hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za 'zgodbe' Kategorija

Prazno.

Objavil Tibor Jablonsky dne 10.06.2010

Naenkrat nas je bilo devet. Stali smo tam kakor pijanci za šankom. Občutek nervoze je preveval naše svetišče, nekaj je bilo v zraku. Pomislil sem: “Fantje imajo hudičevo karmo nad seboj, ne bi rad bil v njihovi koži.” A vendar sem bil, le zavedal se še nisem. Kolega na moji desno je prižigal cigaret. Ni mu šlo. Imel je tiste neumne vžigalice, tiste, ki jih zastonj dobiš po finih ljubljanskih špelunkah. Ni jih znal uporabljati, kreten. Rahel piš vetra mu je ugasnil že četrto vžigalico. “Pa dej prižgi že to sranje, glava neumna!” sem pomislil. “Pa zakaj te to sploh jezi, kaj pa tebe briga če je nesposoben.” Take besede so samo podžigale ogenj v meni. “Seveda me jezi, kaj me nebi! Če je tip tako nesposoben, da ne zna rokovati z enimi jebenimi šibicami, kaj potem sploh pričakuje od svojega mizernega življenja?! Nadpovprečnost? Tisto kar mu pripada? Kaj pa lahko pripada takemu imbecilu? Halooooooo!? Si ti normalen?!?!? Pa take bi bil potrebno iztrebiti! Ma pizd….”

Prekinil sem svoj tok misli. Z obema rokama sem ga zgrabil preko ramen in mu zarinil svoje koleno globoko v pleksus.

Enostavno nisem mogel več gledati tega kraljestva nesposobnosti in neumnosti, ki me je obkrožala. Tisti okoreli prsti, neuravnovešena prstna motorika, brez kakršnekoli elegance, brez trohice možganov. Hej, saj ne pričakujem, da ima človek prste pianista, ampak nekaj stila je potrebno gojiti v življenju, kam pa pridemo brez njega. Priznam, izživciral me je že prvi trenutek, ko je prijel cigaret, kot da prvič kadi. Tisti butast prijem, malomaren, značilen za kadilca začetnika, prijem, ki refleksira dejstvo, da je cigareta tujek v tvojih rokah. Ščasoma se to porazgubi, cigareta postane domačin, tvoja roka dobi eleganco, stil, nauči se živeti v sožitju s tisto stvarjo. Vsak to zna. Ta bebec pa ne! In za povrh še šibice! To je enostavno preveč!

Udarec ga je dobro zdelal, ne samo njega. Ostali so se rahlo vznemirili, zbudil sem jih iz otopelosti. Noben mi sicer ni pomagal, ko sem brcal ubogega reveža tam na tleh, vendar so tiho v sebi verjeli, da gre za plemenit namen. Čutil sem njihovo energijo, kozmično povezanost, verjel sem, da so tudi oni z menoj, na isti frekvenci.

Prenehal sem z brcanjem, utrudil sem se. Med menoj in ekipo se je očitno zgodil fazni zamik v komunikaciji, informacije, ki so kakor penasti valovi udarjale iz moje aure očitno še niso prispele do njih, gledali so me namreč kot krave na polju (kot panksi v kleti), manjkala je le tista spokojnost, bili so zmedeni.

Kje sem ga polomil? Zdelo se mi je, da smo na vezi. Razumel sem jih in verjel sem, da oni začenjajo razumeti tudi mene. Očitno smo bili še vedno na začetku, ali pa so oni zašli…
Ampak zakaj bi oni zašli? Saj jih jaz vodim, mar ne?

Ni se mi dalo razmišljati naprej, fantje so s pogledi pričakujoče čakali na pojasnilo. Jaz sem se samo butasto zarežal in si elegantno prižgal cigaret. Glavo sem vrgel nazaj in pogledal v zrak. Prazno. Čas je, da preneham s koksom.

T. Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, zgodbe | 8 komentarjev »

Kozje Molitvice

Objavil Tibor Jablonsky dne 6.11.2008


Anegasvirkat! Resno, no.

