Naj bo hitro. Kratko. Učinkovito. Jedrnato.

S Pinotom sva imela delovno akcijo v njegovem sadovnjaku. Bil je že skrajni čas za obrezovanje, še kakšen teden in bila bi prepozna. Vetrič se je lahno poigraval z najinimi mislimi, midva pa sva, vsak zazrt v svoj meditacijo, pridno obrezovala sadno drevje, razmišljala o sadjevčkih in lepotah življenja, ki se ti neusmiljeno zaletavajo v obraz.
Nisva lovila nikakršnih želja, najine želje so bile stvarnost in stvarnost je bila kot nalašč primerna za najine bluze. Roka ob roki, bok ob boku, škarje ob škarjah, „šviz, švrk in tcak“ so nama delali družbo kar tjavendan. Spokojno.

Tudi trava je bila razmeroma visoka, med svojim erotičnim plesom je koketirala s koso, pričakovala je, da jo nekdo položi, z ljubeznijo. Zaradi vseh teh dejavnikov nisva niti opazila sence, ki se nama je približevala iz juga. Ne, to ni bil cvet, bila je nevihta. Trden predmet pravilnih oblik je popolnoma raztreščil harmonijo, ki je trenutno vladala temu brezdimenzijskemu prostoru, vanjga je vsejala togoto, penavost in zverinskost. Bil je to MEJNIK. Pa ne tisti mejnik iz srednješolskega berila, pač pa TISTI MEJNIK. Bil je to kamen, ki je označeval državno mejo.

Nekaj časa sva ga neumno gledala, potem sva malo hodila okrog njega, opazila sva tudi znak z napisom HR.

Navkljub dejstvu, da so se mi oči kar precej zapirale in navkljub upravičenem sumu, da je tudi Pino v podobnem psihofizičnem stanju, konec koncev sva spila dobra dva litra pošteno žveplane malvazije, kar tudi ni od muh, sem uspel ugotoviti sledeče dejstvo: Pinotov sadovnjak se je po novem nahajal točno na meji med Hrvaško in Slovenijo.

Še tri sekunde tišine in sledil je divji krik, Pinotu je kapnilo. Stekel je v lopo, pograbil macolo, jo spustil, vzel sekiro, usekal, pobral motorko, jo odvrgel, pobral macolo, se zavrtel, zaustavil in pomislil. Iz stene je pobral puško, si jo oprtal in pritekel ven. Samo ošvrknil me je s tistim norim pogledom in velel: „Greva k meni po orožje!“

Vedel sem, da je to slaba ideja, vedel sem, da zgodba ne bo imela srečnega konca in vedel sem, da je potrebno to zaustaviti. Želel sem mu povedati, da nasilje ne bo ničesar rešilo, da je nacionalizem zgolj nevarna igrača s katero se politiki igrajo, ko zlorabljajo čustva preprostega, malega človeka. Želel sem mu povedati, da je vse to zgolj igra in manipulacija. Želel sem mu dopovedati, da je ta konflikt umetno sprožen. Želel se mu dopovedati, da je tudi sam postal žrtev hujskaštva. Želel sem mu objasniti, da so ljudje na drugi strani meje njegovi bratje. Želel sem mu objasniti….. želel…..

Nisem mogel nič, bil sem preveč pijan in preveč razburjen. „Greva k meni po orožje, uau!“

…..in sva šla…nekateri stvari se zgodijo zelo hitro. Posledice so tiste, ki ostanejo. Ljudje pa trpijo.

TJ

Kekec je, hvalabogu, simbol vseslovenske moškosti, junaštva, tradicije in neustrašnosti. Je nekaj, česar smo si bratje slovenci zmeraj želeli, naš bog. Ne pišem tega zato, da bi sedaj frojdiral Kekca, niti njegove esmeraldske Mojce ne, za takšne prestope nisem dovolj kvalificiran, tudi razumem ne dovolj. Z vami, dragi moji bralci, bi rad le podelil izkušnjo, ki sem jo preživel ob srečanju z negativcem v tej zgodbi.

