Pa se je začelo. Gradbeniške firme so padale kot domine, bil sem deficitaren kader, kader, ki se ga je v Sloveniji iskalo z lučjo podnevi. Sedaj nas nametavajo z lopatami.
Star sem 29 let in nisem še diplomiral. Žena je arhitektka, tuja državljanka. Leta 2011 je čez noč ostala brez službe, tri mesece na zavodu, na kupe oddanih prošenj in eno povabilo na razgovor. Prosili so jo, naj naredi idejni projekt vrtca v nakupovalnem središču v Ljubljani. Projekt so pohvalili, ga vzeli, nič plačali in se nikoli javili. Tako se zdaj dela.
Jaz sem vmes delal v ribarnici, na bratovo napotnico, zelo kratek čas, zastonj sem se uvajal za butološko delo v dveh različnih podjetjih, eni se mi niso več javili, od drugih sem zbežal. Čez sezono sem se preko poznanstva zaposlil v kuhinji v Portorožu. To je to.
Vmes je minilo poldrugo leto. Niti ne vem kdaj, niti ne vem kako. Moja ženka je nekega dne poskusno poslala 4 prošnje za službo v Nemčijo, dobila je tri odgovore in eno povabilo na razgovor. Odpeljala sva se v Stuttgart, dobila je ponudbo za službo in jo tudi sprejela. Potem sva se odpeljala domov.
Po nemški avtocesti sem se vozil s solznimi očmi. Bil sem jezen. Jezen na svojo državo, jezen na politike, tiste „leve“ in „desne“ kurce, ki nam, v zameno za sistematično ropanje države, že dve desetletji mečejo v oči pesek ideološke zaslepljenosti. Bil sem žalosten. Žalosten, ker bom moral oditi od doma. Sprva sem imel občutek, da bom s svojim odhodom izdal svoje starše, brata, sestro, da ne bom več tu…na dosegu roke, objema, poljuba..
Bil sem prestrašen. Kako se bova znašla? Denarja nimava nič. Kako bova našla stanovanje, plačala kavcijo, kupila pohištvo? Jaz moram narediti še zadnji izpit in diplomo? Bo?!
Od rojstva sem naravnan k pretirani galami, to se da videti na 200 metrov razdalje. Resnica je, da v meni vre desetkrat huje, ampak več kot toliko ne znam skrivati čustev, mislim, da jih tudi ne smem.
Potem sva čakala na njeno vizo. Status quo. Prišla je po dobrih dveh mesecih. Jaz sem vmes končal z zagovorom zadnjega izpita, dan pred odhodom. Diplomo bom napisal v Nemčiji, do poletja jo moram spraviti, z zagovorom vred, pod streho.
Spakirala sva najpomembnejše stvari v tri kovčke. Od prijateljev sva si sposodila 2200 € in se vsedla na vlak za Stuttgart. Na postaji sem se s solznimi očmi poslovil od staršev, brata sem stisnil z vso močjo, nisem ga hotel izpustiti. Navajen sem biti z njimi pogosto v kontaktu, brata smatram za svojega najboljšega prijatelja in čeprav je mlajši, mojega mentorja in učitelja v mnogih stvareh.
Vlak je štartal. Po telefonu sem se pogovarjal še s sestro, skozi Avstrijo sem jokal, na skrivaj, medtem ko je žena spala. Ona je močnejša in izkušenejša od mene. To je že zdavnaj preživela. Že vrsto let je v tujini in to v tujini, kjer nima več kaj delati.
Po devetih urah vožnje sva prispela na glavno postajo v Stuttgart. Globoko sem vdihnil svež zrak. To je torej to. Dobro, pa pojdimo v boj.
TJ