 

Slučajno se mi je utrnila misel na eno epizodo, ki se mi je zgodila pred kakšnimi sedmimi leti. Morda je ta tema tudi danes aktualna, morda sem pa usekal v prazo tako jako, da bi se mi še Karel Erjavec škodoželjno smejal, kdo bi vedel.

 

Spominjam se kako je pred leti pristala ameriška letalonosilka v koprski luki. Na njej je bilo veliko število marincev, ki so se prihajali sproščati po naših malih obmorskih vukojebinah. Iz neznanih razlogov se je prav takrat nastanilo po okoliških hotelih večje število dolgongih lepotic iz rusko govorečih držav, zakaj, verjetno ne bomo izvedeli nikoli.

 

To pa v bistvu sploh ni bila poanta. Želel sem vam namreč povedati eno čisto drugo stvar.
Takrat sem imel približno osemnajst let in pol in bil sem razmeroma zadovoljen sam s seboj, saj sem si ubodel eno izmed portoroških lepotičk, s katero sva ga skupaj svirkala na lepe poletne noči po Portorožu. Tako sem se tudi tiste noči odpravil na svoj „randewooo“ v okoliški parkec, kjer sva ponavadi načela večer s kakšnim litrčkom vina in jointom.
Moja železna navada je ta, da žal, zamujam na vse „randewuje“, ki so na sporedu, verjetno se mi to zdi bolj prisrčno, kdobivedu, nipomembno.
Tako sem se tisti dan odpravljal, z močno lahkotnim korakom in s kakšnih pol litrčka v riti iz Lucije proti Portorožu. Seveda sem se že prej dvakrat javil na telefonski poziv, da prihajam in da je vse pod kontrolo. Med hojo me ta deklica poklicala še tretjič, tokrat z malo bolj drhtečim glasom in zmedeno razlagala nekaj v stilu „naj pridem takoj, ker tukaj je neki marinec, ki jih bo vse pobil..“ nakar se je zveza prekinila.
Pospešil sem korak in povedal vsem kolegom, „da se obeta ravs in da moramo iti v akcijo rešiti mojo dečvo!“.
Seveda so jo fantje solidarno ucvrli, tako, da sem na mesto masakra prispel sam.

Bilo je jasno kot beli dan (čeprav je bila tema), da se tukaj resno nekaj dogaja. Dečva je s svojo kolegico čepela v kotu in obe sta dokaj jasno tulili, ter oznanjali visoko prisotost adrenalina. Za drevesom me je čakal moj patron, z nožem v roki, razcefrano majico in krvav po celem telesu. Seveda je bil pijan kot tele, kajpada. Kri je bila na srečo njegova, očitno je bil bolj nerodne sorte, ne vem. Z iztegnjeno roko je smrtno resno zahteval naj izključim mobitel in mu ga podam. To sem storil brez upiranja. Potem je zahteval naj se s hrbtom obrnem k njemu in dvignem roke v zrak, tukaj sem začel ugovarjati. Povedal sem mu, da mu ne zaupam, ker se bojim da me bo zaštihal v ledvice, kar ga je rahlo zmedlo. Poskušal me je še malo ustrahovati (kot da nisem bil že dovolj usran, res nisem vedel, kaj se mu je po glavi motalo). Nazadnje sem mu rekel „da me lahko preišče, ampak hrbta mu pa ne bom kazal, če mu je prav ali pa tudi ne, meni je vseeno.“
Na hitrco me je preiskal, mi velel naj sedem, potem je pa je nonšalantno začel voditi razpravo, kateri še Ivo Hvalica ne bi utegnil slediti, najsi bi se še tako trudil. Počasi sva si izmenjavala linije in fant je prihajal k sebi. Bil je sicer zelo občutljiv na kakršenkoli premik z moje strani, je pa pustil si kakšno stvar tudi povedati. Tako sva kakšnih 45 minut govorila o glasbi in avtih. Kasneje je mimo prišel njegov kolega, ki je prinesel s seboj liter tekile. Kar nenadoma, smo postali skorajda družinski prijatelji, zrukal sem z njima tisto tekilo (zanimivo, da dekletom ni bila ponujena, prav tako se še vedno nista smeli premakniti), in poslušal dokaj nepovezane zgodbe o avtomobilskih nesrečah in o tem kako bi rada čimprej spet šla domov. Na koncu smo dekleta pustili tam kjer so bila, mene sta odpeljala na pivo za 350 SIT, jaz pa njiju do nightcluba, kamor sta šla fukat. Prav poetično.

