hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za 'Mlakarjeva Vandima' Kategorija

Mlakarjeva Vandima 4 (zafurana mladost)

Objavil Tibor Jablonsky dne 18.06.2007

”Moje ime je Ingrid in že nekaj časa nisem ničesar naredila prvič”, je odločno dejalo majhno, suhljato, pegasto dekletce, zgodnjih dvajsetih let, čeprav jih je kazalo komaj pljunek čez 15. Njen obraz je bil pšeničnat, ustnice so roževinasto podrhtevale, medtem ko so kakor tolmuni velike in prijazne oči odločno gledale v daljavo, kamor je nafokusirala svoj na trenutke nebrzdano radoveden otroški pogled.
Bilo je kakor na sestanku anonimnih alkoholikov, stali smo v krogu, se rahlo zmedeno prestopali, hlinili brezbrižnost, medtem, ko smo potihem načrtovali kako bomo mi tisti, ki bomo očarali vse okoli nas z najboljšo izjavo, ki bo nam zgledala še tako vsakdanje. Vsak je povedal svoje ime, kaj počne in zakaj se je pridružil, kaj pričakuje, da bo odnesel iz tega druženja.

”Tam sem jo videl prvikrat, požirk se je v hrli ustavu…” (Iztok Mlakar)

Res je, tam sem jo videl prvič. Nisem pil. Bil sem trezen, jasno, v kotu je sicer čakala pločevinka lepila, malo razredčila, par gramov močno špricane trave, še nekakšni ”home made” pesticidi in apaurini s preteklim rokom trajanja, ampak to je bilo vse za kasneje, moj um je bil še brezmadežen danes.

Tam sem jo prvič videl, to ni ljubezenska zgodba, tam sem jo pač videl, padla mi je v oči, nisem se zaljubil, še stika nisem navezal, v glavi je ostala figura, to je bilo dovolj zame, vse ostalo je za tisti trenutek odveč. Razmišljal sem samo o temu, kaj bom jaz rekel, da bom izpadel kar največji frajer. Ni mi uspelo, moje besede so celo pri meni utonile v pozabo, pri drugih verjetno toliko prej. Ni bilo važno. Kmalu je bila debata v polnem razmahu, posegali smo po šnopčku, tabletkah, v ozadju je nekdo kuril tisto ogabno travo, čutiti je bilo hlape v zraku. Zanimivo, glava mi je delala, samo govoril sem zelo razvlečeno, malo počasi, začenjal sem spoznavati, da mi nič ne pomaga, če sem zadet med zadetimi. Oni postanejo še večji debilčki kakor jaz.
Dekletce ni bilo bogvekaj na pogled, upal sem potihem, da je nihče ni opazil, lepo bi bilo, če bi se samo jaz sukal okoli nje.
Za takšne čase se še zdaj splača vegetirati, če ne drugo, so vsaj spomini lepi. Na njih se živi, gradi nostalgija. Bom vsaj imel kaj za pripovedovati, ko bom naslednjič naslonjen na šank težil nekomu s svojo življenjsko zgodbo.

“Tam sem jo vidu prvikrat,
Požirk se je u hrli ustavil,
Js lahkr umrou bi tistikrat,
Js lohkr bi, ma kej bi pravu”

(Iztok Mlakar – Vandima)

P.S.
Za vse tiste, ki Mlakarjeve Vandime ne poznate, imate vse zbrane dele na desni strani na logičnem naslovu “Mlakarjeva Vandima”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlakarjeva Vandima, zgodbe | 4 komentarjev »

Mlakarjeva vandima 3 – nostalgija

Objavil Tibor Jablonsky dne 16.05.2007

…tisti topel občutek. Zavedaš se šumenja, ampak ti si na varnem. Mirno lahko potuješ po dolgem in počez svojih možganskih gub, raziskuješ spomine, znanja in ostalo. Prav spomnem se sebe kot pridnega, nadebudnega študenta. Živel sem za znanost, verjel sem, da lahko spremenim svet, vedel sem, da mi nihče nič ne more, bil sem pozitivec, razigran, zmeraj pripravljen kakšno reči, zmerom pripravljen kaj popiti, se družiti, pokazati, da sem najboljši. Bil sem lastnik rekorda v hitrostnem pitju piva iz steklenice. 3,2 sekunde. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlakarjeva Vandima, zgodbe | 3 komentarjev »

