Večer se je začel fenomenalno. Potem je šlo vse samo še navzdol. Trenutno lahko povem, da sem lastnik dveh mačk (Vladimir in Čačka). Ti dve mački sta neumni za znoret. Z mojega stališča. Z njunega sta pametni.
Vrnimo se nazaj, tam, kjer se je zgodba pričela. Ob 6.30 zjutraj me je zbudil sms na telefončku. Pisal mi je trener juda, katerega že nekaj časa nisem videl. Sporočilo je bilo globoko in ganljivo, sporočalo pa je: “Po tolikem času je prišel čas obujanja spominov. Danes, ob 19.30 trening v dvorani Bonifika. Kimona zaželjena.”
“Kul.” sem pomislil. “Dobili se bomo s staro judoistično gardo, udarili bomo penzionističen trening, odšli v lokal, pogledali tekmo, se napili in zmlatli med seboj. Porazbili bomo ves lokal in še pol sosedovega, za nameček pa še zapitka ne bomo plačali.”
Uštel sem se toliko, da se me bog usmili.
Dan je hitro šel mimo, zvečer se odpravim na trening. Od stare garde nas je malo, večinoma so tukaj mladi, natrenirani konji. Na blazinah sem pustil dušo, srce, trepalnice in približno dva litra znoja. Mladi in natrenirani konji so padali na eno in isto foro. Dobil sem občutek, da še vedno nekaj veljam. Po treningu je sledilo obvezno grupno tuširanje, potem pa sem že pičil domov. Čakala me je tekma. Verjetno vsi veste kako se je končala. Še preden sem uspel izreči stavek “NE že spet, bukseljni šalabajzasti!”, je Jale zadel trojko in zmagali smo. Zakoooon! Fenomen večera se je začel tukaj. Odšel sem v bližnji bar na pijačo, proslaviti zmago. V barčku so že sedeli Šinka, Vongo in Sašo. Sašo je pil Jagrmeister. Žal mu je bilo, da ni potoval v Španijo, vendar ga je poškodba vzela za celo poldrugo sezono.
Družno smo pili in evforično komentirali tekmo, slavili Jako Lakoviča. Čez čas sem dobil napad zdrave pameti. Med vstajanjem sem izustil: “Ala šu banda, grem jaz domov, ki tu je pjerša in se moram učit.” V večjih količinah so name pričele deževati vulgarne psovke in različni medklici tipa, “Dej Nejček ne seri!” ali pa “Spij še eno rundo.”...itd. Od vseh me je prepričala samo ena: “Spij še eno za Jako Lakoviča.”
“Absolutno!” sem zarjul kakor bik na gmajni in se vsedel nazaj. Debata je stekla, jeger je tekel, pritekel je natakar in rekel: “Svinje pijane, odpiram ob šestih! Svinje pijane, odpiram ob šestih!”
“Dragi kolega pomirite se. Dragi kolega ne jezite se.”
Uvidel sem, da sem noč zabil. Ura je odbila 5.00. Čas je bil za spanje. Družno se iskobacamo iz lokalčka, se poslovimo in odrinemo svojo pot.
Tukaj je kaj kmalu nastopil problem. Tisti dve mački, ki sem jih zgoraj omenjal, sta se pred nevihto, ki je divjala, kakor besna menopavzična ženska za svojim možem, zatekli naravnost v mojo sobo! Grmenje jih je očitno prestrašilo, zategadelj sta se tako prva kakor druga usrali v mojo sobo! AAAAAAAAAAAAAAAAAA! Predvidevam, da se nista hoteli zmočiti. Jutro je bilo dokončno usrano. Resnično sem v srcu gojil najpobožnejše želje o mirnem spancu, to je šlo po zlu. V zraku je bil prisoten zlobni duh, meni pa je močno šlo na kozlanje. Na koncu sem tudi to ščistil, s težavo.
Še ena stvar, pri vsem dogajanju sem bil popolnoma trezen. Žal.