Kljub velikim količinam alkohola, ki sem jih tisti večer absorbiral vase, sem bil še vedno trezen. Zato sem pa deloval dvakrat bolj nor kot ponavadi. Določeni stvari ti pač rahlo pridejo do živega, kaj čmo. Zgodba je dobila epilog čez kakšne dva dni, ko me je deklina neizprosno skenslala, ker sva si bojda preveč različna. Poskušal sem ji sicer vbiti v glavo, da je bila to tipična „hostage situation“, vendar je rekla, da ta dogodek nima veze. Preostanek večera sem preživel z dvakratno dozo alkohola, petkrat bolj pijan, razmetavajoč in razbijajoč vso bližnjo okolico.
Prebudil sem se oblečen, na tleh, v predsobi, brez neke prave ideje, kaj se je točno dogajalo. Potem je življenje šlo naprej in jaz sem spoznal nova dekleta, nove čudne tipe in preteklo je še veliko pijače.

Kaj ima to veze z aktualnimi dogodki, žal ne znam povedati, ker jih ne spremljam. Morda je pred kratkim pristala letalonosilka, morda bo, sploh ni važno. Vesel sem, da sem po dolgem času se spomnil dogodka, ki sem ga popolnoma pozabil in izkoristil taisti moment, da ga zapišem.

 

Hokahej!

 

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, zgodbe | 8 komentarjev »

Na zdravje!

Objavil Tibor Jablonsky dne 3.07.2008

Še prekleto dobro se spominjam dni, ko sem bil zagrizen športnik, trdno prepričan, da bom nekega dne nastopil na olimpijadi. Kasneje sem, hvalabogu, pošteno padel na glavo, si izpahnil dve vretenci v torakalnem predelu in prenehal gojiti vsakršne nebuloze o vrhunskem športu. Starši so mi bili hvaležni, jaz sem pa postal roker in nakladač.

Nenadoma sem se počutil mnogo starejšega, kakor sem kazal. Ob vsaki fizični aktivnosti sem čutil močne bolečine po celem hrbtu, velikokrat sem po kakšni rekreativni nogometni tekmi obležal, s kravjim heksenšusom, na kavču. Ščasoma sem se navadil, počasi sem bil vse manj fizično aktiven in vse bolj popadljiv. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, Glasba, Izlivi, Modrosti in klobasarije, zgodbe, Šport | 6 komentarjev »

Potopisno predavanje o Srbiji, 1.del

Objavil Tibor Jablonsky dne 2.05.2008

 

Veliko ljudi se pritožuje nad kvaliteto prevozov v Sloveniji. Jaz postajam imun. Zamude slovenskih železnic in njihovo cijazenje po progah me ne prizadanejo, odkar koristim srbske javne prevoze.

Da vlak iz Beograda do Ljubljane v štartu zamuja od 90 – 240 minut je nekaj čisto običajnega. Pred par dnevi pa sem na relaciji Beograd – Zlatibor naletel na sledeči biser.

Na postaji je bila zbrana že precejšnja množica, na pogled je bilo jasno, da je prisotnih več ljudi kot jih gre v en avtobus. Jaz se nisem sekiral, karto sem imel vnaprej kupljeno in sedež sem imel rezerviran, zato se nisem posebno drenjal, da bi med prvimi oddal prtljago (seveda jo dodatno zaračuajo, potuje se itak brez prtljage, ne?). Počasi se je pričel proces vkrcavanja, ki me je zelo spominjal na bitko pri termopilski ožini. Vsespošnem prerivanju so sledili vzkliki tipa: „Ajmo ljudski, nismo valjda stoka!“ ali pa: „Gospođo, molim vas, sklonite se, jebo vas…!“ in tako naprej po živčni lestvici.
Uspešno sem se torej prebil na avtobus in ugotovil, da na mojem mestu ne sedi samo eden, ampak poleg njega stojita še dva človeka, ki se razburjata, da so jima zavzeli mesto. Slišal sem tudi vpitje voznika, ki je ohromelo tulil, da naj se vsedemo, kjer je pač prosto in naj že nehamo komplicirati s številkami! Stresno.

