hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za 'Izlivi' Kategorija

Izbral sem si črko “V”

Objavil Tibor Jablonsky dne 4.03.2009

Pred časom me je v verižno igrico namočil moj dobronamerni stric Jakob Jablonsky. Saj ne, da bi mu karkoli zameril, še zdaleč ne. Od zmeraj sem si namreč želel, da bi bil del tako pomembnega poslanstva kot so verižni blogovski zapisi, vendar me nikoli ni nihče določil. Na tem mestu bi se rad zahvalil stricu Jakobu, staršem, mami, očetu, dekletu, sestri in bratu. Zahvala gre k vam predvsem zato, ker ste verjeli, da bo nekega dne tudi mene doletela ta čast, ki mnoge že leta preseneča na spletovju. Hvala in še enkrat hvala [Ganjeno potoči solzico].

Pa da ne bomo hlamudračali preveč, bom kar prešel k stvari:

Zadeva gre nekako tako, izbrati si moram nekaj besed, ki se pričnejo na isto črko. Le-te naj bi mi pomenile ogromno. Bojda.

Iz šatulje, ki je označena s črko V, prihajajo:

  • Volneni Štumfi  -  Brez njih bi življenje ne bilo enako, bombažne je namreč potrebno preobuvati vsak dan, sicer se kaj hitro usmradijo.
  • Volvo – Ker mu priznavam, da je najboljši avto takoj za Saabom.
  • Vino - brez vina ni življenja, obstaja pa vino brez življenja.
  • Viski – predvsem odličen v kombinaciji z volnenimi štumfi, na nogah namreč. Toplo pri srcu in v nogah, neprecenljivo.
  • Vukojebine – enkratni prostori z neverjetnimi prostorsko/sociološkimi značilnostmi, ki dopolnjujejo posameznika v njegovem samorazvoju. So nujne za doseg harmonije pri človeku.
  • Vendetta – pojav, ki ga ni za zanemarit. Vreden pozornosti.
  • Vroom – odličen bend, ki ga v živo sekka bistveno bolj kakor na posnjtkih.
  • Več sreče prihodnjič – besede, ponavadi izrečene na izpitih s strani študentov. Nepogrešljive.

Tako, tole sem jedva skupaj spravil. Veriga se verjetno tudi nekje mora končati, pa naj se tokrat pri meni.

Mejte se.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izlivi | 18 komentarjev »

Revolucionarni Tresk

Objavil Tibor Jablonsky dne 29.01.2009

Hja, revolucije so precej zagamane reči za skupaj klamfat, še posebej če je vsa zadeva podkrepljena z dekreti, za katere pa itak vemo, da jih lahko pišejo samo fanatično vinjeni posamezniki, med katere seveda prištevam tudi sebe. Spomin na zadnji večer leta 2008 je še zelo živ. To je bil namreč eden izmed tistih večerov, ki že po samih prednastavitvah poženejo po človeških žilah ves pretekli gnev in vročo kri. Razumski prebliski so ob takih priložnostih ponavadi nezaznavni in to je dobro. Dobro je zaradi tega, ker morajo zadeve potekati v bliskovitem tempu. Ali poznate slučajno koga, ki je revolucijo speljal na miren način, pa ne mi Ghandija furat, prosim.
Priznam, v mojem srcu je gorel ogenj in sodeč po številu podpornikov (mislim, da jih je bilo 9, trije zadržani, eden neučakan in dva ekstremno radikalna), se je obetala precej divja nevihta na naših koncih. Tako sem, popolnoma prepričan vase, negoval to misel in pripravljal odrsko kuliso za prvi večji udarec.