Še vsak nafleksan panker ve, da brez Kekca ne bi bilo Bedanca in brez Bedanca, ne bi bilo Kekca, zato o Bedančevem shizofrenem karakterju ne bom razpredal predolgo, saj vemo vsi kje je tičal njegov problem. Moja izkušnja z njim mi je nalila polno merico strahu po celem telesu, začelo pa se je nekako takole:
Preberi prostanek članka »

“Tovariš polkovnik, tovariš polkovnik….” je zasopihano vlekel mali krojaški vajenec, ko je vlačil svoje težke nogé iz mastnega požiralnika. Blato je lilo v potokih, v zraku so odmevali bridki udarci srpa in kladiva, natančno, po taktu je odmevalo C-C-C-P. V zraku je bilo čutiti čast, bilo je čutiti strah, bilo je čutiti mraz. Meglice so se morbidno dvigovale iz mahovnatih lukenj, zategovalo je ranjence od dolgčasa. Šrapneli so žvižgali okoli ušes, The Omen - Ave Satani! Der Golem & Experiment in Terror sta se mešala v ozadju, prilivala olja na ogenj mučenim, prilivala neskončnosti zdolgočasenim in navdajala z grozo bogaboječe. Buržuazija je sedela na lesenih, s smolo obdanih, smrekovih tribunah, razmišljali so o drugih stvareh. Bilo jim je še bolj dolgčas kakor ranjenim. Pred njimi so med lužami uporabljenih goldonov čepeli malomeščani. Izpolnjevali so obrazce za nagradne igre.

Kovači so bučali, rudarji so se drli, vojaki navaljevali. Oglasil se je Ennio Morricone. Nekaj si je mrmal o grdobah in zahodu, kasneje pa na vso moč zakričal “o-oo-o-o-o–UA-UA-UA!”
To je bil osvajalski krik. Flinto je imel nabasano s smodnikom, želel si je pa slovenskih vaških devic.

Tovariš Polkovnik, natančneje Vladimir Cocu, je s praznim pogledom kontroliral dogajanje na bojišču. Z mislimi je bil na toplem pred pečjo, pil je konjak z Johnom Zornom in mlel prazne debate o free jazzu.

Poglejmo situacijo iz realnega, sedanjega vidika: Vladimir Cocu je antijunak. Vladimir Cocu je bedak. Vladimir Cocu je miselno na nivoju istrskega kmeta. Pije žveplano belo vino in meče karte za briškulo čisto po naključju. V svoji konobi sicer hrani slanike, jé pa jih kakor največji prostak. Vladimir Cocu je svinja.

Na drugi strani hribčka, z damsko torbico in fletno kapico, prežeče gleda v svet Glušičeva Muca. Ona je drugi tip vojskovodje. Desni kolk ji ne da miru, zato konstantno šepa. Ima neverjetne sposobnosti predvidevanja, je izjemen strateg. Razmišlja z linearnostjo Bobbyja Fischerja, teoretično znanje izkorišča bolje od Davida Sklanskega. Njen prodoren pogled ne da miru nasprotnikom, spravlja jih v paniko. Vsi bajoneti, kanoni in smrtna zdolgočasenost ranjencev je ne vržejo iz tira, ona kalkulira nekaj čisto drugega. Razmišlja kako sedi z Vladimirjem Cocujem na verandi. Vladimir se bebavo baše z mešanico stekla in ricinusovega olja, prepričan, da je to slavna Genoveška specialiteta. Muca Glušič medtem računa verjetnost, da je vse pogoltnil, ne pa tudi zgrizel. Muca Glušič je satanistka.

Vrnimo se nazaj na bolno/bojno polje, kajti buržuazija tam gori postaja rahlo nestrpna.

“……Tovariš Polkovnik……ostalo nam je samo še 26 pozlačenih šibic…”

Vladimir Cocu, ga srepo prestreli in zasika: “Nesi jih v Grosuplje, tam jih potrebujejo za gradbeni material na glavnem trgu, mi imamo itak metalec ognja, budalo!”
Za zaključek se še dobrodušno-škilavo nasmehne in pusti krojaškega vajenca, da omahne v sigurno smrt.

