Tako. V matični domovini sem odpravil še zadnji veliki dolg. Od vpisa na faks pa do diplome je minilo skoraj 11 let, vmes sem že večkrat hotel obupati, a sem se na koncu le toliko zbral in zadevo dokončal. Če sem kaj, sem trmast.
Prvič v življenju sem bil na dopustu v svojem kraju. Vsak dan sem se svaljkal, po 6 ali več ur, na skromnih Lucijskih plažah, ki so mi tokrat ponujale brezskrben užitek, ki sem ga v preteklosti doživel zgolj na kakšnih oddaljenih destinacijah.

Vrnitev je bila hladnejša, v Stuttgartu je jesen že dobro zakorakala. Začenja se bitka za pravo službo, v fohu. Ponudbe je bistveno več kakor pri nas, je pa tudi konkurenca bistveno močnejša. Sam imam rahel hendikep, saj še vednom ne znam dovolj dobro govoriti ali pisati v Nemščini, da bi lahko nemoteno opravljal delo gradbenega inženirja. Bo pa tudi to prišlo, ne dvomim.

Ena stvar, ki mi res ne manjka tukaj gor je politika. Z Nemško se (še) ne ukvarjam, na našo pa postajam popolnoma neobčutljiv. Ker je absurdna. Neobstoječa.  Spremljati košarko je bistveno bolj koristno.

TJ

Debela koža

Pride čas, ko ko nove situacije postanejo nekaj vsakdanjega. Tukaj sva že dobra dva meseca, končno sva se vselila v svoje stanovanje. Imela sva milijon različnih peripetij z iskanjem stanovanja, švercanjem po raznih mišjih rupicah, menjavanjem lokacij, skrivanja pred lastniki, ipd.. na vse se navadiš. Ogled enega stanovanja mi je še posebno ostal v spominu, majhna luknja, nekih 20 kvadratov, lokacija – center, cena – sitnica. Sitnica z razlogom, v bloku so svojo streho nad glavo našle prodajalke ljubezni. Šele pri odhodu iz stavbe so podobe v obliki srčkov in raznih napisov na vratih (Love, Lola, Heidi, Helga, Candy…) dobile pravi smisel. Če skrajšam zadevo, stanovanja nisva dobila, obstajal je bolj siguren ponudnik. Konkurenca v Stuttgartu je strahotna.

Potem je končno nekaj ratalo, kaj nekaj – prava terna! Seveda preko vez in poznanstev, ki si jih sproti pridobivaš, kajpadruzga! Zdaj sva končno v svojem stanovanju, ki ima skoraj 70 kvadratov. Odmeva v tri krasne, ker je večinoma prazno. Midva se ukvarjava z idejami, kako ga napolniti. Sladke skrbi.

Birokracija

Odšel sem na 3 različne urade, vprašati za delovno dovoljenje, vsak te pošlje nekam naprej, nihče ti ne pove nič pametnega. Zmigujejo z rameni in v tistih velikih nemških očeh vidiš opravičilo: „Tega pa ne vem, še nisem vklopil možganov zadnjih par let.“ Nekaj ima s tem opraviti tudi moje znanje nemščine, ki je na zelo bantú nivoju, ampak nič ne dé. Trudim se, da govorim samo nemško, zato se včasih zmenim kakšno zadevo malo bolj pomanjkljivo. Načeloma so pa birokrati zelo podobni našim. Le bolj prijazni.

V ponedeljek se grem prijaviti na zavod za zaposlovanje, da vidim kje lahko dobim številko socialnega zavarovanja, to je neka verzija naše davčne številke.

Življenje & Delo

Tu pa tam oddelam kakšno „pomoč“ (beri: plačilo na roko) pri raznih naših ljudeh. Vmes prčkam mojo diplomo, bo pa kaj kmalu prišel čas, ko bo treba začeti tudi delati. Zmenil sem se za priložnostno delo kot fizikalec z enim našim, tako to gre, za začetek najhitreje.

Jugosi smo v tujini vsi jugosi. Od Jugoslovanov izstopajo edino Srbi, daleč najboljše se znajdejo in vse poznajo. Brez njihove pomoči ne bi našla niti stanovanja. V najini zgradbi prebivajo 4 jugoslovanske družine, 4 italijanske, 1 albanska, 1 kurdska in ena nemška. Slednji so mi sumljivi, kaj za vraga delajo v taki zgradbi? Pri nas ne veljajo nemška pravila. Perilo obešam zunaj, kar je žaljivo, hišni red ne obstaja in še kaj bi se našlo. Totalna Grčija, super je.

