hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za 'zgodbe' Kategorija

Djilas

Objavil Tibor Jablonsky dne 7.08.2007

Djilas je bil nor. To je držalo kot pribito. Spominjam se ga, kako je v njegovi značilni pozi, smrdeč po jutranjih šnopčkih, kislih štumfih in nagnitih stopalih, gnal svoje krave na pašo. Vmes je bogoskrunsko preklinjal, nepotrpežljivo vpil in zjal, da se ga je bog usmilil, ter, jasno da, privabljal poglede italijanskih turistov, ki so nemo opazovali vso to kalvarijo, medtem ko so v gozd odmetavali usrane plenice nič krivih, vreščečih potomcev.
Kljub vsemu se je fant znal urediti. Na klobuku je imel vsako jutro sveže nabran pušeljc. Včasih je kakšnega prinesel tudi moji mami. Medtem ko je preklinjal, mu je ponudila burek. On je pojedel, spil še 2 deci šnopsa in odšel naprej. Za njega je bil čas nepomemben. Kot pastir je preživljal svoj dopust, tega je imel baje obilo. Kakšna je bila njegova »prava« služba, tega ne vem. Vem le, da ga je živega ubijala, to mi je povedal vsakič, ko je zajahal svojo Tomosovo štirko, jo pošteno zakurblal, ter dodajal plin, dokler ni mašina pričela nadležno rohneti, in brezglavo odpeljal v kleška brezpotja. Gori je baje čarovnice klical. Tako so mi pravili. Z njimi se je pajdašil, ga lumpal, uganjal besne orgije ter klel Darwina in njegovo evolucijo. Sovražil je živali. Ljudi prav tako. Nekoč je dejal, da bo nekega dne odšel.

»Kam?« smo ga spraševali otroci, on je pa le nerazločno bebljal nekaj o Jupitru, sferah, cilindričnih koordinatah, ploskvah in strižni napetosti. Nismo ga razumeli, tudi trudili se nismo. Bil je posebnež, ruralna legenda.

Nekega dne sem ga videl, kako je odšel z lopato v gozd, vrnil se je krvav, z zlomljenim štilom in smreko, ki jo je vlekel za seboj, da se je prah dvigoval vse tja do Debele Peči.
Po koncu sezone je odšel nazaj, v službo, ki ga je ubijala, vsaj tako je rekel. Kupil je tudi nov karburator za svojo štirko. V bistvu ga ni kupil, bojda ga je ukradel iz neke petke. Naslednje leto ga ni bilo. Otroci smo čakali, v pričakovanju. O njem ne duha, ne sluha. Tudi leto kasneje ne. Namesto njega je prišel nekakšen zoofil.
Že naši zagamani predniki so govorili, da dober glas seže v deveto vas. Potemtakem sežejo klevete čez devet gora, devet dolin, devet morskih globočin, jezer, gozdov, kotanj, barij, rudnikov, in še bi lahko naštevali.

O Djilasu ni ostalo kaj veliko dúha, smrad se je postopoma razvetril. Ostal je pa sluh, tisti drugi del nepogrešljive kombinacije. Govorice krožijo naokoli. Slišal sem, da je odšel v Lloret da Mar, kjer je postal žigolo. Drugi pravijo, da je odšel v Maroko švercat hašiš s kamelami preko puščave. Otroci verjamemo, da je le našel pot do Jupitra, kjer sedaj nemoteno uživa dušni mir. Teorije zarote so zanimiva stvar.

Včeraj sem osvežil svoje spominske sklade, ko sem prebral v časopisu, da se je nekdo z močnim zadahom po alkoholu, kombiniranim s smradom po štumfih in postani živini, s predelano štirko zaletel v bencinsko pumpo. Ko so ga prijeli, je rjovel kakor saskvač na Babnem Polju*. Nekaj trenutkov po aretaciji je izginil kot kafra. Ostal je smrad in predelana, sedaj že razbita štirka. Nekateri očividci pravijo, da je bil to Superhik, jaz pa vem, da to ni res.

Fajn bodi Djilas, kjerkoli že si.

* O njegovem obstoju na aktualni destinaciji se še razpravlja, potrpljenje, rezultati bojo morda tudi v javnost pricurljali.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v zgodbe | 3 komentarjev »

Relacija?

Objavil Tibor Jablonsky dne 29.07.2007

Živel je mož
Imel je psa
Lepo ga je redil.
Nekoč mu pes
Ukrade kos mesa
Zato ga je ubil.
(Neznani avtor)

Beograjske ulice rojevajo različne produkte. To je modna pista grotesknih podob, zveriženih ljudi, izjemnih športnikov, borcev, talentiranih igralcev, piscev, lucidnežev…

Veliko mesto daje veliko rezultatov.”