Vojna divja naprej, Zmračilo se je. Nebo je oblačno in luna ne sveti za nikogar. Ob tabornih ognjih se rojevajo nove ljubezni, nova čustva in zlomljena srcá. Nekatere ranjence so odnesli, drugi so umrli, od dolgčasa. Strahovita glasba je potihnila, na pogorišču civilizacije se sliši klasična glasba, natančneje Oda Radosti. Nihče je ne spremlja z radostjo. Nihče se ne sprašuje, ali je radostno z namenom, ali je izrabljeno v ta namen? Kakšna je sreča, kakšna je radost? Buržuazija nejevoljno zapušča prizorišče. Svoje krznene plašče so pustili na tribunah, premočno so se zalepili ob smolo.
Sedaj je noč, bojevniki si nabirajo moči za novo jutro, nov dan, nov pokol. Vojskovodje tiho hlipajo v šotorih. Vedó, da so zavozili sceno. Še trideset dni do izteka pogodbe, potem pride na spored nova serija.

Epilogue:

Ali je Beethoven navadna pocestnica ne bomo izvedeli, civilizacija je na preizkusu. Dokončen rezultat bo znan, ko bo vsega konec. Konec civilizacij.

<Ring-Ring>

Tibor Jablonsky: Konju jedaaaaaaaan!
Neznani sogovornik: Thanks
Tibor Jablonsky: Si še gor?
Neznani sogovornik: Gor?
Tibor Jablonsky: Za mene je to gor.
Neznani sogovornik: Seveda, itak..Kje si ti?
Tibor Jablonsky: Jaz sem dol..
Neznani sogovornik: Je lepo?
Tibor Jablonsky: Vroče za popizdit
Neznani sogovornik: Se kopaš v Donavi?
Tibor Jablonsky: Ne….pri tolko smrtnih žrtvah…in svinjariji…si rajši tlačim kurac podpazduho.
Neznani sogovornik: Sem bral da ste imeli neke pokole… Preberi prostanek članka »

Tibor Jablonsky: Jaz se zavzemam, da vlada s konsenzom sprejme novo reformo, kjer bo vsak državljan odšel na testiranje inteligentičnega kvocienta in količnika gobčnosti. Le-tega je potrebno še definirati. Vsi, ki padejo pod nek določen kriterij, morajo biti javno pretepeni na glavnem trgu, kjerkoli že. Večkrat. Preberi prostanek članka »

Djilas je bil nor. To je držalo kot pribito. Spominjam se ga, kako je v njegovi značilni pozi, smrdeč po jutranjih šnopčkih, kislih štumfih in nagnitih stopalih, gnal svoje krave na pašo. Vmes je bogoskrunsko preklinjal, nepotrpežljivo vpil in zjal, da se ga je bog usmilil, ter, jasno da, privabljal poglede italijanskih turistov, ki so nemo opazovali vso to kalvarijo, medtem ko so v gozd odmetavali usrane plenice nič krivih, vreščečih potomcev.
Kljub vsemu se je fant znal urediti. Na klobuku je imel vsako jutro sveže nabran pušeljc. Včasih je kakšnega prinesel tudi moji mami. Medtem ko je preklinjal, mu je ponudila burek. On je pojedel, spil še 2 deci šnopsa in odšel naprej. Za njega je bil čas nepomemben. Kot pastir je preživljal svoj dopust, tega je imel baje obilo. Kakšna je bila njegova »prava« služba, tega ne vem. Vem le, da ga je živega ubijala, to mi je povedal vsakič, ko je zajahal svojo Tomosovo štirko, jo pošteno zakurblal, ter dodajal plin, dokler ni mašina pričela nadležno rohneti, in brezglavo odpeljal v kleška brezpotja. Gori je baje čarovnice klical. Tako so mi pravili. Z njimi se je pajdašil, ga lumpal, uganjal besne orgije ter klel Darwina in njegovo evolucijo. Sovražil je živali. Ljudi prav tako. Nekoč je dejal, da bo nekega dne odšel.