Mlakarjeva Vandima 2. del (izpovedi zafrustriranega uma)

Objavil Tibor Jablonsky dne 25.02.2007

 

..odhajam, v glavi mi vre. Preveč. Preveč je bilo vsega, nisem človek, ki mirno prenaša takšne globinske bombe, čeprav sem jih navajen. ”Kakšen pezdetek sem,” bi rekel znani, kontraverzni, slovenski specialist. In glej ga zlomka, prav ima. Res je. Sem hipersenzibilno bitje, zaprto v svet lastnih čustev, v katerem sem tako utesnjen, da se z glavo kar naprej zaletavam v prepreke, ki me ovirajo ob najmanjšem premiku. A vendarle je v moji skromni, topoumni betici to definicija svobode. Tako jo doživljam, celo življenje živim v prisilnem jopiču. Brez njega ne znam in nočem funkcionirati, ne gre. Ali sem duševno moten? Kako me okolica zaznava? Ali sem tujek? Ne vem, meni je okolica popolnoma tuja, ”yet so familiar..”, čeprav tako zelo domača. Mislim, da potrebujem metamorfozo. Včasih si želim biti Gregor Samsa, rad bi se zbudil kot hrošč. Tako flegma. Še rajši bi bil bik na kakšni gorenjski gmajni… njim se tudi dobro godi.

 

Iz sna me zbudi nasilno škripanje avtomobilskih gum, zaslepijo me luči. To ni luč na koncu tunela, konfrontiran sem s pobesnelim avtom, ki je uspel ukrotiti svoje hormone le borih par centimetrov pred menoj. Škoda, če bi me povozil, bi me morda ubil. Tako bi postal en velik mučenik, odšel bi z nekakšnim tihim slovesom, ne kot strahopetec, ampak kot nič hudega sluteča žrtev. Še celo žena bi se morda kesala, ker me je tisti dan nahrulila ko psa. Jaz bi uspešno ubežal vsem svojim problemom, vsi bi zmagali…

Adrenalina ni, iz otopelosti me prebudi glasen napev ”pazi s kime spavaš…” in mlad delikvent, ki se dere name naj se že enkrat umaknem s ceste sicer ”mi bo pištolj u dupe nabio, jebala me opština” (nekaj takega…). Grem naprej, nimam besed, zdaj mi je res žal, da me ni povozil. Bi vsaj nasankal, mulc prekleti. ”Sicer pa s takšnim pravosodnim sistemom, kot ga imamo, bi verjetno bil celo aretiran jaz, ko bi ležal v mlaki krvi, ker kršim sanitarne predpise. Ni dvakrat za rečt,” pomislim.

 

Prispel sem do svojega zatočišča, odprem vrata. Vame buhne oblak alkoholnih hlapov, pomešanih z vonjem po greznici in pokozlanih pijandurah. Človeku postane slabo, ko to zavoha. Ni čudno, da ljudje pijejo tukaj notri. Potrebno je pozabiti okolico. Pogledam naokoli, če je morda že kdo prišel. Nisem prvi, za šankom že visi Frenk, danes je zgoden. V rokah žuli tisti svoj oguljeni viski. Krvav pogled ranjenega morilca izdaja, da pije verjetno že celo popoldne. Ne izgleda več dostojanstveno. Čeprav je džentelmen, ko je trezen, izgleda sedaj kot poscan psihopat. Ampak videz vara, pod tem kožuhom se skriva plaha dušica, blazen intelektualec in moj zaupnik. Molče prisedem zraven njega, prižgem si cigaret in dobim pijačo na mizo, dva dvojna viskija. ”Hm, hitro ga moram ujet…”

Spijem prvega, se odkrham. Malo me sili na bruhanje, prvi je zmeraj hudič. Če bi bila vsaj kakšna normalna pijača, ne pa to doma destilirano, metilno sranje, urgh…

Spijem takoj še enega, sedaj je bolje, zaslišim angelski akord, ki mi veselo zaigra. Oči se mi odprejo, možgani zaprejo, zavedanje izgine. Ozrem se po prostoru, ”kakšne face!”. Kaj tako sprevrženega ne moreš doživeti nikjer drugje, to ni navaden pijanski pajzl, to je groteskna čumnata! Poslušam, čutim, gledam in doživljam. Ne razumem nič. Vem le eno stvar: ”Ta ogaben plac mi je bolj pri srcu kot moj dom, v bistvu, to je moj dom!” Naročim še eno rundo, zame in za Frenka, ki je medtem rahlo zaspal, glava mu je omahnila iz šanka, slina se mu cedi iz nastežaj odprtih ust, mislim, da se je tudi poscal. Udarim ga v ramo in zbudim.

