Dragi Darko!

Že ko sem se zjutraj zbudil, sem vedel, da je danes perfekten dan za nositi pralne stroje. Pač, ko veš, da je to danes to. Misija, poslanstvo, karkoli pač že.
Na tak dan se iz postelje iztreliš kakor torpedo. Na brzino zeksaš tistega pol litra mlačne vode, poješ zagozdo kruha z zaseko in kosom klobase, spiješ čez še eno slivovko, zapališ en joint, posnifaš malo spida, posmekaš malo horsa in že si pripravljen na doživljaje novega dne!

Pred kakšnim tednom dni je namreč crknil naš skupni pralni stroj. Stroj, ki je opral mnogo umazanega perila. Tako je bil čas za nakup novega, pa ne novega-novega. Ampak rabljenega. Moja lastnica je namreč škrta mala “pizdica”, ki ni želela zapraviti več kot 50€ za pralni stroj. Tako smo si ogledali oglase in ugotovili, da lahko kupimo za te mastne denarce zgolj navadno krtijo, ki ne tesni, črpa ali spira! Sledila so dolga in mukotrpna pogajanja z gazdarico. Budžet je bil zvišan na 100 ojričev.

Nora hunta za rabljeno mašino, pa ne dizelsko, se je začela! Preiskal sem nekaj tistih bogih oglasov, pomenljivo prhnil v zrak ob firmah kot so Indesit, Beko, ipd., in seveda patriotsko izbral: Gorenje!

Lastnik je bil picajzlast moški, ki mi je štirikrat zatrdil, da je pošten človek (postal sem sumnjičav), da bova skupaj izprobala stroj (Poloteval se me je občutek, da me bo prevaral, nevemšekako), ter, da je zadeva, seveda, brezhibna. Medtem ko sva ga sprobavala, nisem dobro gledal, ko je povedal, da je pošten, nisem dobro poslušal, ko sem stroj naložil, sem le plačal in odšel. Za vedno.

Pa ja.

Med prvim pranjem je pol perila ostalo suhega, zato sem zmanjšal dozo perila. V drugi rundi je bila polovica perila premokrega, v tretji pa vode ni potegnilo. Rekel sem si: “Pička ti materina svetopisemska!” in brž poklical nazaj. On se je zgovarjal na poštenost, jaz pa na neposlušnost. Kompromis je še na poti, kontinuirano delovanje s podaljšanim delovnim časom pa očitno tudi. Še dobro, da nimam pametnejšega dela, se zgolj pripravljam na izpit.

Jajca.

Dobro Jutro vsem!

Prav zares.

Zjutraj sem zmeraj izjemno skozlan in upehan, ker me pač življenje utruja.

Ali so vam takšni stavki znani?

Ali se to tudi Vam dogaja? Ali ste pomislili, da ni več poti nazaj? Ali si želite, da bi zjutraj kar umrli? Ali vas drugi zaradi tega sovražijo? Ste zaradi tega antipatični? Apatični? Misantropi?

Nič več in nič manj vas ne bomo nategoval, odslej imamo REŠITEV za Vas!

Vsako jutro, delajte TO!

P.S.

En moj znanec je nekoč prakticiral enak ritual, le da je namesto vode uporabljal “vergine” slivovko.
Sedaj je, žal, že pokojen. Pa ne zaradi alkohola, povozil ga je tramvaj, ker je voznik masturbiral med vožnjo in ga ni opazil, ko se pijan valja po tirih. Naj počiva v omami. Voznik namreč. Njega je čez šipo vrglo tri križišča naprej, ker je tramvaj peljal s 380 kilometri na uro.
Sej razumete, ne?

Jebote Darko!

Kaj je, a?

Danes sem tečen, na živce mi pa hodiš tudi ti! Ja, ti, Darko! Že nekaj časa si želim, da bi zaspal in se zbudil čez pet let. Z diplomo v žepu in v zadnjem stadiju sifilisa. Mogoče ima Samuel Taylor Coleridge kaj za povedati o temu, odkrito povedano, ne vem in me niti ne zanima. Zakaj to pišem? Iz čiste hudobije.

Moja najboljša prijateljica je Wikipedia. Zakaj? To vam bom povedal, ko bom pri volji.

Nič več ne jem. Odločil sem se za shujševalno kuro, ker je 66kg za 1,82m visokega moškega odločno preveč, a ne?  Ciljam priti nekje na 52 kg, to so zdrave cifre. Imunski sistem se mi ruši, in sicer hitreje kot padajo tajske kurbe pri Fetaliju (Zadnje čase bolj ne kot ja). Pijem ingverjev čaj, občasno si naredim toast, potem me peče želodec pa vse skupaj zalijem z zajetno dozo slivovke mešane s šentjanževko. V poplavi destruktivnega pesimizma so mi edine oporne točke v življenju grozilna pisemca, ki mi jih kurčeva soseda nastavlja v poštni nabiralnik. Grozi mi z izselitvijo, ker se tak način življenja za “intelektualca” ne spodobi. Zdaj že tri dni nisem nič dobil od nje, jo moram it malo pogledat…skrbi me…..mogoče je umrla.