Taisti trenutek, ko sem uspel svojo rit parkirati na sedež, me je že napadla ženska, ki je v rokah imela karto s številko sedeža, na katerem sem jaz sedel. Vnovičen pogled po avtobusu je pokazal, da ima rezervirane sedeže približno dvainpolkrat toliko ljudi kot je sedišč. Situacija je postajala nevarna, saj je bila velika večina potnikov žensk, ki so se bile pripravljene stepsti za mesto. Šlo je na nož, babure so se resnično bile pripravljene poklati zaradi sedežev. Višek srbskega humorja je dodal direktor prevozne družbe, ki je ob vstopu na avtobus, s ciničnim nasmeškom vzkliknil:

Gospođo, smirite se, što ne sednete?“

Takrat sem se dejansko zbal za njegovo življenje, saj so ženšne mahoma zgrnile vso srd na njega. Uspel je dokaj hitro pobegniti.

V naslednjih trenutkih je sledilo prerazporejanje potnikov, prihod novih avtobusov in zapolnjevanje le-teh s potniki. Nazadnje smo tudi štartali, s 45 minutno zamudo, v tišini. Med vožnjo je kontrolor pregledal karte. Na koncu se je na glas zasmejal in vzkliknil: „Ljudi, imamo jedno mesto viška!“

Autobus

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v zgodbe | 7 komentarjev »

Z Dušo sva šla rakom žvižgat

Objavil Tibor Jablonsky dne 24.04.2008

Z Dušo sva bila na potepu. Vsake toliko pač morava iti, tako, nekam, za dušo. Z Dolgčasom se tudi v redu ujameva, vsake toliko morava nekam iti, iz dolgčasa, tako, za dušo.

Pa sva šla, pravzaprav ne, šli smo vsi trije. Jaz, Duša in Dolgčas, malo iz dolgčasa, malo tako, za dušo. Šli smo v Trst, iz dolgčasa. Tam smo gledali usrane golobe, tam smo pili italjančke, poslušali dogodke iz hrvaške nakupovalne mrzlice in se obnašali kot pravi “Slavi”, “Ziganti”, “Bastardi”, etc..
Z nami je bila tudi kolegica Troia. Ona tekoče govori italijansko, ker ima z njimi veliko poslovnih stikov. Prišla je v Trieste, da bi širila svoj posel, vsekakor pa ne iz dolgčasa, niti za dušo, kakor mi. Prav zato smo se je kmalu znebili, kar tudi ni bilo težko. Srečala je postavnega in svetlečega se Michelleja, ki je ob pravem času potegnil iz žepa pravo mero prsatih €vrotov in odšla je z njim, na pogovor….brez duše.

Mi smo ga še naprej vandrali po prekrasnih ulicah, ki govorijo o tem, da smo na zahodu, da je Trst itak naš in da Italija sigurno ni zrcalo civilizacije, kaj šele glamurja. Po Trstu se to sploh ne da meriti, itak je naš, valda.
Kdo pa sploh so naši? To je vprašanje za kdaj drugič.

Vsi tisti maligani, ki smo jih spili med hojo, so na Dolgčasa vplivali tako, da je postajal vse glasnejši in pogumnejši. Navkljub temu, da je merica italijančka velika le borih dva deci, se ga z njimi lahko očitno pošteno natrosiš, še bolj osvežilni so.
Tako je v valu barbarskosti pograbil za roke nič hudega slutečo Dušo, ki je dotedaj le plaho stopala za njim in občudovala staro mestno arhitekturo, jo zbasal v avto in odpeljal v Bologno. Tam je situacija bojda bolj skulirana, je tulil.

