hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za 'Misija Diploma' Kategorija

01 Odhod

Objavil Tibor Jablonsky dne 26.03.2013

Pa se je začelo. Gradbeniške firme so padale kot domine, bil sem deficitaren kader, kader, ki se ga je v Sloveniji iskalo z lučjo podnevi. Sedaj nas nametavajo z lopatami.

Star sem 29 let in nisem še diplomiral. Žena je arhitektka, tuja državljanka. Leta 2011 je čez noč ostala brez službe, tri mesece na zavodu, na kupe oddanih prošenj in eno povabilo na razgovor. Prosili so jo, naj naredi idejni projekt vrtca v nakupovalnem središču v Ljubljani. Projekt so pohvalili, ga vzeli, nič plačali in se nikoli javili. Tako se zdaj dela.

Jaz sem vmes delal v ribarnici, na bratovo napotnico, zelo kratek čas, zastonj sem se uvajal za butološko delo v dveh različnih podjetjih, eni se mi niso več javili, od drugih sem zbežal. Čez sezono sem se preko poznanstva zaposlil v kuhinji v Portorožu. To je to.

Vmes je minilo poldrugo leto. Niti ne vem kdaj, niti ne vem kako. Moja ženka je nekega dne poskusno poslala 4 prošnje za službo v Nemčijo, dobila je tri odgovore in eno povabilo na razgovor. Odpeljala sva se v Stuttgart, dobila je ponudbo za službo in jo tudi sprejela. Potem sva se odpeljala domov.

Po nemški avtocesti sem se vozil s solznimi očmi. Bil sem jezen. Jezen na svojo državo, jezen na politike, tiste „leve“ in „desne“ kurce, ki nam, v zameno za sistematično ropanje države, že dve desetletji mečejo v oči pesek ideološke zaslepljenosti. Bil sem žalosten. Žalosten, ker bom moral oditi od doma. Sprva sem imel občutek, da bom s svojim odhodom izdal svoje starše, brata, sestro, da ne bom več tu…na dosegu roke, objema, poljuba..

Bil sem prestrašen. Kako se bova znašla? Denarja nimava nič. Kako bova našla stanovanje, plačala kavcijo, kupila pohištvo? Jaz moram narediti še zadnji izpit in diplomo? Bo?!

Od rojstva sem naravnan k pretirani galami, to se da videti na 200 metrov razdalje. Resnica je, da v meni vre desetkrat huje, ampak več kot toliko ne znam skrivati čustev, mislim, da jih tudi ne smem.

Potem sva čakala na njeno vizo. Status quo. Prišla je po dobrih dveh mesecih. Jaz sem vmes končal z zagovorom zadnjega izpita, dan pred odhodom. Diplomo bom napisal v Nemčiji, do poletja jo moram spraviti, z zagovorom vred, pod streho.

Spakirala sva najpomembnejše stvari v tri kovčke. Od prijateljev sva si sposodila 2200 € in se vsedla na vlak za Stuttgart. Na postaji sem se s solznimi očmi poslovil od staršev, brata sem stisnil z vso močjo, nisem ga hotel izpustiti. Navajen sem biti z njimi pogosto v kontaktu, brata smatram za svojega najboljšega prijatelja in čeprav je mlajši, mojega mentorja in učitelja v mnogih stvareh.

Vlak je štartal. Po telefonu sem se pogovarjal še s sestro, skozi Avstrijo sem jokal, na skrivaj, medtem ko je žena spala. Ona je močnejša in izkušenejša od mene. To je že zdavnaj preživela. Že vrsto let je v tujini in to v tujini, kjer nima več kaj delati.

Po devetih urah vožnje sva prispela na glavno postajo v Stuttgart. Globoko sem vdihnil svež zrak. To je torej to. Dobro, pa pojdimo v boj.

TJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Beležke, Misija Diploma, S trebuhom za kruhom | 25 komentarjev »

O samodisciplini in motivaciji

Objavil Tibor Jablonsky dne 13.03.2012

Dnevnik, beležke in ostale klinopise pišejo ljudje z nekaterimi vzgibi samodiscipline. Tudi revolucionarji so morali imeti nekaj le-te, sicer bi vsaka revolucija ostala zgolj pri zasnovah nadobudnih mislecev in njihovih bahatih priležnic.
Velikim intelektualcem nedefinirane znanosti, med katere sodim tudi sam, se ničkolikokrat pripeti napad drznih misli ob začuda odurno poznih urah, ki niso vredne omembe poštenega človeka. Takrat zašvicam tudi sam. Nedelo se odlično prileže čez dan, saj je takrat takrat vsak načrt preložljiv za nedoločen čas. Rekapitulacija opravljenega dela se zgodi šele zvečer, ko se kakor najbolj ničvredno govno zavališ v svoje ležišče, kjer si namesto poštenega spanca privoščiš soočenje s posledicami, ki jih je nakopal še en dan potuhnjenega lenarjenja.
Ceno takšnega obnašanja si vsak posameznik odmeri sam. Jaz se tradicionalno kaznujem z nemirnim spancem in s stiskanjem zob v snu. Ne bom trdil, da se zadeva ravno prileže, vsekakor pa čez čas lažje shajaš z njo. Čas omili vsako zadevo, tudi lenobo spremeni v če že ne  koristno, pa vsaj v neškodljivo obnašanje.

Enkrat je pa tudi tega dovolj!

Čas je, da pljunem resnici v obraz. Nahajam se v nezavidljivem položaju, saj moram do konca aprila (Čez 50 dni) diplomirati. V nasprotnem primeru bom moral podjetju, ki me je štipendiralo vrniti cca 13000 €. Zanimivo, ne? Da bo stvar nekoliko manj holivudska sem poskrbel že januarja, ko sem še drugič ruknil konstrukcije. Naslednji rok je šele junija. Kako diplomirati do konca aprila, bom moral vprašati kakšnega poslanca. Tako, malo sem pojamral, to je zadnje čase zelo moderno, mar ne?

Po naravi sem radikalen. V marsikaterem pogledu. Brez pretiravanja ne znam funkcionirati. Rad si postavim izjemno visoke cilje za katere si določim nemogoč časovni okvir. Potem popušim. Zadramatiziram. Grem naprej. Redefiniram cilje. In časovni okvir, ponavadi še krajši. Tako to gre.

Tega se sedaj zavedam, ampak kljub vsemu ne bom ravnal nič drugače kot v preteklosti.

Do konca faksa me ločita 2 izpita (Hidravlika in Konstrukcije), seminar (kot ena manjša diploma, ravno tako jo zagovarjaš pred komisijo) in diploma. Začel sem brskati po literaturi za seminar. Delovni naslov je “sanacija starih okoljskih bremen”. Sliši se fantastično, le da jaz nimam pojma, kaj bi sploh delal s tem. Imam pač pozne reflekse.

Namen današnjega zapisa je v tem, da zapišem svoje cilje in opazujem, kako se bodo spreminjali in preoblikovali v času do diplome. Cilji so naslednji:

  • Do konca tedna predelaj doslej nabrano literaturo
  • V petek se oglasi pri profesorju na faksu, da ti pomaga iskristalizirati obliko seminarja
  • V treh tednih napiši seminar
  • Do konca aprila zagovarjaj
  • Začni pisati diplomsko nalogo
  • Zraven ponavljaj za zadnja dva izpita
  • Junija naredi oba izpita
  • Oddaj diplomsko nalogo in razmisli, kako boš odplačal dolg do podjetja.

Za prvič je dovolj radikalno, od tu naprej se bo samo še zaostrovalo, odvisno od discipline. Za danes sem odkljukal vsaj ta del spiska, ki je vključeval misel o ponovnem aktiviranju bloga. Mislim, da bom zaradi tega lepše spal. Upam, da me zjutraj ne bo bolela čeljust.

YouTube slika preogleda

Dovolj bodi za danes. Glasbena podlaga naj služi tudi vizualno. Priporočam.

Lahko noč.

TJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Beležke, Misija Diploma | 6 komentarjev »