»Kam?« smo ga spraševali otroci, on je pa le nerazločno bebljal nekaj o Jupitru, sferah, cilindričnih koordinatah, ploskvah in strižni napetosti. Nismo ga razumeli, tudi trudili se nismo. Bil je posebnež, ruralna legenda.

Nekega dne sem ga videl, kako je odšel z lopato v gozd, vrnil se je krvav, z zlomljenim štilom in smreko, ki jo je vlekel za seboj, da se je prah dvigoval vse tja do Debele Peči.
Po koncu sezone je odšel nazaj, v službo, ki ga je ubijala, vsaj tako je rekel. Kupil je tudi nov karburator za svojo štirko. V bistvu ga ni kupil, bojda ga je ukradel iz neke petke. Naslednje leto ga ni bilo. Otroci smo čakali, v pričakovanju. O njem ne duha, ne sluha. Tudi leto kasneje ne. Namesto njega je prišel nekakšen zoofil.
Že naši zagamani predniki so govorili, da dober glas seže v deveto vas. Potemtakem sežejo klevete čez devet gora, devet dolin, devet morskih globočin, jezer, gozdov, kotanj, barij, rudnikov, in še bi lahko naštevali.

O Djilasu ni ostalo kaj veliko dúha, smrad se je postopoma razvetril. Ostal je pa sluh, tisti drugi del nepogrešljive kombinacije. Govorice krožijo naokoli. Slišal sem, da je odšel v Lloret da Mar, kjer je postal žigolo. Drugi pravijo, da je odšel v Maroko švercat hašiš s kamelami preko puščave. Otroci verjamemo, da je le našel pot do Jupitra, kjer sedaj nemoteno uživa dušni mir. Teorije zarote so zanimiva stvar.

Včeraj sem osvežil svoje spominske sklade, ko sem prebral v časopisu, da se je nekdo z močnim zadahom po alkoholu, kombiniranim s smradom po štumfih in postani živini, s predelano štirko zaletel v bencinsko pumpo. Ko so ga prijeli, je rjovel kakor saskvač na Babnem Polju*. Nekaj trenutkov po aretaciji je izginil kot kafra. Ostal je smrad in predelana, sedaj že razbita štirka. Nekateri očividci pravijo, da je bil to Superhik, jaz pa vem, da to ni res.

Fajn bodi Djilas, kjerkoli že si.

* O njegovem obstoju na aktualni destinaciji se še razpravlja, potrpljenje, rezultati bojo morda tudi v javnost pricurljali.

Živel je mož
Imel je psa
Lepo ga je redil.
Nekoč mu pes
Ukrade kos mesa
Zato ga je ubil.
(Neznani avtor)

Beograjske ulice rojevajo različne produkte. To je modna pista grotesknih podob, zveriženih ljudi, izjemnih športnikov, borcev, talentiranih igralcev, piscev, lucidnežev…

„Veliko mesto daje veliko rezultatov.”

Tega dejstva se je prekleto dobro zavedal tudi naš gospod Marko Svetosavljević. V hladnem dnevu se je sprehajal po bulevarju kralja Aleksandra, zavit v častniški plašč z ruskim ovratnikom. Njegovi košati, a izjemno negovani brki so izdajali, da mu natančnost ni bila nikoli tuj pojem. Bil je človek, ki je živel po strogih pravilih. S pedantnostjo Antona Pavloviča Čehova je meril korake, ki niso bili ne prekratki, ne predolgi. Bil je samski. Imel je štirideset let. Sanje o življenjski družici in potomcih so se mu že zdavnaj razblinile v prazno. Z ženskami ni znal. Želel si je ljubiti, želel si je nekoga, da bi ga prižel k sebi, vendar ni imel jajc. Bil je plah, zafrustriran. To ga je jezilo. Posledično si je ovil življenje v strogost, red in vojaški režim.
Po poklicu je bil bibliotekar. V svojem zanosu je prebral praktično vsako knjigo, ki mu je prišla pod roko. Zaposlen je bil v knjižnici. Veljal je za zoprnega in neprijaznega človeka. Veliko ljudi je zaradi njega zamenjalo knjižnico, nehalo brati, karkoli!
Kot oseba je bil zelo hladen, mrk, kakor se za osebo redú in discipline spodbi. Nikoli ni čustvoval. Prisegel si je, da mu čustva ne bodo nikoli v napoto. To je bilo za slabiče. On je bil vendar človek znanja, znanje pa je bilo moč.