Ah…..čas je za Ingverjev čaj…želodček me že kar malo peče.

Dragi Darko!

Kakor vsi dosedanji patetični dnevi, tudi tale ni izjema. Še eden tistih, kjer sem pač odločen, da bom naredil nekaj dobrega zase in za faks. V utopičnem upanju, da po faksu ne bom več imel opravka z idioti, držim glavo pokonci, in meljem naprej.
Spominjam se še dni, ko sem začenjal študirati, pritoževal sem se, nergal, iskal tisoč in en izgovor, pa so mi nato povedali: “Na gradbeni prva tri leta delaš toliko, da dobiš kvadratna jajca, četrto leto je pa čista idila!”
Preberi prostanek članka »

Vse je čisto res. Včeraj sem pil pivo, mrko gledal predse in pljuval po tleh. Bil sem jezen. Jezen na svojo lastno eksistenco. Jezen na okolico, ki me ne časti, kot bi me lahko. Jezen sem bil tudi na pametne ljudi, ker so neumni. Jezen na Titeka, jezen na komuniste, jezen na belogardiste, jezen na Slovence, jezen na četnike, jezen na ustaše, jezen na Srbe, jezen na Hrvate, jezen na Albance, jezen na Avstrijce, prebivalce Avstrije, ki je psevdo država, oni pa so psevdo državljani in psevdo ljudje, Preberi prostanek članka »

Preden se izteče tekoče koledarsko leto, naj vam zaupam še nekaj intimnih skrivnosti slehernega moškega. Upam, da bom ženskam odgovoril na večna vprašanja o moških, zakaj si želijo neizkušenih devic, zakaj se tako čudno obnašajo in zakaj so tako agresivni…. Preberi prostanek članka »

Ureme. Ureme, vreme ureme, vreme, vreme…vreme, ureme. Ni ga in ga ni. Snega namreč. To ni nič. Zjutraj se zbudiš, vidiš, da je zapadel centimeter, čez par ur ga ni več. Ceste postanejo rjave, šipe pa zapacane. To je napol povlečeno, napol zdrkano.. karkoli že. V glavnem, dejstvo je to, ne pride mi. To je klic na pomoč.

Dragi Darko!

Naključja so hotela, da sem si zaradi nekaterih stvari poiskal novo službo. Kar se tiče služb sem zmerom zelo izbirčen, mislim, delam vse, ampak mora biti vsaj malo bebasto. Tokrat mi je uspelo najti precej butast kos dela. V enem izmed ljubljanskih kulturnih društev opravljam nalogo reditelja. Vsa zadeva me močno spominja na slovito “grupo TNT”, predvsem zaradi dejstva, ki mi ga je šef tarnajoče omenil preden sem začel delati.

V bistvu je pogovor med nama izgledal nekako takole:

“Torej…..ti bi delal?”
“Ja..”
“Kaj pa bi delal?”
“Vseeno mi je…..rabim denar.”
“V bistvu ti lahko ponudim samo delo za varnostnika.”
“V redu..”
“Sam….ne plačujemo redno.”
“V redu..”
“Prve dvakrat boš delal za đabe, da se ulaufaš”
“Ok..”
“Pa branit se znaš…mislim, če te kdo napade?”
“ja…”
“Jutri začneš, imamo koncert.”
“Ok.”
“Te še kaj zanima?”
“Ne..”
“Dobr, pol…to je to…”
“Ajde..”

In tako sem postal dečko za vse.

Študentsko delo zelo redko iščem preko servisov, zmeraj se mi je zdelo bolj zabavno vpasti kar v eno levo situacijo in malo zagnjaviti. Ponavadi dobiš delo, ki je totalno v kurcu, ampak posledično bolj zanimivo, manj organizirano…karkoli že, no.
Na prvi delovni dan sem jasno, zamudil. Potem sem malo pucal pepelnike, čistil mize, točil vino, pil vino, visel, vedril, visel, si težil, pospravil in na koncu padel v debato z enim fajn nasekanim patronom, takšnim….. maskoto.

“Gospod, pejte ven kadit.”
“Dej ne seri, pizda.”
“Dej, ne seri ga ti, pejt ven.”
“Poglej, a’s ti ta nov tuki?”
“Ja..”
“Jest kadim tuki že dvejst let, ti pa si tuki komi en dan, ne seri, razumeš?”
“Pejt, a greva skupaj ven?”
“Dej gm’h, pust me da kadim kakor hočem.”
“Dej pejt ven, pizda no!”

Spusti cigaret na tla, mi pihne v faco in se sladko zareži…tipično preizkušanje praga tolerance novega kretena v hiši. Jaz še vedno neumno gonim svoje naprej:

“Poberi!”
“Eh…”
“PO-BE-RI!”
“Eh.. bejž no..”
“Zgini!”
“Ne grem!”
“Zgini!”
“Ne grem!”

Ga primem pod roko (po damsko).

“Greva!”