Če želite revolucijo speljati dostojno in po “propisih”, je potrebno v to vložiti veliko dela, predvsem razmišljanja. Zategadelj sem se odpravil na edino mesto v katerem ima sleherni moški vse primerne pogoje da razmišlja (v kolikor so v hiši tudi druga bitja), na sekret. S seboj sem vzel kup papirja (dekreti so namreč eno samo sranje) in svinčnik. Tako sem tam ždel, meditiral, vzdihoval, se premeščal, gruntal, “rintal” in garal, da se je kar kadilo. Listi so bili vedno bolj popisani, vedno bolj prečrtani in vedno bolj počečkani. V vsem tem navalu revolucijske pisarije sem se, neopazno a dosledno, pod silovito težo dekretov vedno bolj pogrezal v notranjost vece školjke. Začeli so me obletavati dvomi in črne misli, vendar sem se uspešno boril proti njim z učinkovitimi lažmi, katere so kakor zmeraj bazirale na oblastniških vzvodih. Na koncu, ko sem se le uspel prepričati, da je to vendarle to, je sledil končni udarec.
V svojem razmišljajočem stavu sem dovolj dolgo vztrajal in prišel je čas, da preidemo od besed k dejanjem. Bliskovito sem si obrisal rit in vstal. Pri tem sem pozabil na dejstvo, da sem gostoval v meni nepoznani kopalnici, katera je bila sicer zelo dolga, a kaj ko je bila zategadelj toliko bolj ozka. Nasproti wc školjke, je bilo odprto okno, katero je skrbelo za dobršen vnos svežega zraka v bistro revolucionarno glavo. Prav to okno je bilo usodno zame tisti dan. Nahajalo se je namreč na neposredni višini moje glave in tako se ga v tistem bliskovitem štartu nisem uspel izogniti. V elegantnem polkrožnem loku sem glavo prislonil na njegovo spodnjo stran, ter ga z dobro odmerjenim udarcem zbil iz nosilcev v zrak. Od tam je seveda še enkrat pristalo na moji glavi, ter nadaljevalo svojo pot proti keramičnim ploščicam. Silovit trušč, ki se je razlegel po prostoru in bližnji okolici je prestrašil moje zveste podpornike. Le-ti so me čakali pred hišo, saj so želeli izvedeti podrobnosti čimprej. Tako so mahoma prileteli pred vrata kopalnice, kjer so panično tulili naj nemudoma odprem vrata. Jaz jim seveda nisem mogel ekspresno priskočiti na pomoč, saj sem ležal na tleh z razklano betico, prav tako sem si pa želel najprej potegniti vodo na stranišču, da bi vsaj spral stranski produkt razmišljanja. Čez nekaj trenutkov je zaškripalo in vrata so se vdala pod težo revolucijskih teles, katera so zgroženo opazovala nastali “darmar” v kopalnici. Seveda jih nisem uspel pomiriti in še danes krožijo naokoli različne teorije zarot o tem, kaj se je tam gori v kopalnici sploh zgodilo.
Ta udarec mi je pomagal pri nekaterih naslednjih dognanjih in tako sem se odločil, da revolucijo za nekaj časa še opustim.

Premnogi vrli podeželski tepci bi to simboliko vzeli jako resno, ter jo tolmačili kot kakšno božje znamenje, oziroma vtikanje samega gospoda v revolucijo. Jaz, kot marksistični butl, sem to razumel zgolj kot heglovski namig, ki pravi, da ideja kot taka še ni dovolj zrela, saj bi se lahko kaj kmalu sprevrgla v hudičevo seme, to je pa kontrarevolucionarno, v über.

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izlivi | 4 komentarjev »

Recesija se že kaže

Objavil Tibor Jablonsky dne 23.12.2008

Pazi stari zdej to frko:

Z 11 let (z besedo: enajst jebemti) staro fiestico se pripeljem v BTC, parkiram. Zaklenem in odidem v trgovino po kavbojke, kavbojk seveda ne najdem, zato odidem v še eno trgovino. Tam se zgodba ponovi. Žal ne posedujejo kavbojk v katerih bi mi rit izgledala kot da sem George Clooney v tistem rimejku od Tarkovskega. Ti šment.
Nič ne dé, porečem in odidem na horseburger. Požrem in rignem. Se vrnem na parkirišče in glej ga zlomka, moj avto izgleda drugače kot prej. Nekaj je novega na njem, ne! Pravzaprav nekaj manjka, ampak zakaj izgleda zdaj tako kul?
Potem mi kapne: “Ukradli so mi feltne. Ukradli so mi feltne! Ti barabe!! Ukradli so mi feltne? Pa folk je šel v kurac. Kdo hoče imeti 11 let stare feltne? Kdo jih rabi?” Tako nekaj časa stojim in razmišljam, potem se vprašam:

  • “Čemu sploh služijo feltne?”
  • “Sem jih potreboval?”
  • “Ne, saj ničemur ne služijo…” 
  • “Potem jih nihče ne potrebuje!”
  • “Ja očitno jih je nekdo potreboval bolj kot ti, sicer jih ne bi vzel!”
  • “Ja, to pa res, ja.”
  • ….
  • “…kaj pa zdaj?”
  • “Ja, nič ne?! Domov grem!”
  • “Tudi prav.”