”Ne seri ga zdej stari!” rečem, ”Menda ja ne bom sam pil…”

Moj stavek je naletel na plodna tla. Frenki pograbi kozarec, trčiva in spijeva na dušek. Prišel je k sebi, komaj sedaj je opazil, da sem prišel.

”Kaj pa ti? A ti tvoja krava spet ne da fukat?” Me je pomenljivo vprašal…

”Ah, to so detajli. Ne dobim, oziroma ne iščem že nekaj časa..”

”Fukni jo ven! Naj gre k mami prasica!”

Vem, da zveni grobo in vem, da govori iz srca, zato mu ne zamerim. Že preveč časa čakam, da me bo ona vrgla ven iz stanovanja, na tak način bi se vsaj izognil prepiru glede lastnine. Sam nimam dovolj poguma, da bi šel. Čakam njo, ona pa mene. Začaran krog. Mislim, da bi Vladimir in Estragon prej dočakala Godota, kot bom jaz ta trenutek. Ta misel živi močno v mojem bridkem zavedanju. Kljub vsemu upam. Sem nepoboljšljiv optimist…

S Frenkijem sva tiho.

Pijeva. Še enega in še enega. Ni konca. Zakaj bi le bil. Njemu je lažje, on ni bil poročen. Živi v idealih, že 20 let je zaljubljen v žensko, ki ga je poljubila na novoletni zabavi. Medtem se je že poročila, dobila otroke, dobro službo in moža nabitega s tisto butasto pozitivno energijo, ki jo najdeš pri kretenih, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Odlično.

Frenk je moj kaliber človeka, z njim v celem večeru spregovorim pet besed. Rada se druživa, ker sva drug z drugim sama, z mislimi.

Ne greva se depresije. Med nama tli nek popačen duh pozitivnega cinizma, tukaj končno snameva maske, ki jih nosiva že celo post adolescentno obdobje.

Ne morem verjeti koliko spije ta človek, začel je nekaj govoriti. Jaz mu ne morem slediti, megla. Vrti se mi in to pošteno. Debata za šankom se je razvnela, nekaj med domobranci in partizani, Titom in Stalinom, Hitlerjem in Roosveltom, Led Zeppelini in bluzom, Bukowskim in Kafko, spačkom in hroščem, plavolaskami in črnolaskami, pedri in lezbijkami, hrvati in srbi, muslimani in kristjani, jezusom in mohamedom, črnim in belim vinom, alkoholom in drogo, levo in desno, naprej in nazaj, strojem in mašino, ladjo in barko, letalom in avionom, ženskami in pičkami, tipi in kurci, ciniki in lucidneži…

Vse je bilo isto. Vsaj mislim. Na določeni točki sem samo vstal, bil sem že preveč pijan, prepameten za ta svet, jaz sem genij, odkril sem bistvo življenja, odkril sem zakaj sem genij, vem pa, da ostali tega ne razumejo. So pač malomeščani in idioti, bog jim pomagaj, jaz jim ne morem, svojo zavest moram…….bum!!!!!!

 

Zabliskalo se je. Sedaj je temno. Toplo. Šumeče. Udaril sem z glavo v tla, kot se spodobi. Zdi se mi, da sem si jo razbil. Vseeno mi je. Želim si postelje, sam že odhajam v sanje, pravzaprav v spomine….

”pej tam popijem glaž al dva

an ka ta treči prou me prime,

se svjet no mančk zadondula

an zmislem tiste se vandime.”

(Iztok Mlakar – vandima)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlakarjeva Vandima, zgodbe | 4 komentarjev »

Mlakarjeva vandima (Izpovedi zafrustriranega uma 1.del)

Objavil Tibor Jablonsky dne 4.02.2007

Četrtek je. Večer. Sedim doma. Berem časopis. Vse je mirno, dnevnik se je končal. V daljavi se sliši zvok avtomobilskega motorja, kovinski zvok, zaloputanje vrat, čutiti je vlago v zraku… Jesen je, tisti melanholični čas, tisto nostalgično obdobje. Pri meni je načeloma spokojno, po stanovanju se sliši prasketanje ognja, drsanje ženinih copat po obrabljenem podu, tu pa tam kakšen pridušen vzdih, ki išče morda kanček pozornosti….

