hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za 'Sanje' Kategorija

Ko padejo glave

Objavil Tibor Jablonsky dne 16.04.2008

Naj bo hitro. Kratko. Učinkovito. Jedrnato.

S Pinotom sva imela delovno akcijo v njegovem sadovnjaku. Bil je že skrajni čas za obrezovanje, še kakšen teden in bila bi prepozna. Vetrič se je lahno poigraval z najinimi mislimi, midva pa sva, vsak zazrt v svoj meditacijo, pridno obrezovala sadno drevje, razmišljala o sadjevčkih in lepotah življenja, ki se ti neusmiljeno zaletavajo v obraz.
Nisva lovila nikakršnih želja, najine želje so bile stvarnost in stvarnost je bila kot nalašč primerna za najine bluze. Roka ob roki, bok ob boku, škarje ob škarjah, „šviz, švrk in tcak“ so nama delali družbo kar tjavendan. Spokojno.

Tudi trava je bila razmeroma visoka, med svojim erotičnim plesom je koketirala s koso, pričakovala je, da jo nekdo položi, z ljubeznijo. Zaradi vseh teh dejavnikov nisva niti opazila sence, ki se nama je približevala iz juga. Ne, to ni bil cvet, bila je nevihta. Trden predmet pravilnih oblik je popolnoma raztreščil harmonijo, ki je trenutno vladala temu brezdimenzijskemu prostoru, vanjga je vsejala togoto, penavost in zverinskost. Bil je to MEJNIK. Pa ne tisti mejnik iz srednješolskega berila, pač pa TISTI MEJNIK. Bil je to kamen, ki je označeval državno mejo.

Nekaj časa sva ga neumno gledala, potem sva malo hodila okrog njega, opazila sva tudi znak z napisom HR.

Navkljub dejstvu, da so se mi oči kar precej zapirale in navkljub upravičenem sumu, da je tudi Pino v podobnem psihofizičnem stanju, konec koncev sva spila dobra dva litra pošteno žveplane malvazije, kar tudi ni od muh, sem uspel ugotoviti sledeče dejstvo: Pinotov sadovnjak se je po novem nahajal točno na meji med Hrvaško in Slovenijo.

Še tri sekunde tišine in sledil je divji krik, Pinotu je kapnilo. Stekel je v lopo, pograbil macolo, jo spustil, vzel sekiro, usekal, pobral motorko, jo odvrgel, pobral macolo, se zavrtel, zaustavil in pomislil. Iz stene je pobral puško, si jo oprtal in pritekel ven. Samo ošvrknil me je s tistim norim pogledom in velel: „Greva k meni po orožje!“

Vedel sem, da je to slaba ideja, vedel sem, da zgodba ne bo imela srečnega konca in vedel sem, da je potrebno to zaustaviti. Želel sem mu povedati, da nasilje ne bo ničesar rešilo, da je nacionalizem zgolj nevarna igrača s katero se politiki igrajo, ko zlorabljajo čustva preprostega, malega človeka. Želel sem mu povedati, da je vse to zgolj igra in manipulacija. Želel sem mu dopovedati, da je ta konflikt umetno sprožen. Želel se mu dopovedati, da je tudi sam postal žrtev hujskaštva. Želel sem mu objasniti, da so ljudje na drugi strani meje njegovi bratje. Želel sem mu objasniti….. želel…..

Nisem mogel nič, bil sem preveč pijan in preveč razburjen. „Greva k meni po orožje, uau!“

..in sva šla…nekateri stvari se zgodijo zelo hitro. Posledice so tiste, ki ostanejo. Ljudje pa trpijo.

TJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, Izlivi, Poučno, Sanje, miks, zgodbe | 2 komentarjev »

La valse d’Amelie

Objavil Tibor Jablonsky dne 5.09.2007

Priznam, čudno je. Včasih smešno, včasih žalostno. Velikokrat sanjam čudne sanje. Podoživljam situacije, anliziram, izmišljujem si nove scene…
Zgodi se, da me sanje izjemno razkurijo. Takrat se zbudim poln adrenalina, agresiven in melanholičen.
Včasih sanjam, da sem umrl, iz različnih zornih kotov. Enkrat je ta smrt nesrečna, podoživljam reakcije svojih bližnjih, kar ni prijetno. Drugič je to nekaj lepega, ganljivega, na očeh mi sijejo solze sreče, po telesu čutim vsako naježeno dlako. Zavedam se, da sem del nečesa krasnega, zavedam se, da sem del emocij, del življenja, da sem živo bitje, da živim, da da vidim, slišim in ljudbim. Take sanje so naravnost čudovite. Sprašujem se, zakaj je tako. V ozadju igra krasna glasba, glasba, ki odseva čustva v vsej njihovi ostrini, to je tista glasba ob kateri človek zajoče, zajoče zaradi vse te lepote v njej. Ta lepota je surova, predstavlja takó krutost, kakor največjo nežnost. Lepota nam govori o tem, da je svet neizprosen, neizprosen je do vsakogar. V lepoti je trpljenje. V temu je čar. Sanje v katerih umiram so najlepše sanje, ki jih imam, pa ne zaradi smrti, gre za doživetje. Smrt je ena sama glasba, je ganljiva, je genialna.
Sanje prešiščujejo človeka. Prinašajo zanimivejša jutra. Taka jutra prinašajo veter svežine v moje življenje. Takrat se vsedem in razmišljam. Včasih se spomnem na stvari, ki sem jih pozabil, moja podzavest jih je hranila za pravi trenutek. To so trenutki, kjer je posameznik najšibkejši, hkrati pa najmočnejši. V takih trenutkih se rojevajo heroji, ki rešujejo svet. Heroji, katerim ni mar za usodo, usoda bo že prišla, heroj je ne bo čakal.
V spominu imam hojo po travniku med štiriperesnimi deteljicami. Vzraku je vonj po radosti. Takrat sem sam. Z mislimi sem drugje. Jočem, ker mi je lepo. Jočem, ker sem vesel, jočem, ker sem srečen, jočem ker dobivam, jočem, ker izgubljam. Svoje sreče se najbolje zavedam kadar jočem.
Tudi melanholija je lahko krasna. Spomini so neprecenljivi, saj so prav oni tisti, ki nas izoblikujejo. Njih si ne dam nikoli vzeti, želim pa še naprej ustvarjati nove. Zato pa sem tukaj.

Jedan D-mol
Me razvali
Neki bi to prosto
Tugom Nazvali
Nije to
Što je tuga
Za D-mol.

(Đorđe Balašević)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izlivi, Sanje | Brez komentarjev »

Koncert Bjork

Objavil Tibor Jablonsky dne 29.08.2007

Sanjal sem, da je bila Bjork na koncertu. Tako je. Nisem jaz šel na koncert, ona je prišla k meni na koncert. Igrala je za mojo hišo, natančneje v bambusu. Tam sem v otroštvu odigral veliko koncertov. Odpel in odigral sem koncerte skupin Queen, Guns ‘n’ Roses, Alice Cooperja, Iron Maiden, Beatles in Toto. Tokrat nisem pel, tokrat je prišla ona. Bjork je prišla v bambus.

Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Sanje | 4 komentarjev »