Tega dejstva se je prekleto dobro zavedal tudi naš gospod Marko Svetosavljević. V hladnem dnevu se je sprehajal po bulevarju kralja Aleksandra, zavit v častniški plašč z ruskim ovratnikom. Njegovi košati, a izjemno negovani brki so izdajali, da mu natančnost ni bila nikoli tuj pojem. Bil je človek, ki je živel po strogih pravilih. S pedantnostjo Antona Pavloviča Čehova je meril korake, ki niso bili ne prekratki, ne predolgi. Bil je samski. Imel je štirideset let. Sanje o življenjski družici in potomcih so se mu že zdavnaj razblinile v prazno. Z ženskami ni znal. Želel si je ljubiti, želel si je nekoga, da bi ga prižel k sebi, vendar ni imel jajc. Bil je plah, zafrustriran. To ga je jezilo. Posledično si je ovil življenje v strogost, red in vojaški režim.
Po poklicu je bil bibliotekar. V svojem zanosu je prebral praktično vsako knjigo, ki mu je prišla pod roko. Zaposlen je bil v knjižnici. Veljal je za zoprnega in neprijaznega človeka. Veliko ljudi je zaradi njega zamenjalo knjižnico, nehalo brati, karkoli!
Kot oseba je bil zelo hladen, mrk, kakor se za osebo redú in discipline spodbi. Nikoli ni čustvoval. Prisegel si je, da mu čustva ne bodo nikoli v napoto. To je bilo za slabiče. On je bil vendar človek znanja, znanje pa je bilo moč.

Na bulevarju Kralja Aleksandra je bilo zmeraj živahno. Veliko je bilo piratov, prodajalcev bižuterije, ženske kozmetike in ciganov, ki so prodajali zelenjavo. S svojimi počenimi vagami so te mimogrede opetnajstili okoli teže pošteno pridelane zelenjave, ki je zmeraj bila zelo dobrega okusa in izbornih cen.
Sokolje oko gospoda Marka Svetosavljevića je spremljalo ciganski voz, konjsko vprego, napolnjeno z umazano deco, vmes je tičala zelenjava, stripi, staro železo in kup pasjih mladičkov. Za delček sekunde je uzrl majhno ščene, ki je padlo z voza. Voz je odmahedral po cesti, ne meneč se za tramvaj, ki je neumorno trobil in grozil, da bo vse pred seboj stisnil v smrdljivi sok. Voz je odškripal, tramvaj ponovno speljal, prah se je polegel, na cesti pa je ostalo ščene, majhen prikupen mešanček. Z velikimi očmi je tresoče gledal v svojega novega gspodarja in pričakoval novi val batin, ki so se ponavadi vsule nanj iz podobnih višin. V trenutku slabosti je gospod Marko Svetosavljević vzel pod plašč to pretreseno bitje, mislil si je, da bo zadeva samo začasna. Žival je bila preplašena in potrebovala je toplo roko. Seveda v realnosti to nikakor ni funkcioniralo.
Žival je ogromno pretrpela, bila je vajena batin. Bila je vajena živeti v večnem strahu, strahopričakovanju. Mož, pri katerem je veljal železni red je imel razbit sistem. To malo prekleto bitje je po njegovem mnenju bilo vredno utopiti v žlici vode, pretepsti do smrti, VEČKRAT! Prekleti cucek ni imel nikakršnega smisla za red, čistočo, POSLUŠNOST! To je bil primerek duševno zatrte živali, asocialni sociopat! Pravzaprav sta si bila z gospodom Markom Svetosavljevićem po tej plati zelo podobna. Kljub vsemu je ta pes imel eno dobro lastnost, zanemarljivo majhno, a vendarle tako človeško: bil je tam. Bil je prisoten. Trinajst dolgih let sta nekako vzdržala drug z drugim, on je renčal na njega, on pa nazaj nanj. Po trinajastih letih se je zgodil zanimiv preobrat. Gospod Marko Svetosavljević jih je štel že triinpetdeset. Bil je še bolj zafrustriran kot pred leti. Iz dna srca je sovražil to usrano ščene, ki mu je paralo živce. Tistega dne mu je počilo. Ni mu sicer bilo jasno zakaj, scena je bila že trinajst let ista. Pes je imel samo eno mesto v hiši, kjer se je počutil varnega, stara oguljena zofa. K njej te ni pustil, renčal je, da se je kadilo, bil je pripravljen gristi in te tudi pregristi. Dolga leta neuspešne adaptacije so pustila svoj pečat. Gospodu Marku Svetosavljeviću je končno „odlepilo“. Do konca. Iztegnil je roko proti zofi, da bi pobožal to malo garjavo ščene, reakcija živali je bila povsem pričakovana. To je izjemno ujezilo gospoda Marka Svetosavljevića, ves zaripel v obraz se je zadrl: „MIDVA BOVA PRIJATELJA, PA ČE TI HOČEŠ AL‘ PA NE KURBA!“
Pes je skočil proti gospodarju. Usodna napaka.
Naslednji trenutki so minili izjemno hitro, zaviti v nekakšno agresivno meglico, iz katere se je slišalo le pritajeno cviljenje. Gospod Marko Svetosavljević je z vso težo svoje roke mahal po živali, ni se ustavil, ko ga je ugriznila prvič, drugič in tretjič. Ustavil se je, ko je bila žival že nekaj časa mirna. Solze so se mu svetile v očeh, prvič je izgledal zares človeško. Od danes naprej je bil – vdovec.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v zgodbe | 5 komentarjev »

