hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za 'Modrosti in klobasarije' Kategorija

Na zdravje!

Objavil Tibor Jablonsky dne 3.07.2008

Še prekleto dobro se spominjam dni, ko sem bil zagrizen športnik, trdno prepričan, da bom nekega dne nastopil na olimpijadi. Kasneje sem, hvalabogu, pošteno padel na glavo, si izpahnil dve vretenci v torakalnem predelu in prenehal gojiti vsakršne nebuloze o vrhunskem športu. Starši so mi bili hvaležni, jaz sem pa postal roker in nakladač.

Nenadoma sem se počutil mnogo starejšega, kakor sem kazal. Ob vsaki fizični aktivnosti sem čutil močne bolečine po celem hrbtu, velikokrat sem po kakšni rekreativni nogometni tekmi obležal, s kravjim heksenšusom, na kavču. Ščasoma sem se navadil, počasi sem bil vse manj fizično aktiven in vse bolj popadljiv. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, Glasba, Izlivi, Modrosti in klobasarije, zgodbe, Šport | 6 komentarjev »

Pokrajinski Stereotipi

Objavil Tibor Jablonsky dne 22.06.2008

Obožujem stereotipe! Kaj pa vi? Obožujem njihovo plastičnost in prilagodljivost kakršnikoli situaciji v kateri se pač znajdejo. Prav zaradi tega dejstva so mi včasih šli prav na živce, ker se mi je zdelo bebavo, da ljudje sklepajo o posamezniku zgolj po nekaterih neumnih lastnostih, ki so na nekem geografskem področje bile prisotne pred 100, 200 leti.
Neizmerno me je veselilo, ko sem spoznal kakšnega francoza, pri katerem sem uvidel, da je tipičen – francoz, ali pa italijana, američana, angleža, srba, dalmatinca in še bi lahko šli.
Ima pa tudi naša mala zafrustrirana deželica svoje lastnosti, in teh je veliko, veliko različnih.
Tukaj Vam nekaj moram priznati, dragi moji bralci, vsaka pokrajina ima svoj stereotip, kaj pokrajina, vsako mesto! Morda je zaskrbljujoče tudi dejstvo, da se referenduma o pokrajinah nisem in ne bom udeležil, enostavno vem premalo o tem, kaj se dogaja, kaj je dobro, kdo pije in kdo plača in kaj se bo s tem referendumom rešilo. Zato vam bom predstavil model pokrajinskih stereotipov RS. Dotična zadeva je oblikovana brez prave logike in temelji pred vsem na mojem geografskem poznavanju te dežele, ki pa nikoli ni bilo kaj prida.

Začnimo torej z Ljubljano in njenimi prebivalci ljubljančani. V sodobni izvenljubljanski slovenščini je beseda ljubljančan pravzaprav žaljivka.

- “Iz kje pa si?”
- “Iz Ljubljane.”
- “Aha, študiraš gor?”
- “Ne, živim v Ljubljani, ljubljančan sem.”
- “Ahaaaa……”

S takim tipom ste opravili, kdo za božjo voljo bi se še hotel pogovarjati z njim. Ljubljančani naj bi bili ostanek tistega meščanskega razreda, konec koncev živijo v metropoli, ki je nekdaj bila izjemno močna na kulturnem področju. Temu primerna je bila tudi razgledanost in omikanost ljudi. Od te meščanskosti, žal, ni ostalo več nič. Ljubljana je polna kmetov in to tistih brez zemlje. Tipičen ljubljančan je zarukan kmetavz, ki pije, preklinja kadar vozi, čudno artikulira zvoke, ima visok pritisk, je impotenten in najraje je ocvrte kalamare s pivom in majonezo. Ima zasidrano tudi barko v marini v Portorožu, Izoli ali v Umagu, ker je to statusni simbol. Bi vam povedal kaj več, ampak o teh zmenetih se res ne splača izgubljati besed, gremo naprej:

Nadaljeval bom s štajerci, oni se delijo na dva pola: Tisti, ki živijo v Mariboru in njegovi bližnji okolici, ter vsi ostali.
Bistvo vsakega mariborčana je v tem, da pokaže, kako je on zajeban! Njemu se dogajajo najhujše reči in njega ne bo nihče jebal! So nagnjeni k enormnemu pretiravanju, pretiranem hvalisanju, predvsem pa dokazovanju, da je pri njih vse najdražje in najboljše. Velikokrat dobiš občutek, da jih življenje resnično muči.

Primer:
„Čuj ti, včeraj sem bil na banki, pa to je bila taka katastrofa, jaz sem bruhal tam, me čuješ, bruhal! Ubrisani so čuj, ka te oni to mislijo?!?!“ (Čakal je 5 minut v vrsti).