Pogledam naokoli. Zraven je parkiran avto od Franka Banhama, hokejista Olimpije. Njemu so jih tudi pobrali. Hehe. Kriza.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izlivi | 12 komentarjev »

Helga med volkovi s fotoaparatom

Objavil Tibor Jablonsky dne 4.11.2008

Pred kratkim sem si kupil avto. Čisto sam, seveda v okvirju mojih finančnih zmožnosti. Star je 11 let, sliši na ime Helga, v njem pa se zmeraj najde kakšno pivo.
Kot prvi pravi fizični test, sem mu naložil maratonsko relacijo Lucija – Petropolje v popolni bojni opremi.

Route333

Potovali smo razmeroma ležerno, nikamor se ni mudilo. Vzeli smo si dovolj časa, da smo obiskali približno 12% od 645-ih sorodnikov, popili vso rakijo, pokadili vso drino in požrli vse pečenje.
Helga je preživela, komaj. Na beograjski avtocesti, pri fanatični gužvi in hitrosti 120 km/h, je iz pred menoj vozečega kamiona odpadla ogromna železna zaklopka dimenzij 25×25 cm. Seveda sem jo povozil, ker druge variante pač ni bilo. Murphyjev zakon ponavadi narekuje, da se mora nevaren predmet vsaj 4-krat zabiti v podvozje tvojega vozila, še posebej, če si ga ravnokar kupil. To se je tudi zgodilo. Bil sem prepričan, da sem izgubil vsaj pol podvozja. Pa nisem. Je pa ranjeno.

Doživljaje popotovanja je kronal obiskovalec na bencinski pumpi pri Županji. Med tem, ko smo se basali z ostanki mesa in bureka, se je do nas prikradel pravi pravcati volk. Sam sebi nisem verjel, dokler ni mojih sumov potrdil brat, ki je po stroki gozdar. Šlo je za naravnost krasen primerek volka z norim pogledom in suhcenimi nogami, uau!
Resnično sem ga hotel slikati, ampak so mi, žal, nekje med Smederevsko Palanko in Vlaškim Dolom, spizdili fotoaparat. Krucefiks!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izlivi | Brez komentarjev »

Temno Nikšićko

Objavil Tibor Jablonsky dne 25.09.2008

Nakupovanja v šoping centrih so mi zmeraj predstavljala neskončne muke. Tam noter se enostavno ne znajdem. Pogrešam mirnost in jebivetrstvo, ki se pripisuje normalni trgovinici. Nakupe, če se le da, opravim izjemno hitro.

Par dni nazaj se me je le bog usmilil, saj mi je sredi nabave v  enem izmed centrov namenil darilo v obliki piva. Da so mi bogovi bili zelo naklonjeni mi žal ni kapnilo v interšparu, kupil sem pivo, misleč da je svetlo. Razodetje je prišlo šele, ko sem zvečer pred televizijo natočil prvi kozarec iz katerega je izskočilo temno pivo namesto svetlega. ALELUJA!!

Nikšičko pivo ni slabo, temno je pa genialno. Kolikokrat me je rešilo, ko sem z avtom prihajal v Srbijo, se ustavil na pumpi na Novem Beogradu in kupil litrsko plastenko piva. Življenje je spet dobilo tisti že dolgo izgubljeni smisel! Sploh ne veste kako težko je to vrsto piva dobiti v Srbiji ali Črni Gori, oni pijejo samo svetlo. Pri nas sem ga prvič zasledil zdaj, upam, da ne bo izginil.
V Črni gori sicer velja pravilo, da je temno pivo za buzerante, vsaj tako se šušlja naokoli. Jaz se sicer na to požvižgam, ampak tale reklama je vseeno rahlo vpadljiva, mar ne?

Tamno NIkšićko

 

  Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izlivi | 4 komentarjev »

Kocka

Objavil Tibor Jablonsky dne 16.09.2008

Preliminarna svetloba, defektne ulice in piramiden šus v glavo. S tem ponavadi začnem svoje jutro. Kasneje prešaltam in pričnem razširjati svoja življenjska zavedanja na perverzije in smisel življenja. Na koncu dneva pa, ščasoma, le dokončno pogruntam, da sem navaden smrtnik. Takrat tudi, skrušeno, padem na jogij, ki tam leži nepostlan, raztrgan in obremenjen že vrsto let.
Šele v sanjah začnem prihajati k sebi. Le-te so ponavadi psihadelična mešanica stripovskih junakov iz predkambrijskih dogodivščin velikega Bleka in alanfordovskih dilem stila “da-li-me-brenda-voli-ili-ne?”. Poganja jih potencialna energija.
Proti jutru začnem razmišljati o vstajenju, novem življenju, poduhovljenosti, ki jo premoreta le Mario Galunič in Marko Crnkovič in bistvu vsega tega sranja.
Ščasoma pogruntam, da je vse skupaj le perfekten ciklus. Te strasti me hranijo in napolnjujejo znova in znova, začasno tudi pomirjajo.