Tori Amos zlorabljena? (Ferdo, Fargo, Tori pa vmes)

Objavil Tibor Jablonsky dne 28.06.2007

Objavljam del pogovora med dvema prijateljema. Ferdo in Fargo se poznata že dolgo let.
Ferdo: “Pozdravljen mladec, kako si?”
Fargo: (si odkrha grlo in komajda izdavi) “Gre.”
Ferdo: “Reci mi, danes sem dobil zanimivo sporočilo od tvojega brata, baje, da me bosta zaklala ob letu osorej?! Ali je v tem kaj resnice?”
Fargo: (mrtvo hladno) “Seveda.”

Ferdo sicer pozna Fargov ciničen smisel za humor, ampak izjava ga kljub vsemu rahlo zmede. Fargo je trenutno zelo redkobeseden, morda preveč. Zategadelj se Ferdo prisiljeno nasmehne, z roko podrgne pod nosom in z zaigrano otroško naivnostjo vpraša: “Smem izvedeti zakaj?”
Fargu ne uspeva zadržati resnega obraza (čeprav je smrtno resen!), ko s pogledom preiskuje vročičnega Ferda, zato se ob vprašanju le nasmehne. Ferdo si to tolmači kakor znak pokroviteljstva, led je vnovično prebit, lahko zajadrata v sproščen odnos.

Ferdo: “Včeraj sem bil na koncertu Tori Amos. “Staaari, veš kako dober koncert!!! Jaz sem bil navdušen!!”
Fargo: “Jebi se! Pička ti materina govedarska!”

Ferdo je neustavljiv pripovedovalec. Njega ne iztirijo vmesni ekscesi poslušalca, saj jih v bistvu ne sliši. Zato še naprej vzhičeno pripoveduje…

Ferdo:
“Ženska ima nenormalen glas….”
Fargo (z zelo močno povzdignjenim glasom razbije monotonijo Ferdovih pripovedk): “S teboj ne govorim več in ne zanima me koliko si navdušen, jasno!!!??!!!!”
Ferdo: (Začudeno) “Zakaj pa ne?”
Fargo: “Ne zaslužiš si tega koncerta, bistveno bolj bi si ga zaslužil jaz. Zapomni si, to ti sedaj polagam na srce: Goni se v tri pizde materine, kujon zafukan, peder, kreten, gaucho prekleti! Pfuj! (Pljune mu na čevelj)”

Ferdo je sicer vajen takih izpadov s strani Farga, a vendarle ga je zbodlo, ko mu je Fargo tako pomenljivo zaklical “Gaucho”. Dvignil je obrvi in previdno vprašal: “Gaucho?”
Fargo se je odločil, da besed izgubljal ne bo in zato izustil močni “nasvidenje”, spustil zaušnico, neprevidnemu “gauchu” Ferdu, se na petah zasukal in odšel. Snidenje je ostalo v zraku. Čutiti ga je še sedaj, po moji sobi, po gmailu, po myspaceu in celo na vsemogočni blogosferi.

Ferdo je poklapano odšel domov, v njemu je tlela tiha in rahlo grenka zmaga. Zavedal se je, da je Fargo divjak, neukročeni idiot, ki se sooča s pomanjkanjem čustvene inteligence in izjemno zlobo, ki bi zakurila celo samega zlodeja. Vendar vse to mu nič ni pomagalo, jezilo ga je dejstvo, da ni bil občudovan in da zgodbe ni mogel do konca povedati…

Based on a true story

  • Share/Bookmark

Objavljeno v zgodbe | 9 komentarjev »

Mlakarjeva Vandima 4 (zafurana mladost)

Objavil Tibor Jablonsky dne 18.06.2007

”Moje ime je Ingrid in že nekaj časa nisem ničesar naredila prvič”, je odločno dejalo majhno, suhljato, pegasto dekletce, zgodnjih dvajsetih let, čeprav jih je kazalo komaj pljunek čez 15. Njen obraz je bil pšeničnat, ustnice so roževinasto podrhtevale, medtem ko so kakor tolmuni velike in prijazne oči odločno gledale v daljavo, kamor je nafokusirala svoj na trenutke nebrzdano radoveden otroški pogled.
Bilo je kakor na sestanku anonimnih alkoholikov, stali smo v krogu, se rahlo zmedeno prestopali, hlinili brezbrižnost, medtem, ko smo potihem načrtovali kako bomo mi tisti, ki bomo očarali vse okoli nas z najboljšo izjavo, ki bo nam zgledala še tako vsakdanje. Vsak je povedal svoje ime, kaj počne in zakaj se je pridružil, kaj pričakuje, da bo odnesel iz tega druženja.