Ostali del je nekoliko bolj človeški, občasno se lahko z njimi tudi kaj zmeniš. Pravzaprav me štajerci še najbolj spominjajo na srbe, vsi tarnajo na polno. Razlika je le v tem, da srbi manj pijejo kot štajerci.

Če se pomaknemo na severo-vzhod, pridemo do naših vrlih prekmurcev. Oni so zgodba zase. Imajo izjemno močno sposobnost čustvovanja. Melanholija je njihova prva in edina ljubezen. So zelo nežni, umirjeni in prijetni.
To je sicer samo prvi vtis, naslednji dan namreč spoznaš, da so prav vsi patološki lažnivci, ki se varajo med sabo. Brez izjem.

Nimam nikakršnega zaporedja, zato se ne čuditi, če bom skočil kar malo na dolenjce. Lahko bi jih opisali kot „ubi bože“. Še vino imajo zanič, da o šnopsu niti ne govorimo. Za bruhat. Karakterno so vsi ovce, čeprav tega ne želijo pokazati. Njihov govor je spoj neartikuliranih izvlečkov, ki predstavlja težave pri razumevanju celo njim samim. So zelo dobrodošli s harmoniko v rokah. Z razliko od ljubljančanov, imajo zemljo.

O belokranjcih ne vem kaj bi lahko postregel. Belokranjsko kolo, tukaj nekaj smrdi.

Gorenjci so trdi, kleni, neizprosni. Ne. Takšne so njihove žene. Oni samo delajo, kot zamorci. V službi postrani delajo še za svoj žep, po službi gredo delati še na fuš, zvečer pa na nočno delo. Nikoli ne spijo. Njihove žene so lepotice, ki jih ne smeš tikati, saj so prav one gazdarice in so kljub svoji lepoti, verjetno najnevarnejše ženske v Sloveniji. Hudič je to!

Korošcev pravzaprav ne poznam dobro. Po mojih izkušnjah so pridni, skromni in delovni fantje. Sestavljajo skupaj kupček, da bodo nekega dne nekaj imeli od tega, vsaj tako se mi zdi. Jaz sem svojo energijo zmeraj bolj usmerjal v korošice. Ponavadi spijejo vse, kar mož zasluži, to pa vem zato, ker sem bil na obisku, ko moža ni bilo doma.

O kraševcih spet vem bolj malo, so pa kraševke zakon. Kraševci se soočajo z resno krizo identitete, saj ne vedo, kam bi se uvrstili v tem širnem slovenskem prostoru. Večina jih je potem kar primorcev.

Zdaj pa še beseda ali dve o primorcih. Delijo se na več področij, imamo goricjane, ki so primorci samo zaradi tega, ker so na meji z Italijo. Goricjani imajo to posebno obsesijo, da pokažejo da so veseli, vse je zmeraj „positivo“, vse se premika počasi, radi bi živeli na račun drugih in se veseljačili. Na vsak način želijo pokazati kako zelo pozitivni so. Resnica je seveda drugje, dejansko so izjemno depresivni in nagnjeni k samomorom, ampak to se pokaže šele, ko so mačkasti.

Območje koprskega primorja je spet ena izmet cvetk. Ti ljudje še sami ne vedo, kaj bi radi. Niso zajebani, niso veseli, niso depresivni, niso kmetje, niso kmetavzi, niso slovenci, niso italijani, niso ištrijani, niso trieštini, niso primorci, so samo apatični.
Zgodba zase je Izola, oni so izolani.
„Koša mona, pjerša dej, gremo piehe, bomo skadili eno basso, tako mastno.“

Imeli ste jih priliko videti na vročem stolu, kaos.

Piran in Portorož kažeta spet dva obraza. Piran ima izjemno močno identiteto. Ghetto mothafukazz! Prebivalci se po petindvajetem letu postopoma umirjajo. Pri Portorožu pa obstaja samo en tipičen prebivalec. Pravi portorožan ima ljubljanski naglas, za ljubljančane pa imate razlago zgoraj v tekstu.

Tako, zdaj, ko sem vas vse tako merodajno skurcal, se poslavljam. Upam, da se kdo ne čuti zapostavljenega, ker ga nisem omenil. Če ga nisem omenil, pomeni samo, da zame ne obstaja, nič osebnega.

A veste zakaj Istra ni nikoli postala samostojna republika? Interes je bil zelo močan, vendar se kmetje niso uspeli zmeniti, na katerem dvorišču se bodo dobili, zato so še danes tam kjer so. NIMBY.

Ostanite pozitivni!

Vaš Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, Modrosti in klobasarije | 36 komentarjev »