Na bulevarju Kralja Aleksandra je bilo zmeraj živahno. Veliko je bilo piratov, prodajalcev bižuterije, ženske kozmetike in ciganov, ki so prodajali zelenjavo. S svojimi počenimi vagami so te mimogrede opetnajstili okoli teže pošteno pridelane zelenjave, ki je zmeraj bila zelo dobrega okusa in izbornih cen.
Sokolje oko gospoda Marka Svetosavljevića je spremljalo ciganski voz, konjsko vprego, napolnjeno z umazano deco, vmes je tičala zelenjava, stripi, staro železo in kup pasjih mladičkov. Za delček sekunde je uzrl majhno ščene, ki je padlo z voza. Voz je odmahedral po cesti, ne meneč se za tramvaj, ki je neumorno trobil in grozil, da bo vse pred seboj stisnil v smrdljivi sok. Voz je odškripal, tramvaj ponovno speljal, prah se je polegel, na cesti pa je ostalo ščene, majhen prikupen mešanček. Z velikimi očmi je tresoče gledal v svojega novega gspodarja in pričakoval novi val batin, ki so se ponavadi vsule nanj iz podobnih višin. V trenutku slabosti je gospod Marko Svetosavljević vzel pod plašč to pretreseno bitje, mislil si je, da bo zadeva samo začasna. Žival je bila preplašena in potrebovala je toplo roko. Seveda v realnosti to nikakor ni funkcioniralo.
Žival je ogromno pretrpela, bila je vajena batin. Bila je vajena živeti v večnem strahu, strahopričakovanju. Mož, pri katerem je veljal železni red je imel razbit sistem. To malo prekleto bitje je po njegovem mnenju bilo vredno utopiti v žlici vode, pretepsti do smrti, VEČKRAT! Prekleti cucek ni imel nikakršnega smisla za red, čistočo, POSLUŠNOST! To je bil primerek duševno zatrte živali, asocialni sociopat! Pravzaprav sta si bila z gospodom Markom Svetosavljevićem po tej plati zelo podobna. Kljub vsemu je ta pes imel eno dobro lastnost, zanemarljivo majhno, a vendarle tako človeško: bil je tam. Bil je prisoten. Trinajst dolgih let sta nekako vzdržala drug z drugim, on je renčal na njega, on pa nazaj nanj. Po trinajastih letih se je zgodil zanimiv preobrat. Gospod Marko Svetosavljević jih je štel že triinpetdeset. Bil je še bolj zafrustriran kot pred leti. Iz dna srca je sovražil to usrano ščene, ki mu je paralo živce. Tistega dne mu je počilo. Ni mu sicer bilo jasno zakaj, scena je bila že trinajst let ista. Pes je imel samo eno mesto v hiši, kjer se je počutil varnega, stara oguljena zofa. K njej te ni pustil, renčal je, da se je kadilo, bil je pripravljen gristi in te tudi pregristi. Dolga leta neuspešne adaptacije so pustila svoj pečat. Gospodu Marku Svetosavljeviću je končno „odlepilo“. Do konca. Iztegnil je roko proti zofi, da bi pobožal to malo garjavo ščene, reakcija živali je bila povsem pričakovana. To je izjemno ujezilo gospoda Marka Svetosavljevića, ves zaripel v obraz se je zadrl: „MIDVA BOVA PRIJATELJA, PA ČE TI HOČEŠ AL‘ PA NE KURBA!“
Pes je skočil proti gospodarju. Usodna napaka.
Naslednji trenutki so minili izjemno hitro, zaviti v nekakšno agresivno meglico, iz katere se je slišalo le pritajeno cviljenje. Gospod Marko Svetosavljević je z vso težo svoje roke mahal po živali, ni se ustavil, ko ga je ugriznila prvič, drugič in tretjič. Ustavil se je, ko je bila žival že nekaj časa mirna. Solze so se mu svetile v očeh, prvič je izgledal zares človeško. Od danes naprej je bil – vdovec.