”Tam sem jo videl prvikrat, požirk se je v hrli ustavu…” (Iztok Mlakar)

Res je, tam sem jo videl prvič. Nisem pil. Bil sem trezen, jasno, v kotu je sicer čakala pločevinka lepila, malo razredčila, par gramov močno špricane trave, še nekakšni ”home made” pesticidi in apaurini s preteklim rokom trajanja, ampak to je bilo vse za kasneje, moj um je bil še brezmadežen danes.

Tam sem jo prvič videl, to ni ljubezenska zgodba, tam sem jo pač videl, padla mi je v oči, nisem se zaljubil, še stika nisem navezal, v glavi je ostala figura, to je bilo dovolj zame, vse ostalo je za tisti trenutek odveč. Razmišljal sem samo o temu, kaj bom jaz rekel, da bom izpadel kar največji frajer. Ni mi uspelo, moje besede so celo pri meni utonile v pozabo, pri drugih verjetno toliko prej. Ni bilo važno. Kmalu je bila debata v polnem razmahu, posegali smo po šnopčku, tabletkah, v ozadju je nekdo kuril tisto ogabno travo, čutiti je bilo hlape v zraku. Zanimivo, glava mi je delala, samo govoril sem zelo razvlečeno, malo počasi, začenjal sem spoznavati, da mi nič ne pomaga, če sem zadet med zadetimi. Oni postanejo še večji debilčki kakor jaz.
Dekletce ni bilo bogvekaj na pogled, upal sem potihem, da je nihče ni opazil, lepo bi bilo, če bi se samo jaz sukal okoli nje.
Za takšne čase se še zdaj splača vegetirati, če ne drugo, so vsaj spomini lepi. Na njih se živi, gradi nostalgija. Bom vsaj imel kaj za pripovedovati, ko bom naslednjič naslonjen na šank težil nekomu s svojo življenjsko zgodbo.

“Tam sem jo vidu prvikrat,
Požirk se je u hrli ustavil,
Js lahkr umrou bi tistikrat,
Js lohkr bi, ma kej bi pravu”

(Iztok Mlakar – Vandima)

P.S.
Za vse tiste, ki Mlakarjeve Vandime ne poznate, imate vse zbrane dele na desni strani na logičnem naslovu “Mlakarjeva Vandima”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlakarjeva Vandima, zgodbe | 4 komentarjev »

Iz Ljubljane v Portorož…[papaparapapapapa, papaparapa...]

Objavil Tibor Jablonsky dne 13.06.2007

Današnji dan je bil prekrasno sončen. Stopil sem proti dolgem mostu. Pripravil sem si tablico z napisom. Napisano je bilo KP. Resnična destinacija je bil Portorož. Prišel sem na štop plac. Tam je bila ona. Imela je tablico z napisom. Na tablici ji je pisalo KP. Pozdravila me je, pozdravil sem jo. Nasmehnila se je, nasmehnil sem se ji. Nasmejala se je, nasmejal sem se. [papapa-Ra-papa-papa-papapara-pa....]

Ogovorila me je, odgovoril sem ji. Bila je dobre volje, jaz tudi. Bila je razigrana, jaz tudi. Bila je hudomušna, jaz tudi. Bila je poredna, jaz tudi. Bila je za, jaz tudi. Bila je potrebna!

Jaz sem bil potreben kot slon.

Ustavil ji je avto, dobila je štop.
Jaz sem pa tam stal, kakor idiot še dve debeli sončni uri. [papapaRa-papa-papa-papapara-pa....]

  • Share/Bookmark

Objavljeno v zgodbe | 13 komentarjev »

Mlakarjeva vandima 3 – nostalgija

Objavil Tibor Jablonsky dne 16.05.2007

…tisti topel občutek. Zavedaš se šumenja, ampak ti si na varnem. Mirno lahko potuješ po dolgem in počez svojih možganskih gub, raziskuješ spomine, znanja in ostalo. Prav spomnem se sebe kot pridnega, nadebudnega študenta. Živel sem za znanost, verjel sem, da lahko spremenim svet, vedel sem, da mi nihče nič ne more, bil sem pozitivec, razigran, zmeraj pripravljen kakšno reči, zmerom pripravljen kaj popiti, se družiti, pokazati, da sem najboljši. Bil sem lastnik rekorda v hitrostnem pitju piva iz steklenice. 3,2 sekunde. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlakarjeva Vandima, zgodbe | 3 komentarjev »

Škandal v plesnivem kotu.