On rahlo zajoče (izjemna drama):

“Pa dej človek, pust me da kadim kakor hočem! Boli me kurac za ta zakon!”
“Pa pejt pred parlament, ne meni tle solit pameti.”

Odhaja…..se še enkrat zaustavi, dvigne roko in reče:

“Častim rundo za cel lokal.”

Jaz zaklenem vrata in grem na pivo.

Vprašal sem sodelavca koliko zamujajo plače. Pravi, da pridejo enkrat na pol leta. Pošteno. Očitno le ne potrebujem tako nujno tega denarja.

Dragi Darko!

Danes je moj najsrečnejši večer v življenju. Ne, nisem dobil za f***t od Charlize Theron, niti od Mine od Melodromov. Danes sem končno dobil najboljši album vseh časov! Izšel je v Jugi, daljnega leta 1977. Jokal sem od sreče, ko sem ga dobil. Dobil sem ga celo na netu. Kdo bi si mislil, jaz vsekakor ne. Skratka, nekateri ste že po naslovu ugotovili za kateri album gre (bolj malo vas je, ne?) .

Slika pove več kot 26 besed, torej:

MIRZINO JATO - ŠEĆER I MED

Bogata recenzija se nahaja tukaj (KLIK)

Še citat iz recenzije:

“Highlightovi:

• svaka sekunda je highlight

Ocjena: 10/10″

Preveč sem vzhičen, da bi sploh karkoli povedal, če si kdo želi cd, mu ga zapečem in dostavim. Osebno.

Na uscan sobotni večer smo prišli. V plesnivem hodniku z odprto streho smo čakali, da nam odprejo vrata - ključavnico so pubeci z občine namreč - zamenjali. Dež je padal neusmiljeno. Panično smo sklanjali glave nad 28 letnim Mesa Boogie-jem, da se slučajno ne bi poškodoval ali pa prehladil. Nenadoma nas je prešinilo: “Pank je itak Punk in panksi so itak punksi!” Razgrnili smo svoje mastno-prhljajaste butice, ter milostno dopustili zdravim, debelim dežnim kapljam, da obližejo tako dragoceno škatlico. Bo zvok zagotovo boljši, smo si rekli in se suvali pod rebra od navdušenja. Prepariran klavir je zmeraj bil “IN”, prepariran ojačevalec bo pa “IN-IN”.
Prišel je bobnar. Malce je negodoval, ker ni navajen se zbujati ob 19:30h. On ga raje povleče do 23h. Kljub jasni nejevolji je s seboj prinesel pivo (da bo lažje mislil), palčke (da bo bolje igral) in tigrovo mast (da bo bolj filingiral). V rokah je imel ključ - tapravi!
Po vstopu v vadbeni prostor si nemudoma zaželiš, da bi raje vadil na prostem. Stara vojaška oprema ima pač specifičen vonj, ki se ga ne znebiš iz tekstila tako zlahka. Nič ne dé za bronhitis, zdrava mladost pa to smo si rekli in nemudoma pričeli. Basist je pozabil bas kitaro, še dobro, da imamo dva basista, smo si rekli in ga, meni nič - tebi nič, prestrukturirali v kitarista. Ni ugovarjal.
Pa smo začeli. Mladi, nadebudni in brez perspektive. Bobnar je hitro spil pivo, si na oči natrl tigrove masti, prijel palčke v roké in pričel silovito poganjati ritemsko dizel mašino. Basist je jadral povprek z distorziranimi akordi, kitarist pa je simuliral bas linijo. Tako smo sestavili dvanajst riffov in pol. Vmes smo si dajali duška z antidotom, ki mu je potekel rok trajanja leta 1981, tako da smo si ga zabijali naravnost v srce. Naredili smo en komad, sestavljen iz enajstih riffov in pol. En riff smo prišparali za drugič. Po kratki čik pavzi smo sešteli dvakratdva in soglasno dali žegen novemu komadu. Med poslavljanjem sem na brzino sunil bratu sodo bikarbono, jo še hitreje posnifal in dejal: “Fantje, harmonika je obvezna v tem bendu, brez nje nam obstoja ni mogoče zagotoviti!”
Med huronskim vpitjem in paniko (Injekcija z antidotom se je zaštopala pri kitaristu, nikakor je niso mogli izvleči ven. (Res je, fant je že od prej imel zlomljeno srce) To jih je kar malce preveč ustrašilo.) so mi soglasno pritrdili in obljubili, da naslednje vaje bo zraven.

Zdaj pa povem še javno, jasno in glasno: Če si, ali pa če poznaš harmonikaša, ki nima perspektive, rad bi pa igral psihadelični punk iz šestdesetih (kakor so ga imeli bratje francozi, ki so spuščali kontroliran dadaizem a-lá “Vačú-vačú (so mi dejali drugi))^2, se nam kar najhitreje javi. Prosim. Pogoj je, da si iz obale, ne pa primorc (Tolmin in Kobarid ni obala, razen, če si misliš sam bencin plačevati, antidot častimo mi