Ni mi mar, zapalim cigaret in obrnem stran. ”Pizda, zajebal sem že pol svojega življenja,” pomislim. In kaj imam? Nič… poročil sem se pri triindvajsetih, jaz sem bil svež diplomant, ona je imela svoje stanovanje, bila je sedem let starejša od mene in zaradi tega pametnejša. Želel sem si dozoreti, zdaj pa imam. Ona se že celo življenje trudi, da bi me spremenila, mi pomagala, da dozorim. Meni je ravno. Zadovoljen sem, da sem večno nezadovoljen. Sem nostalgik. Rad imam poezijo, rad imam pripovedovalce, sam sem sicer bolj molčeč, še najrajši sem tiho.

Časopis postaja pretežek, napetost se stopnjuje, notri ni nič pametnega, že dolgo ne berem več…samo za imidž ga držim, pozoren sem na ogenj, na ulico, v meni se prebuja tisti znani nemir…prav lepo zadiši…”Moram se zluftat, nujno.”

Ženini copati so preglasni, to sovražim. ”Za koji kurac mora tako drsat, pizdarija, naredijo jo še starejšo. Eh, kurc, lahko bi se že uredila, krava zajebana….sploh me ne gane več!”

Tega seveda ne mislim resno, morda pa…kadar sem nemiren, mi take misli hodijo po glavi.

V tišini vstanem, ugasnem čik, si oblečem plašč, vzamem denarnico in stopim proti vhodu.

Če je do malo prej vladala navidezna spokojnost v najinem skromnem domu, kjer so hišni ljubljenčki umrli, otrok pa nikoli ni bilo, se je sedaj vse pretrgalo. Objektivno gledano, spokojnost sploh ni obstajala, to si samo domišljam. Na ta trenutek se je čakalo cel večer. Jaz sem vedel, da bom šel, ona je čakala, da se lahko plaz vsuje. Najprej počasi, potem pa vedno bolj intenzivno: ”Kam pa greš ob taki uri?!” Vpraša s privzdignjenimi obrvmi. ”K Branetu na tarok,sem neposrečeno zamomljal.

Taroka sploh ne znam igrati, na živce mi gre, še ena igra, kjer se psevdo-intelektualci petelinijo eden čez drugega in na vse načine hvalijo, da je to igra, ki zahteva neverjetne matematične sposobnosti, dar predvidevanja, znanje psihologije, ter načela taktiziranja. Če jih pozorneje pogledaš, vidiš, da samo mečejo karte dol kot naviti kreteni in takoj zatem navdušeno preklinjajo ”kok so se zdej zajebali!”

Pa saj ni važno, to je samo moja frustracija, ker pač ne znam igrati

”Spet se boš zapil kot kak gnoj, jutri pa ne bo nič od tebe, ko greva k moji mami..” je dejala razburjeno. Imela je prav. Že vsa ta leta ve, da lažem, veliko se dere, nič se ne zgodi. Jaz sem tiho, ker tudi jaz nimam poguma, da bi kaj rekel. Iz tega vidika sva perfektna drug za drugega.

Na vratih postojim, ker vem, da bo sledil nov strel iz njenih ust. Čakam. Za svojim hrbtom slišim: ”Zakaj zmeraj zbežiš na tarok, kadar se mava resne stvari za pogovorit?”

”Ne moreš celo življenje bežati..”

”Problemi te bodo čakali, tudi ko se vrneš iz gostilne…”

”Vem, da imaš stresno službo, ampak odkrito povedano, mi ni več mar za to, jaz ne morem vsega sama postorit, v najinem življenju sva dva, si me slišal???!!!!!”

Še naprej molčim.

”Če misliš bit tak se ti ni treba vrnit!!!”

”Ostani tam kjer si bil prej, zajebi se do konca, reva poscana!”

Obrnem se, da ji rečem ”Dej ne seri mi!” in grem. V gostilno.

”Prokleta baba! Ampak sej ma prav….”

 

”Pod noč rad z doma jaz zbežim, an soji babi neč ne rečem

Pred njo se šempjota nardim, navzkrivž jo u betulu utečem…”

(Iztok Mlakar – vandima)

Nadaljevanje prihodnjič…

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlakarjeva Vandima, zgodbe | 8 komentarjev »