Objavil Tibor Jablonsky dne 26.03.2007

Hubert je živel življenje navadnega smrtnika. Ni imel nič, vreden je pa bil tudi približno toliko. Edini zanimiv dogodek v njegovem življenju je bil, ko so ga pretepli brez razloga (v bistvu ga je to naredilo nezanimivo). Njegova edina pozitivna lastnost je bila ta, da je bil nagnjen k samomoru. Tistega večera se je življenje začelo vrteti drugače…

Bilo je deset zvečer. Ob sveči je bral poljudnoznanstveno revijo, ki jo je našel v sosedovih smeteh in urejal finančno bilanco za prihodnji teden. Zaradi nepričakovanega izdatka se bo moral odreči kranjski klobasi o kateri je sanjal že tako dolgo. Oslinil je prste, da bi obrnil še zadnji list, takrat pa nepričalovano zazvoni telefon. V tistem nedolžnem otroškem zaupanju dvigne slušalko:

Neznani Sogovornik: o, bitch
mogoče bom za vikend rabu majk…ga maš doma?
Hubert: Kaj? Ne vem o čem govoriš…
Neznani Sogovornik: o šuru…
Hubert: od kje ti tej podatki… Kdo je konspirator?
Neznani Sogovornik
: ja ne morem kr tko izdat obveščevalca…
Hubert: zakaj ste se lih na mene spravli, pizda? zmeri sm biu pošten
Neznani Sogovornik: ker si lahka tarča…
Hubert
: tut za per sm dau ko je blo treba
Neznani Sogovornik: Pa kaj si ti KRETEN?
Hubert
: …to mi pomeni vse…vi sploh ne veste… zdej se me bo pa še en lotu, pa mi glasilke prerezal… sam to vas prosim….ne mi tikat mojga vikenda u Zambratiji…z žuljavimi rokami sem ga skup spravu…
Neznani Sogovornik: stari kaj ti sploh govoriš? Kaj si odlepu totalno?
Hubert: Pizda. Res? Ah, ne…to sam zato govoriš, ker sem lahka tarča…a ne da…? Ne, ne…ne nasedam več… sm že enkrat padu not…je bilo težko ampak zdej sem pripravljen na vse

Težko zasope, obriše si slino z brade, pogoltne cmok…

Hubert: Kaj bi rad?

Izdavi neposrečeno

Neznani Sogovornik: “kaj bi rad?” Ti dobro veš, kurba mala.

Besede so tolkle kakor žeblji skozi kristusove roke. Odmev, ki je preveval njegovo prazno butico je bil še toliko hujši. Vedel je kaj pomenijo besede, vendar se ni zavedal KAJ TO POMENI! Bilo mu je težko….vsi načrti o skupni prihodnosti so se mu naenkrat vdrli v ta neplodna tla, zavedal se je, da to…pomeni najverjetneje konec, konec vsega o čemer je sanjal.

Za kar se je boril.
Edino kar mu je še nekaj pomenilo v življenju.
V brezkompromisnem krču je zagrabil inštalacijski cd….
…ga zabrisal….
…zabrisal v drugi kot čumnate, kjer je že doolgo prebival in jo včasih ljubkovalno imenoval kar ‘’soba”, čeprav to ni bila…vlaga je iz stropa odpadala kakor prhljaj iz lasišč starih rockerjev.
Pogled se mu je zožal…
resnica je izginila…ostala je iluzija.

Neznani Sogovornik: Kaj si še tam? Pred vrati ti stojim… Rajši mi odpri preden jih razbijem…

Slišal je, a kot ponavadi ni registriral. Pred očmi mu je plaval grozeč obraz. Videl je, kako bo pretepen, kakor še nikoli v življenju…V njegovih očeh je videl tisto surovo silo, ki bi ga najraje ubila za ceno dveh lego kock…Zavedal se je, da ima opravka z okrutnim bitjem ki pohabljencev ne šteje za seboj…Zavedal se je, da je to neizbežno.