Pa si le rečem, pamet me ni daleč pripeljala, potrebno je biti furbast, da prideš not, ne?

Ragazzi Furbi

 

 

Še malo.
Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, Izlivi | Brez komentarjev »

Na zdravje!

Objavil Tibor Jablonsky dne 3.07.2008

Še prekleto dobro se spominjam dni, ko sem bil zagrizen športnik, trdno prepričan, da bom nekega dne nastopil na olimpijadi. Kasneje sem, hvalabogu, pošteno padel na glavo, si izpahnil dve vretenci v torakalnem predelu in prenehal gojiti vsakršne nebuloze o vrhunskem športu. Starši so mi bili hvaležni, jaz sem pa postal roker in nakladač.

Nenadoma sem se počutil mnogo starejšega, kakor sem kazal. Ob vsaki fizični aktivnosti sem čutil močne bolečine po celem hrbtu, velikokrat sem po kakšni rekreativni nogometni tekmi obležal, s kravjim heksenšusom, na kavču. Ščasoma sem se navadil, počasi sem bil vse manj fizično aktiven in vse bolj popadljiv. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, Glasba, Izlivi, Modrosti in klobasarije, zgodbe, Šport | 6 komentarjev »

Ko padejo glave

Objavil Tibor Jablonsky dne 16.04.2008

Naj bo hitro. Kratko. Učinkovito. Jedrnato.

S Pinotom sva imela delovno akcijo v njegovem sadovnjaku. Bil je že skrajni čas za obrezovanje, še kakšen teden in bila bi prepozna. Vetrič se je lahno poigraval z najinimi mislimi, midva pa sva, vsak zazrt v svoj meditacijo, pridno obrezovala sadno drevje, razmišljala o sadjevčkih in lepotah življenja, ki se ti neusmiljeno zaletavajo v obraz.
Nisva lovila nikakršnih želja, najine želje so bile stvarnost in stvarnost je bila kot nalašč primerna za najine bluze. Roka ob roki, bok ob boku, škarje ob škarjah, „šviz, švrk in tcak“ so nama delali družbo kar tjavendan. Spokojno.

Tudi trava je bila razmeroma visoka, med svojim erotičnim plesom je koketirala s koso, pričakovala je, da jo nekdo položi, z ljubeznijo. Zaradi vseh teh dejavnikov nisva niti opazila sence, ki se nama je približevala iz juga. Ne, to ni bil cvet, bila je nevihta. Trden predmet pravilnih oblik je popolnoma raztreščil harmonijo, ki je trenutno vladala temu brezdimenzijskemu prostoru, vanjga je vsejala togoto, penavost in zverinskost. Bil je to MEJNIK. Pa ne tisti mejnik iz srednješolskega berila, pač pa TISTI MEJNIK. Bil je to kamen, ki je označeval državno mejo.

Nekaj časa sva ga neumno gledala, potem sva malo hodila okrog njega, opazila sva tudi znak z napisom HR.

Navkljub dejstvu, da so se mi oči kar precej zapirale in navkljub upravičenem sumu, da je tudi Pino v podobnem psihofizičnem stanju, konec koncev sva spila dobra dva litra pošteno žveplane malvazije, kar tudi ni od muh, sem uspel ugotoviti sledeče dejstvo: Pinotov sadovnjak se je po novem nahajal točno na meji med Hrvaško in Slovenijo.