Objavljam del pogovora med dvema prijateljema. Ferdo in Fargo se poznata že dolgo let.
Ferdo: “Pozdravljen mladec, kako si?”
Fargo: (si odkrha grlo in komajda izdavi) “Gre.”
Ferdo: “Reci mi, danes sem dobil zanimivo sporočilo od tvojega brata, baje, da me bosta zaklala ob letu osorej?! Ali je v tem kaj resnice?”
Fargo: (mrtvo hladno) “Seveda.”

Ferdo sicer pozna Fargov ciničen smisel za humor, ampak izjava ga kljub vsemu rahlo zmede. Fargo je trenutno zelo redkobeseden, morda preveč. Zategadelj se Ferdo prisiljeno nasmehne, z roko podrgne pod nosom in z zaigrano otroško naivnostjo vpraša: “Smem izvedeti zakaj?”
Fargu ne uspeva zadržati resnega obraza (čeprav je smrtno resen!), ko s pogledom preiskuje vročičnega Ferda, zato se ob vprašanju le nasmehne. Ferdo si to tolmači kakor znak pokroviteljstva, led je vnovično prebit, lahko zajadrata v sproščen odnos.

Ferdo: “Včeraj sem bil na koncertu Tori Amos. “Staaari, veš kako dober koncert!!! Jaz sem bil navdušen!!”
Fargo: “Jebi se! Pička ti materina govedarska!”

Ferdo je neustavljiv pripovedovalec. Njega ne iztirijo vmesni ekscesi poslušalca, saj jih v bistvu ne sliši. Zato še naprej vzhičeno pripoveduje…

Ferdo: “Ženska ima nenormalen glas….”
Fargo (z zelo močno povzdignjenim glasom razbije monotonijo Ferdovih pripovedk): “S teboj ne govorim več in ne zanima me koliko si navdušen, jasno!!!??!!!!”
Ferdo: (Začudeno) “Zakaj pa ne?”
Fargo: “Ne zaslužiš si tega koncerta, bistveno bolj bi si ga zaslužil jaz. Zapomni si, to ti sedaj polagam na srce: Goni se v tri pizde materine, kujon zafukan, peder, kreten, gaucho prekleti! Pfuj! (Pljune mu na čevelj)”

Ferdo je sicer vajen takih izpadov s strani Farga, a vendarle ga je zbodlo, ko mu je Fargo tako pomenljivo zaklical “Gaucho”. Dvignil je obrvi in previdno vprašal: “Gaucho?”
Fargo se je odločil, da besed izgubljal ne bo in zato izustil močni “nasvidenje”, spustil zaušnico, neprevidnemu “gauchu” Ferdu, se na petah zasukal in odšel. Snidenje je ostalo v zraku. Čutiti ga je še sedaj, po moji sobi, po gmailu, po myspaceu in celo na vsemogočni blogosferi.
Ferdo je poklapano odšel domov, v njemu je tlela tiha in rahlo grenka zmaga. Zavedal se je, da je Fargo divjak, neukročeni idiot, ki se sooča s pomanjkanjem čustvene inteligence in izjemno zlobo, ki bi zakurila celo samega zlodeja. Vendar vse to mu nič ni pomagalo, jezilo ga je dejstvo, da ni bil občudovan in da zgodbe ni mogel do konca povedati…