VSTAL JE.
BREZBRIŽNO VZEL KLJUČE.
POHRKNIL IN PLJUNIL V KOT SVOJE ČUMNATE.
ODKLENIL VRATA.
DOBIL JE, KAR JE PRIČAKOVAL….
ZA VRATI JE BIL TIBOR JABLONSKY…

 

tibor-jablonsky-izterjevalec.JPG

Brez pardona je vžgal z železno palico po njemu. Ni zaječal, kmalu ni več čutil. Prizor je bil podoben tistim v klavnici…prefukal ga je ko psa….slišalo se je ”flask flask” ko je tepel po odprtih ranah. Na koncu je pred njim ležal le kup brezobličnega mesa. Končal je. Popraskal se je po glavici od kurca, ki ga je v tistem trenutku zasrbela. Pljunil po tleh in pobrskal za denarnico po njegovih žepih. Hubert Dimitrovsky, sranje, že drugič ta teden je pretepel napačnega. Površnost. To pojasni, zakaj je take neumnosti govoril. Zaprl je vrata čumnate in odšel naprej, jutri bo boljše…

Kaj pa Hubert?

Ma koga briga stari….hotel sem sam slikco pokazat, pa sem rabil en spremni tekst. Jebiga. Hubert je bil samo sposojena žrtev, sam si je kriv.

 

Tibor Jablonsky

 

P.S.

Foto by: Matjaž Derin, vse pravice pridržane, vsaka nadaljna objava brez dovoljenja vas stane eno malo pivo in uro vašega časa.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, zgodbe, Šport | 4 komentarjev »

Mlakarjeva Vandima 2. del (izpovedi zafrustriranega uma)

Objavil Tibor Jablonsky dne 25.02.2007

 

..odhajam, v glavi mi vre. Preveč. Preveč je bilo vsega, nisem človek, ki mirno prenaša takšne globinske bombe, čeprav sem jih navajen. ”Kakšen pezdetek sem,” bi rekel znani, kontraverzni, slovenski specialist. In glej ga zlomka, prav ima. Res je. Sem hipersenzibilno bitje, zaprto v svet lastnih čustev, v katerem sem tako utesnjen, da se z glavo kar naprej zaletavam v prepreke, ki me ovirajo ob najmanjšem premiku. A vendarle je v moji skromni, topoumni betici to definicija svobode. Tako jo doživljam, celo življenje živim v prisilnem jopiču. Brez njega ne znam in nočem funkcionirati, ne gre. Ali sem duševno moten? Kako me okolica zaznava? Ali sem tujek? Ne vem, meni je okolica popolnoma tuja, ”yet so familiar..”, čeprav tako zelo domača. Mislim, da potrebujem metamorfozo. Včasih si želim biti Gregor Samsa, rad bi se zbudil kot hrošč. Tako flegma. Še rajši bi bil bik na kakšni gorenjski gmajni… njim se tudi dobro godi.

 

Iz sna me zbudi nasilno škripanje avtomobilskih gum, zaslepijo me luči. To ni luč na koncu tunela, konfrontiran sem s pobesnelim avtom, ki je uspel ukrotiti svoje hormone le borih par centimetrov pred menoj. Škoda, če bi me povozil, bi me morda ubil. Tako bi postal en velik mučenik, odšel bi z nekakšnim tihim slovesom, ne kot strahopetec, ampak kot nič hudega sluteča žrtev. Še celo žena bi se morda kesala, ker me je tisti dan nahrulila ko psa. Jaz bi uspešno ubežal vsem svojim problemom, vsi bi zmagali…

Adrenalina ni, iz otopelosti me prebudi glasen napev ”pazi s kime spavaš…” in mlad delikvent, ki se dere name naj se že enkrat umaknem s ceste sicer ”mi bo pištolj u dupe nabio, jebala me opština” (nekaj takega…). Grem naprej, nimam besed, zdaj mi je res žal, da me ni povozil. Bi vsaj nasankal, mulc prekleti. ”Sicer pa s takšnim pravosodnim sistemom, kot ga imamo, bi verjetno bil celo aretiran jaz, ko bi ležal v mlaki krvi, ker kršim sanitarne predpise. Ni dvakrat za rečt,” pomislim.

 

Prispel sem do svojega zatočišča, odprem vrata. Vame buhne oblak alkoholnih hlapov, pomešanih z vonjem po greznici in pokozlanih pijandurah. Človeku postane slabo, ko to zavoha. Ni čudno, da ljudje pijejo tukaj notri. Potrebno je pozabiti okolico. Pogledam naokoli, če je morda že kdo prišel. Nisem prvi, za šankom že visi Frenk, danes je zgoden. V rokah žuli tisti svoj oguljeni viski. Krvav pogled ranjenega morilca izdaja, da pije verjetno že celo popoldne. Ne izgleda več dostojanstveno. Čeprav je džentelmen, ko je trezen, izgleda sedaj kot poscan psihopat. Ampak videz vara, pod tem kožuhom se skriva plaha dušica, blazen intelektualec in moj zaupnik. Molče prisedem zraven njega, prižgem si cigaret in dobim pijačo na mizo, dva dvojna viskija. ”Hm, hitro ga moram ujet…”