Tako sem ostal sam. Ostanek sončenega popoldneva sem preživel na enem mostičku, kjer sem gledal v vodo in imel zanimive debate s stričkom v rjavi obleki. Natakar, ki nama je prinašal pijačo iz bifeja čez cesto, nama je kar dobro šel na roko, tako, da žejna nisva bila. Priznam, da sem imel nemalo težav pri razumevanju govora dotičnega starca, vendar sem med drugim razbral dejstvo, da v Trst ne spada. Tukaj sva se strinjala, tudi jaz nisem spadal tja.
Med debato me je uspel nafilati z napotki, kako najti dobro beznico, pravo luknjo in poceni pivo. Gospod je bil več kot življenjski. Ko sva si že petintridesetič segla v roke za slovo, so pome prišli karabinjeri in me odpeljali nazaj v mojo barbarsko deželo. Danes so bili še milostni, so mi dejali. Naslednjič bom dobil prepoved vstopa.

Obsedel sem. Duša je odšla z Dolgčasom po gobe, vendar jaz nisem bil sam, imel sem mačka. Ogabnega. Ko bi mi vsaj bilo dolgčas.

Stari bizgec

Na sliki: TJ in JJ.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, zgodbe | 3 komentarjev »

Ko padejo glave

Objavil Tibor Jablonsky dne 16.04.2008

Naj bo hitro. Kratko. Učinkovito. Jedrnato.

S Pinotom sva imela delovno akcijo v njegovem sadovnjaku. Bil je že skrajni čas za obrezovanje, še kakšen teden in bila bi prepozna. Vetrič se je lahno poigraval z najinimi mislimi, midva pa sva, vsak zazrt v svoj meditacijo, pridno obrezovala sadno drevje, razmišljala o sadjevčkih in lepotah življenja, ki se ti neusmiljeno zaletavajo v obraz.
Nisva lovila nikakršnih želja, najine želje so bile stvarnost in stvarnost je bila kot nalašč primerna za najine bluze. Roka ob roki, bok ob boku, škarje ob škarjah, „šviz, švrk in tcak“ so nama delali družbo kar tjavendan. Spokojno.

Tudi trava je bila razmeroma visoka, med svojim erotičnim plesom je koketirala s koso, pričakovala je, da jo nekdo položi, z ljubeznijo. Zaradi vseh teh dejavnikov nisva niti opazila sence, ki se nama je približevala iz juga. Ne, to ni bil cvet, bila je nevihta. Trden predmet pravilnih oblik je popolnoma raztreščil harmonijo, ki je trenutno vladala temu brezdimenzijskemu prostoru, vanjga je vsejala togoto, penavost in zverinskost. Bil je to MEJNIK. Pa ne tisti mejnik iz srednješolskega berila, pač pa TISTI MEJNIK. Bil je to kamen, ki je označeval državno mejo.

Nekaj časa sva ga neumno gledala, potem sva malo hodila okrog njega, opazila sva tudi znak z napisom HR.

Navkljub dejstvu, da so se mi oči kar precej zapirale in navkljub upravičenem sumu, da je tudi Pino v podobnem psihofizičnem stanju, konec koncev sva spila dobra dva litra pošteno žveplane malvazije, kar tudi ni od muh, sem uspel ugotoviti sledeče dejstvo: Pinotov sadovnjak se je po novem nahajal točno na meji med Hrvaško in Slovenijo.

Še tri sekunde tišine in sledil je divji krik, Pinotu je kapnilo. Stekel je v lopo, pograbil macolo, jo spustil, vzel sekiro, usekal, pobral motorko, jo odvrgel, pobral macolo, se zavrtel, zaustavil in pomislil. Iz stene je pobral puško, si jo oprtal in pritekel ven. Samo ošvrknil me je s tistim norim pogledom in velel: „Greva k meni po orožje!“

Vedel sem, da je to slaba ideja, vedel sem, da zgodba ne bo imela srečnega konca in vedel sem, da je potrebno to zaustaviti. Želel sem mu povedati, da nasilje ne bo ničesar rešilo, da je nacionalizem zgolj nevarna igrača s katero se politiki igrajo, ko zlorabljajo čustva preprostega, malega človeka. Želel sem mu povedati, da je vse to zgolj igra in manipulacija. Želel sem mu dopovedati, da je ta konflikt umetno sprožen. Želel se mu dopovedati, da je tudi sam postal žrtev hujskaštva. Želel sem mu objasniti, da so ljudje na drugi strani meje njegovi bratje. Želel sem mu objasniti….. želel…..