Based on a true story

”Moje ime je Ingrid in že nekaj časa nisem ničesar naredila prvič”, je odločno dejalo majhno, suhljato, pegasto dekletce, zgodnjih dvajsetih let, čeprav jih je kazalo komaj pljunek čez 15. Njen obraz je bil pšeničnat, ustnice so roževinasto podrhtevale, medtem ko so kakor tolmuni velike in prijazne oči odločno gledale v daljavo, kamor je nafokusirala svoj na trenutke nebrzdano radoveden otroški pogled.
Bilo je kakor na sestanku anonimnih alkoholikov, stali smo v krogu, se rahlo zmedeno prestopali, hlinili brezbrižnost, medtem, ko smo potihem načrtovali kako bomo mi tisti, ki bomo očarali vse okoli nas z najboljšo izjavo, ki bo nam zgledala še tako vsakdanje. Vsak je povedal svoje ime, kaj počne in zakaj se je pridružil, kaj pričakuje, da bo odnesel iz tega druženja.

”Tam sem jo videl prvikrat, požirk se je v hrli ustavu…” (Iztok Mlakar)

Res je, tam sem jo videl prvič. Nisem pil. Bil sem trezen, jasno, v kotu je sicer čakala pločevinka lepila, malo razredčila, par gramov močno špricane trave, še nekakšni ”home made” pesticidi in apaurini s preteklim rokom trajanja, ampak to je bilo vse za kasneje, moj um je bil še brezmadežen danes.

Tam sem jo prvič videl, to ni ljubezenska zgodba, tam sem jo pač videl, padla mi je v oči, nisem se zaljubil, še stika nisem navezal, v glavi je ostala figura, to je bilo dovolj zame, vse ostalo je za tisti trenutek odveč. Razmišljal sem samo o temu, kaj bom jaz rekel, da bom izpadel kar največji frajer. Ni mi uspelo, moje besede so celo pri meni utonile v pozabo, pri drugih verjetno toliko prej. Ni bilo važno. Kmalu je bila debata v polnem razmahu, posegali smo po šnopčku, tabletkah, v ozadju je nekdo kuril tisto ogabno travo, čutiti je bilo hlape v zraku. Zanimivo, glava mi je delala, samo govoril sem zelo razvlečeno, malo počasi, začenjal sem spoznavati, da mi nič ne pomaga, če sem zadet med zadetimi. Oni postanejo še večji debilčki kakor jaz.
Dekletce ni bilo bogvekaj na pogled, upal sem potihem, da je nihče ni opazil, lepo bi bilo, če bi se samo jaz sukal okoli nje. Za takšne čase se še zdaj splača vegetirati, če ne drugo, so vsaj spomini lepi. Na njih se živi, gradi nostalgija. Bom vsaj imel kaj za pripovedovati, ko bom naslednjič naslonjen na šank težil nekomu s svojo življenjsko zgodbo.

“Tam sem jo vidu prvikrat,
Požirk se je u hrli ustavil,
Js lahkr umrou bi tistikrat,
Js lohkr bi, ma kej bi pravu”

(Iztok Mlakar - Vandima)

P.S.
Za vse tiste, ki Mlakarjeve Vandime ne poznate, imate vse zbrane dele na desni strani na logičnem naslovu “Mlakarjeva Vandima”

Današnji dan je bil prekrasno sončen. Stopil sem proti dolgem mostu. Pripravil sem si tablico z napisom. Napisano je bilo KP. Resnična destinacija je bil Portorož. Prišel sem na štop plac. Tam je bila ona. Imela je tablico z napisom. Na tablici ji je pisalo KP. Pozdravila me je, pozdravil sem jo. Nasmehnila se je, nasmehnil sem se ji. Nasmejala se je, nasmejal sem se. [papapa-Ra-papa-papa-papapara-pa....]

Ogovorila me je, odgovoril sem ji. Bila je dobre volje, jaz tudi. Bila je razigrana, jaz tudi. Bila je hudomušna, jaz tudi. Bila je poredna, jaz tudi. Bila je za, jaz tudi. Bila je potrebna!

Jaz sem bil potreben kot slon.

Ustavil ji je avto, dobila je štop.
Jaz sem pa tam stal, kakor idiot še dve debeli sončni uri. [papapaRa-papa-papa-papapara-pa....]