Spijem prvega, se odkrham. Malo me sili na bruhanje, prvi je zmeraj hudič. Če bi bila vsaj kakšna normalna pijača, ne pa to doma destilirano, metilno sranje, urgh…

Spijem takoj še enega, sedaj je bolje, zaslišim angelski akord, ki mi veselo zaigra. Oči se mi odprejo, možgani zaprejo, zavedanje izgine. Ozrem se po prostoru, ”kakšne face!”. Kaj tako sprevrženega ne moreš doživeti nikjer drugje, to ni navaden pijanski pajzl, to je groteskna čumnata! Poslušam, čutim, gledam in doživljam. Ne razumem nič. Vem le eno stvar: ”Ta ogaben plac mi je bolj pri srcu kot moj dom, v bistvu, to je moj dom!” Naročim še eno rundo, zame in za Frenka, ki je medtem rahlo zaspal, glava mu je omahnila iz šanka, slina se mu cedi iz nastežaj odprtih ust, mislim, da se je tudi poscal. Udarim ga v ramo in zbudim.

”Ne seri ga zdej stari!” rečem, ”Menda ja ne bom sam pil…”

Moj stavek je naletel na plodna tla. Frenki pograbi kozarec, trčiva in spijeva na dušek. Prišel je k sebi, komaj sedaj je opazil, da sem prišel.

”Kaj pa ti? A ti tvoja krava spet ne da fukat?” Me je pomenljivo vprašal…

”Ah, to so detajli. Ne dobim, oziroma ne iščem že nekaj časa..”

”Fukni jo ven! Naj gre k mami prasica!”

Vem, da zveni grobo in vem, da govori iz srca, zato mu ne zamerim. Že preveč časa čakam, da me bo ona vrgla ven iz stanovanja, na tak način bi se vsaj izognil prepiru glede lastnine. Sam nimam dovolj poguma, da bi šel. Čakam njo, ona pa mene. Začaran krog. Mislim, da bi Vladimir in Estragon prej dočakala Godota, kot bom jaz ta trenutek. Ta misel živi močno v mojem bridkem zavedanju. Kljub vsemu upam. Sem nepoboljšljiv optimist…

S Frenkijem sva tiho.

Pijeva. Še enega in še enega. Ni konca. Zakaj bi le bil. Njemu je lažje, on ni bil poročen. Živi v idealih, že 20 let je zaljubljen v žensko, ki ga je poljubila na novoletni zabavi. Medtem se je že poročila, dobila otroke, dobro službo in moža nabitega s tisto butasto pozitivno energijo, ki jo najdeš pri kretenih, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Odlično.

Frenk je moj kaliber človeka, z njim v celem večeru spregovorim pet besed. Rada se druživa, ker sva drug z drugim sama, z mislimi.

Ne greva se depresije. Med nama tli nek popačen duh pozitivnega cinizma, tukaj končno snameva maske, ki jih nosiva že celo post adolescentno obdobje.

Ne morem verjeti koliko spije ta človek, začel je nekaj govoriti. Jaz mu ne morem slediti, megla. Vrti se mi in to pošteno. Debata za šankom se je razvnela, nekaj med domobranci in partizani, Titom in Stalinom, Hitlerjem in Roosveltom, Led Zeppelini in bluzom, Bukowskim in Kafko, spačkom in hroščem, plavolaskami in črnolaskami, pedri in lezbijkami, hrvati in srbi, muslimani in kristjani, jezusom in mohamedom, črnim in belim vinom, alkoholom in drogo, levo in desno, naprej in nazaj, strojem in mašino, ladjo in barko, letalom in avionom, ženskami in pičkami, tipi in kurci, ciniki in lucidneži…

Vse je bilo isto. Vsaj mislim. Na določeni točki sem samo vstal, bil sem že preveč pijan, prepameten za ta svet, jaz sem genij, odkril sem bistvo življenja, odkril sem zakaj sem genij, vem pa, da ostali tega ne razumejo. So pač malomeščani in idioti, bog jim pomagaj, jaz jim ne morem, svojo zavest moram…….bum!!!!!!

 

Zabliskalo se je. Sedaj je temno. Toplo. Šumeče. Udaril sem z glavo v tla, kot se spodobi. Zdi se mi, da sem si jo razbil. Vseeno mi je. Želim si postelje, sam že odhajam v sanje, pravzaprav v spomine….

”pej tam popijem glaž al dva

an ka ta treči prou me prime,

se svjet no mančk zadondula

an zmislem tiste se vandime.”