Nisem mogel nič, bil sem preveč pijan in preveč razburjen. „Greva k meni po orožje, uau!“

..in sva šla…nekateri stvari se zgodijo zelo hitro. Posledice so tiste, ki ostanejo. Ljudje pa trpijo.

TJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, Izlivi, Poučno, Sanje, miks, zgodbe | 2 komentarjev »

Prilika O Bedancu

Objavil Tibor Jablonsky dne 26.03.2008

Kekec je, hvalabogu, simbol vseslovenske moškosti, junaštva, tradicije in neustrašnosti. Je nekaj, česar smo si bratje slovenci zmeraj želeli, naš bog. Ne pišem tega zato, da bi sedaj frojdiral Kekca, niti njegove esmeraldske Mojce ne, za takšne prestope nisem dovolj kvalificiran, tudi razumem ne dovolj. Z vami, dragi moji bralci, bi rad le podelil izkušnjo, ki sem jo preživel ob srečanju z negativcem v tej zgodbi.

Še vsak nafleksan panker ve, da brez Kekca ne bi bilo Bedanca in brez Bedanca, ne bi bilo Kekca, zato o Bedančevem shizofrenem karakterju ne bom razpredal predolgo, saj vemo vsi kje je tičal njegov problem. Moja izkušnja z njim mi je nalila polno merico strahu po celem telesu, začelo pa se je nekako takole:
Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v zgodbe | 5 komentarjev »

Civilizacija na preizkusu

Objavil Tibor Jablonsky dne 18.12.2007

“Tovariš polkovnik, tovariš polkovnik….” je zasopihano vlekel mali krojaški vajenec, ko je vlačil svoje težke nogé iz mastnega požiralnika. Blato je lilo v potokih, v zraku so odmevali bridki udarci srpa in kladiva, natančno, po taktu je odmevalo C-C-C-P. V zraku je bilo čutiti čast, bilo je čutiti strah, bilo je čutiti mraz. Meglice so se morbidno dvigovale iz mahovnatih lukenj, zategovalo je ranjence od dolgčasa. Šrapneli so žvižgali okoli ušes, The Omen – Ave Satani! Der Golem & Experiment in Terror sta se mešala v ozadju, prilivala olja na ogenj mučenim, prilivala neskončnosti zdolgočasenim in navdajala z grozo bogaboječe. Buržuazija je sedela na lesenih, s smolo obdanih, smrekovih tribunah, razmišljali so o drugih stvareh. Bilo jim je še bolj dolgčas kakor ranjenim. Pred njimi so med lužami uporabljenih goldonov čepeli malomeščani. Izpolnjevali so obrazce za nagradne igre.

Kovači so bučali, rudarji so se drli, vojaki navaljevali. Oglasil se je Ennio Morricone. Nekaj si je mrmal o grdobah in zahodu, kasneje pa na vso moč zakričal “o-oo-o-o-o–UA-UA-UA!”
To je bil osvajalski krik. Flinto je imel nabasano s smodnikom, želel si je pa slovenskih vaških devic.

Tovariš Polkovnik, natančneje Vladimir Cocu, je s praznim pogledom kontroliral dogajanje na bojišču. Z mislimi je bil na toplem pred pečjo, pil je konjak z Johnom Zornom in mlel prazne debate o free jazzu.

Poglejmo situacijo iz realnega, sedanjega vidika
: Vladimir Cocu je antijunak. Vladimir Cocu je bedak. Vladimir Cocu je miselno na nivoju istrskega kmeta. Pije žveplano belo vino in meče karte za briškulo čisto po naključju. V svoji konobi sicer hrani slanike, jé pa jih kakor največji prostak. Vladimir Cocu je svinja.