Še tri sekunde tišine in sledil je divji krik, Pinotu je kapnilo. Stekel je v lopo, pograbil macolo, jo spustil, vzel sekiro, usekal, pobral motorko, jo odvrgel, pobral macolo, se zavrtel, zaustavil in pomislil. Iz stene je pobral puško, si jo oprtal in pritekel ven. Samo ošvrknil me je s tistim norim pogledom in velel: „Greva k meni po orožje!“

Vedel sem, da je to slaba ideja, vedel sem, da zgodba ne bo imela srečnega konca in vedel sem, da je potrebno to zaustaviti. Želel sem mu povedati, da nasilje ne bo ničesar rešilo, da je nacionalizem zgolj nevarna igrača s katero se politiki igrajo, ko zlorabljajo čustva preprostega, malega človeka. Želel sem mu povedati, da je vse to zgolj igra in manipulacija. Želel sem mu dopovedati, da je ta konflikt umetno sprožen. Želel se mu dopovedati, da je tudi sam postal žrtev hujskaštva. Želel sem mu objasniti, da so ljudje na drugi strani meje njegovi bratje. Želel sem mu objasniti….. želel…..

Nisem mogel nič, bil sem preveč pijan in preveč razburjen. „Greva k meni po orožje, uau!“

..in sva šla…nekateri stvari se zgodijo zelo hitro. Posledice so tiste, ki ostanejo. Ljudje pa trpijo.

TJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, Izlivi, Poučno, Sanje, miks, zgodbe | 2 komentarjev »

Are you in war with land and all of it’s creatures?

Objavil Tibor Jablonsky dne 4.12.2007

Sončno jesensko popoldne je tonilo v večer. Nebo je bilo čisto in odprto. Dovoljevalo je živo rdečim sončnim žarkom, da prijazno božajo pusto obalo in zase-se-brigajoče naključne pešce. V zraku je bilo čutiti rahlo melanholijo, spet, tisto prijetno. Vsa ta samota je dovoljevala občutku svobode, da se vsaj malo razleze po telesu, da zapleza nazaj med žive, da se spomni, da svoboda nekje obstaja. Nekje.
Mogoče je ta svoboda tukaj, on tega ne ve. Ve samo to, da tam, kjer je bil, svobode za njega ni bilo. Soočanje z nenehnimi pritiski, zahtevanja po najvišjih vzponih, absolutna netoleranca padcev in shizofrene razmere modernega človeka, so ga privedle v nov kraj. Kraj, kjer je upal, da je pozabljen. Kraj v katerem morda ni obstajal. Kraj, kjer so ljudje res ljudje. Kraj, kjer človek ni v vojni z zemljo in vsemi njenimi bitji.
Tam je stal. Čutil je toplino večera, po licih so mu polzele solze. Besede, s katerimi nas bombardirajo kar naprej, so ga zadele. Enkrat. Spontano in nepričakovano. Bil je nepripravljen.
Življenje je kar nenadoma postalo še bolj kompleksno kakor je bilo. Misli so mu počasi rezale srce. Eksistencializem ni bil za njega, slabo ga je prenašal, preveč ga je čutil, preveč se je čutil odgovornega za svoj lastni obstoj.

Morski valovi so počasi polzeli po kamenju, tiho butali ob klifno steno, ter nadaljevali svojo pravilno, matematično začrtano pot, ustvarjali so ambient za sanje.
Polagoma je začutil mir, ki se mu vseda na dušo. Misli so postajale počasnejše in nekoliko manj šumeče. Zavedati se je začel sveta okoli sebe, zavedati se je začel, da je še vedno veliko lepega tukaj. Pomislil je: “Mogoče pa to le ni bila vojna napoved.”  Iskreno je upal, da ni.
Mimo so pritekli otroci. Zatopljeni v svojo igro so se prepuščali izraznim melodijam radosti, igrivosti in kratkotrajnega ogorčenja. Eden se je zaustavil, izstopil iz tistega famoznega otroškega transa in pogledal našega junaka. Zdel se mu je znan, čeprav ga ni poznal. Pozdravil ga je. ON je bil presunjen, slišal je melodijo. Taista melodija, zaradi katere je prej tako jokal, ker je spoznaval njeno tragičnost, ga je sedaj udarila v vsej njeni lepoti. Ugotovil je, da to ni tragedija, govorimo namreč o čisti radosti. Ugotovil je, da to ni pesimizem, temveč največji optimizem. Našel je lepoto tudi v tem stavku. Sedaj je vedel, da je prišel na pravi kraj.

Zaželel si je požirek piva, pričel je uživati v idili.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izlivi | Brez komentarjev »

Ukradene Pesmi ptic z dreves, drugi del.

Objavil Tibor Jablonsky dne 29.11.2007

Navdahnila me je TA objava.

http://video.google.com/videoplay?docid=-3582174351961031174

Hej ptiček,
Kaj iščeš na veji?
Na veji NI hrane.
Samo smrt.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, Izlivi | 9 komentarjev »