(Iztok Mlakar – vandima)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlakarjeva Vandima, zgodbe | 4 komentarjev »

Mlakarjeva vandima (Izpovedi zafrustriranega uma 1.del)

Objavil Tibor Jablonsky dne 4.02.2007

Četrtek je. Večer. Sedim doma. Berem časopis. Vse je mirno, dnevnik se je končal. V daljavi se sliši zvok avtomobilskega motorja, kovinski zvok, zaloputanje vrat, čutiti je vlago v zraku… Jesen je, tisti melanholični čas, tisto nostalgično obdobje. Pri meni je načeloma spokojno, po stanovanju se sliši prasketanje ognja, drsanje ženinih copat po obrabljenem podu, tu pa tam kakšen pridušen vzdih, ki išče morda kanček pozornosti….

Ni mi mar, zapalim cigaret in obrnem stran. ”Pizda, zajebal sem že pol svojega življenja,” pomislim. In kaj imam? Nič… poročil sem se pri triindvajsetih, jaz sem bil svež diplomant, ona je imela svoje stanovanje, bila je sedem let starejša od mene in zaradi tega pametnejša. Želel sem si dozoreti, zdaj pa imam. Ona se že celo življenje trudi, da bi me spremenila, mi pomagala, da dozorim. Meni je ravno. Zadovoljen sem, da sem večno nezadovoljen. Sem nostalgik. Rad imam poezijo, rad imam pripovedovalce, sam sem sicer bolj molčeč, še najrajši sem tiho.

Časopis postaja pretežek, napetost se stopnjuje, notri ni nič pametnega, že dolgo ne berem več…samo za imidž ga držim, pozoren sem na ogenj, na ulico, v meni se prebuja tisti znani nemir…prav lepo zadiši…”Moram se zluftat, nujno.”

Ženini copati so preglasni, to sovražim. ”Za koji kurac mora tako drsat, pizdarija, naredijo jo še starejšo. Eh, kurc, lahko bi se že uredila, krava zajebana….sploh me ne gane več!”

Tega seveda ne mislim resno, morda pa…kadar sem nemiren, mi take misli hodijo po glavi.

V tišini vstanem, ugasnem čik, si oblečem plašč, vzamem denarnico in stopim proti vhodu.

Če je do malo prej vladala navidezna spokojnost v najinem skromnem domu, kjer so hišni ljubljenčki umrli, otrok pa nikoli ni bilo, se je sedaj vse pretrgalo. Objektivno gledano, spokojnost sploh ni obstajala, to si samo domišljam. Na ta trenutek se je čakalo cel večer. Jaz sem vedel, da bom šel, ona je čakala, da se lahko plaz vsuje. Najprej počasi, potem pa vedno bolj intenzivno: ”Kam pa greš ob taki uri?!” Vpraša s privzdignjenimi obrvmi. ”K Branetu na tarok,sem neposrečeno zamomljal.

Taroka sploh ne znam igrati, na živce mi gre, še ena igra, kjer se psevdo-intelektualci petelinijo eden čez drugega in na vse načine hvalijo, da je to igra, ki zahteva neverjetne matematične sposobnosti, dar predvidevanja, znanje psihologije, ter načela taktiziranja. Če jih pozorneje pogledaš, vidiš, da samo mečejo karte dol kot naviti kreteni in takoj zatem navdušeno preklinjajo ”kok so se zdej zajebali!”

Pa saj ni važno, to je samo moja frustracija, ker pač ne znam igrati

”Spet se boš zapil kot kak gnoj, jutri pa ne bo nič od tebe, ko greva k moji mami..” je dejala razburjeno. Imela je prav. Že vsa ta leta ve, da lažem, veliko se dere, nič se ne zgodi. Jaz sem tiho, ker tudi jaz nimam poguma, da bi kaj rekel. Iz tega vidika sva perfektna drug za drugega.

Na vratih postojim, ker vem, da bo sledil nov strel iz njenih ust. Čakam. Za svojim hrbtom slišim: ”Zakaj zmeraj zbežiš na tarok, kadar se mava resne stvari za pogovorit?”

”Ne moreš celo življenje bežati..”

”Problemi te bodo čakali, tudi ko se vrneš iz gostilne…”

”Vem, da imaš stresno službo, ampak odkrito povedano, mi ni več mar za to, jaz ne morem vsega sama postorit, v najinem življenju sva dva, si me slišal???!!!!!”

Še naprej molčim.

”Če misliš bit tak se ti ni treba vrnit!!!”

”Ostani tam kjer si bil prej, zajebi se do konca, reva poscana!”

Obrnem se, da ji rečem ”Dej ne seri mi!” in grem. V gostilno.

”Prokleta baba! Ampak sej ma prav….”

 

”Pod noč rad z doma jaz zbežim, an soji babi neč ne rečem

Pred njo se šempjota nardim, navzkrivž jo u betulu utečem…”

(Iztok Mlakar – vandima)

Nadaljevanje prihodnjič…

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlakarjeva Vandima, zgodbe | 8 komentarjev »