Zadnje dni je bila moja glavna okupacija najti prenos zaključnega turnirja evrolige. Misija nemogoče. O košarki živ bog ne ve nič. Vsi kafiči furajo samo Fußball in njihovo bundesligo. Solit se pejte s tem fuzbalom! Internet bi mi sicer morali priklopiti v ponedeljek, dan po finalu, vendar sem še zdaj v temi. Mojster je zadevo priklopil, rekel, da se bo čez eno uro dala uporabljati in odšel. Verjetno mi ni treba razlagati, da sem od takrat imel že ene par koleričnih izbruhov, rezultat je na žalost še vedno enak – interneta ni. Na njihovi podpori govorijo samo nemško in vzamejo ti 42 centov na minuto za 5 minutno čakanje v vrsti. Naši operaterji so zlata vredni proti tem smetem.

Ko ima človek čas, da lahko razmišlja o takih stvareh, je lahko srečen, to samo pomeni, da se mu življenje vrača v normalo.

TJ

P.S.

Rezultata finala evrolige še vedno ne vem. Zanalašč. Ko dobim internet bom pobral dol z neta tekmo in si jo ogledal v živo, z nekajdnevno zamudo. Zaenkrat mi uspeva, da ne izvem rezultata

Na postaji je bilo prijetno toplo. V roke sem vzel dva kovčka. Prenosnik in blazino za spanje sem si poveznil preko ramen, na obraz instaliral nasmešek in se odpravil proti podzemni železnici. Na vlaku mi je žena povedala: „spakirala sem vso najino zlatnino, da jo lahko prodava, če bo zagustilo.“ Debelo sem pogledal. Jaz sem kot najpomembnejši del svoje prtljage spakiral Mojstra in Margareto od Bulgakova in Hessejevo igro steklenih biserov, Moskvo – Petuški od Jerofejeva mi je nekdo že tretjič spizdil, na nogah sem pa itak imel alpinine gojzarice, brez tega nisem šel nikamor. O zlatih zalogah se mi niti sanjalo ni, kakšno zlato?!

Ja, prav sklepate,  eden od naju je „umetnik“, drugi pa vé kaj dela. Tako nekako funkcionirava.

Za prve tri tedne sva imela zagotovljeno prenočišče v prijateljičini dnevni sobi, ona že nekaj let živi v Stuttgartu. V tem času sva morala najti stanovanje.
Ker nisva imela časovnega okvirja, kdaj bo viza nared, tudi nisva mogla pravočasno najeti stanovanja. Na nemški ambasadi ti na vprašanje „koliko časa traja postopek za pridobitev vizuma?“ odgovorijo z „eden do šest mesecev ali več“.

Naslednjega dne sva navsezgodaj pričela pregledovati oglase za stanovanja. Splošen model ponudbe gre nekako takole: stanovanja so prazna, neopremljena, v najboljših primerih je noter kuhinja, večinoma ni. Dobro, to sva vedela. Lastniki večinoma zahtevajo tri mesečne varščine, tudi to sva vedela. 90% stanovanj ti ponujajo agencije, ki si za enkratno provizijo vzamejo 238% zneska mesečne najemnine. To sva vedela in izključila, ni bilo dovolj sredstev za takšen luksuz, potrebno se bo potruditi. Nisva pa vedela ene pomembne stvari. V Stuttgartu, glede na povpraševanje,  primanjkuje med 15.000 in 20.000 stanovanj. Ako se uspeš dogovoriti za termin (večinoma je kontakt samo email, na katerega najpogosteje ne dobiš odgovora), si stanovanje ogledaš še s 50+ ljudmi. V kolikor ti je stanovanje všeč (kar ti nedvomno je, bolje drži ga nego lovi ga, mar ne?) izpolneš formular, v katerega vpišeš praktično svoj celoten življenjepis in ga oddaš lastniku. Čez nekaj dni te ponavadi NE pokličejo. V kolikor te pokličejo, si ti srečni izbranec, ki bo bival v tem novem stanovanju.

Tudi midva sva se uspela dogovoriti za nekaj terminov, za nekaj pa tudi ne. Medtem ko je bila žena v službi, sem bil jaz zadolžen za iskanje oglasov in vrtenje telefona. Ker je moja nemščina trenutno v zgodnji fazi učenja, starejši Nemci se pa bojijo govoriti angleško, sem si – po nekaj neposrečenih poizkusih prebega iz nemščine na angleščino – omislil posrednika, ki je klical namesto mene. Svojo nalogo je opravil brezhibno, problem je bil le v temu, da je večina stanovanj že pošla za tisti dan. Na koncu se je le javila ena gospa, ki pa je povedala, da si v svojem stanovanju ne želi Jugoslovanov. Saj vem, da si radi vrtimo zgodbice o tem, kako je Slovenski delavec v Nemčiji izjemno cenjen. Morda res, ampak ne za povprečnega človeka, ki želi svoje stanovanje oddati čim bolj sigurni osebi.  Obstajajo vsakršni kalibri,  takle mamo.