Vladimir Cócu
Na drugi strani hribčka, z damsko torbico in fletno kapico, prežeče gleda v svet Glušičeva Muca. Ona je drugi tip vojskovodje. Desni kolk ji ne da miru, zato konstantno šepa. Ima neverjetne sposobnosti predvidevanja, je izjemen strateg. Razmišlja z linearnostjo Bobbyja Fischerja, teoretično znanje izkorišča bolje od Davida Sklanskega. Njen prodoren pogled ne da miru nasprotnikom, spravlja jih v paniko. Vsi bajoneti, kanoni in smrtna zdolgočasenost ranjencev je ne vržejo iz tira, ona kalkulira nekaj čisto drugega. Razmišlja kako sedi z Vladimirjem Cocujem na verandi. Vladimir se bebavo baše z mešanico stekla in ricinusovega olja, prepričan, da je to slavna Genoveška specialiteta. Muca Glušič medtem računa verjetnost, da je vse pogoltnil, ne pa tudi zgrizel. Muca Glušič je satanistka.

Muca Glušič

Vrnimo se nazaj na bolno/bojno polje, kajti buržuazija tam gori postaja rahlo nestrpna.

“……Tovariš Polkovnik……ostalo nam je samo še 26 pozlačenih šibic…”

Vladimir Cocu, ga srepo prestreli in zasika: “Nesi jih v Grosuplje, tam jih potrebujejo za gradbeni material na glavnem trgu, mi imamo itak metalec ognja, budalo!”
Za zaključek se še dobrodušno-škilavo nasmehne in pusti krojaškega vajenca, da omahne v sigurno smrt.

Vojna divja naprej, Zmračilo se je. Nebo je oblačno in luna ne sveti za nikogar. Ob tabornih ognjih se rojevajo nove ljubezni, nova čustva in zlomljena srcá. Nekatere ranjence so odnesli, drugi so umrli, od dolgčasa. Strahovita glasba je potihnila, na pogorišču civilizacije se sliši klasična glasba, natančneje Oda Radosti. Nihče je ne spremlja z radostjo. Nihče se ne sprašuje, ali je radostno z namenom, ali je izrabljeno v ta namen? Kakšna je sreča, kakšna je radost? Buržuazija nejevoljno zapušča prizorišče. Svoje krznene plašče so pustili na tribunah, premočno so se zalepili ob smolo.
Sedaj je noč, bojevniki si nabirajo moči za novo jutro, nov dan, nov pokol. Vojskovodje tiho hlipajo v šotorih. Vedó, da so zavozili sceno. Še trideset dni do izteka pogodbe, potem pride na spored nova serija.

Epilogue:

Ali je Beethoven navadna pocestnica ne bomo izvedeli, civilizacija je na preizkusu. Dokončen rezultat bo znan, ko bo vsega konec. Konec civilizacij.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, zgodbe | 5 komentarjev »

Über Alles!

Objavil Tibor Jablonsky dne 29.11.2007

<Ring-Ring>

Tibor Jablonsky: Konju jedaaaaaaaan!
Neznani sogovornik: Thanks
Tibor Jablonsky: Si še gor?
Neznani sogovornik: Gor?
Tibor Jablonsky: Za mene je to gor.
Neznani sogovornik: Seveda, itak..Kje si ti?
Tibor Jablonsky: Jaz sem dol..
Neznani sogovornik: Je lepo?
Tibor Jablonsky: Vroče za popizdit
Neznani sogovornik: Se kopaš v Donavi?
Tibor Jablonsky: Ne….pri tolko smrtnih žrtvah…in svinjariji…si rajši tlačim kurac podpazduho.
Neznani sogovornik: Sem bral da ste imeli neke pokole… Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v zgodbe | 3 komentarjev »

Spopad v-velikanov

Objavil Tibor Jablonsky dne 24.08.2007

Tibor Jablonsky: Jaz se zavzemam, da vlada s konsenzom sprejme novo reformo, kjer bo vsak državljan odšel na testiranje inteligentičnega kvocienta in količnika gobčnosti. Le-tega je potrebno še definirati. Vsi, ki padejo pod nek določen kriterij, morajo biti javno pretepeni na glavnem trgu, kjerkoli že. Večkrat. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, Izlivi, zgodbe | 7 komentarjev »