Kar nekaj zavrnitev za stanovanje sva dobila tudi zaradi premajhne kvadrature. Lastnik nama je lepo pojasnil, da je 40m² pač premajhno stanovanje za 2 osebi. Ma nemoj?!?  Imelo me je, da bi človeku pojasnil, kako smo štiričlanska družina s psom živeli na 36 m², ampak sem uvidel, da se bom o nemškem bontonu moral še veliko naučiti, zato sem bil raje tiho.

Tiho do naslednjič.

TJ

Pa se je začelo. Gradbeniške firme so padale kot domine, bil sem deficitaren kader, kader, ki se ga je v Sloveniji iskalo z lučjo podnevi. Sedaj nas nametavajo z lopatami.

Star sem 29 let in nisem še diplomiral. Žena je arhitektka, tuja državljanka. Leta 2011 je čez noč ostala brez službe, tri mesece na zavodu, na kupe oddanih prošenj in eno povabilo na razgovor. Prosili so jo, naj naredi idejni projekt vrtca v nakupovalnem središču v Ljubljani. Projekt so pohvalili, ga vzeli, nič plačali in se nikoli javili. Tako se zdaj dela.

Jaz sem vmes delal v ribarnici, na bratovo napotnico, zelo kratek čas, zastonj sem se uvajal za butološko delo v dveh različnih podjetjih, eni se mi niso več javili, od drugih sem zbežal. Čez sezono sem se preko poznanstva zaposlil v kuhinji v Portorožu. To je to.

Vmes je minilo poldrugo leto. Niti ne vem kdaj, niti ne vem kako. Moja ženka je nekega dne poskusno poslala 4 prošnje za službo v Nemčijo, dobila je tri odgovore in eno povabilo na razgovor. Odpeljala sva se v Stuttgart, dobila je ponudbo za službo in jo tudi sprejela. Potem sva se odpeljala domov.

Po nemški avtocesti sem se vozil s solznimi očmi. Bil sem jezen. Jezen na svojo državo, jezen na politike, tiste „leve“ in „desne“ kurce, ki nam, v zameno za sistematično ropanje države, že dve desetletji mečejo v oči pesek ideološke zaslepljenosti. Bil sem žalosten. Žalosten, ker bom moral oditi od doma. Sprva sem imel občutek, da bom s svojim odhodom izdal svoje starše, brata, sestro, da ne bom več tu…na dosegu roke, objema, poljuba..

Bil sem prestrašen. Kako se bova znašla? Denarja nimava nič. Kako bova našla stanovanje, plačala kavcijo, kupila pohištvo? Jaz moram narediti še zadnji izpit in diplomo? Bo?!

Od rojstva sem naravnan k pretirani galami, to se da videti na 200 metrov razdalje. Resnica je, da v meni vre desetkrat huje, ampak več kot toliko ne znam skrivati čustev, mislim, da jih tudi ne smem.

Potem sva čakala na njeno vizo. Status quo. Prišla je po dobrih dveh mesecih. Jaz sem vmes končal z zagovorom zadnjega izpita, dan pred odhodom. Diplomo bom napisal v Nemčiji, do poletja jo moram spraviti, z zagovorom vred, pod streho.

Spakirala sva najpomembnejše stvari v tri kovčke. Od prijateljev sva si sposodila 2200 € in se vsedla na vlak za Stuttgart. Na postaji sem se s solznimi očmi poslovil od staršev, brata sem stisnil z vso močjo, nisem ga hotel izpustiti. Navajen sem biti z njimi pogosto v kontaktu, brata smatram za svojega najboljšega prijatelja in čeprav je mlajši, mojega mentorja in učitelja v mnogih stvareh.

Vlak je štartal. Po telefonu sem se pogovarjal še s sestro, skozi Avstrijo sem jokal, na skrivaj, medtem ko je žena spala. Ona je močnejša in izkušenejša od mene. To je že zdavnaj preživela. Že vrsto let je v tujini in to v tujini, kjer nima več kaj delati.

Po devetih urah vožnje sva prispela na glavno postajo v Stuttgart. Globoko sem vdihnil svež zrak. To je torej to. Dobro, pa pojdimo v boj.

TJ