Naj bo hitro. Kratko. Učinkovito. Jedrnato.

S Pinotom sva imela delovno akcijo v njegovem sadovnjaku. Bil je že skrajni čas za obrezovanje, še kakšen teden in bila bi prepozna. Vetrič se je lahno poigraval z najinimi mislimi, midva pa sva, vsak zazrt v svoj meditacijo, pridno obrezovala sadno drevje, razmišljala o sadjevčkih in lepotah življenja, ki se ti neusmiljeno zaletavajo v obraz.
Nisva lovila nikakršnih želja, najine želje so bile stvarnost in stvarnost je bila kot nalašč primerna za najine bluze. Roka ob roki, bok ob boku, škarje ob škarjah, „šviz, švrk in tcak“ so nama delali družbo kar tjavendan. Spokojno.

Tudi trava je bila razmeroma visoka, med svojim erotičnim plesom je koketirala s koso, pričakovala je, da jo nekdo položi, z ljubeznijo. Zaradi vseh teh dejavnikov nisva niti opazila sence, ki se nama je približevala iz juga. Ne, to ni bil cvet, bila je nevihta. Trden predmet pravilnih oblik je popolnoma raztreščil harmonijo, ki je trenutno vladala temu brezdimenzijskemu prostoru, vanjga je vsejala togoto, penavost in zverinskost. Bil je to MEJNIK. Pa ne tisti mejnik iz srednješolskega berila, pač pa TISTI MEJNIK. Bil je to kamen, ki je označeval državno mejo.

Nekaj časa sva ga neumno gledala, potem sva malo hodila okrog njega, opazila sva tudi znak z napisom HR.

Navkljub dejstvu, da so se mi oči kar precej zapirale in navkljub upravičenem sumu, da je tudi Pino v podobnem psihofizičnem stanju, konec koncev sva spila dobra dva litra pošteno žveplane malvazije, kar tudi ni od muh, sem uspel ugotoviti sledeče dejstvo: Pinotov sadovnjak se je po novem nahajal točno na meji med Hrvaško in Slovenijo.

Še tri sekunde tišine in sledil je divji krik, Pinotu je kapnilo. Stekel je v lopo, pograbil macolo, jo spustil, vzel sekiro, usekal, pobral motorko, jo odvrgel, pobral macolo, se zavrtel, zaustavil in pomislil. Iz stene je pobral puško, si jo oprtal in pritekel ven. Samo ošvrknil me je s tistim norim pogledom in velel: „Greva k meni po orožje!“

Vedel sem, da je to slaba ideja, vedel sem, da zgodba ne bo imela srečnega konca in vedel sem, da je potrebno to zaustaviti. Želel sem mu povedati, da nasilje ne bo ničesar rešilo, da je nacionalizem zgolj nevarna igrača s katero se politiki igrajo, ko zlorabljajo čustva preprostega, malega človeka. Želel sem mu povedati, da je vse to zgolj igra in manipulacija. Želel sem mu dopovedati, da je ta konflikt umetno sprožen. Želel se mu dopovedati, da je tudi sam postal žrtev hujskaštva. Želel sem mu objasniti, da so ljudje na drugi strani meje njegovi bratje. Želel sem mu objasniti….. želel…..

Nisem mogel nič, bil sem preveč pijan in preveč razburjen. „Greva k meni po orožje, uau!“

…..in sva šla…nekateri stvari se zgodijo zelo hitro. Posledice so tiste, ki ostanejo. Ljudje pa trpijo.

TJ

Sončno jesensko popoldne je tonilo v večer. Nebo je bilo čisto in odprto. Dovoljevalo je živo rdečim sončnim žarkom, da prijazno božajo pusto obalo in zase-se-brigajoče naključne pešce. V zraku je bilo čutiti rahlo melanholijo, spet, tisto prijetno. Vsa ta samota je dovoljevala občutku svobode, da se vsaj malo razleze po telesu, da zapleza nazaj med žive, da se spomni, da svoboda nekje obstaja. Nekje.
Mogoče je ta svoboda tukaj, on tega ne ve. Ve samo to, da tam, kjer je bil, svobode za njega ni bilo. Soočanje z nenehnimi pritiski, zahtevanja po najvišjih vzponih, absolutna netoleranca padcev in shizofrene razmere modernega človeka, so ga privedle v nov kraj. Kraj, kjer je upal, da je pozabljen. Kraj v katerem morda ni obstajal. Kraj, kjer so ljudje res ljudje. Kraj, kjer človek ni v vojni z zemljo in vsemi njenimi bitji.
Tam je stal. Čutil je toplino večera, po licih so mu polzele solze. Besede, s katerimi nas bombardirajo kar naprej, so ga zadele. Enkrat. Spontano in nepričakovano. Bil je nepripravljen.
Življenje je kar nenadoma postalo še bolj kompleksno kakor je bilo. Misli so mu počasi rezale srce. Eksistencializem ni bil za njega, slabo ga je prenašal, preveč ga je čutil, preveč se je čutil odgovornega za svoj lastni obstoj.

Morski valovi so počasi polzeli po kamenju, tiho butali ob klifno steno, ter nadaljevali svojo pravilno, matematično začrtano pot, ustvarjali so ambient za sanje.
Polagoma je začutil mir, ki se mu vseda na dušo. Misli so postajale počasnejše in nekoliko manj šumeče. Zavedati se je začel sveta okoli sebe, zavedati se je začel, da je še vedno veliko lepega tukaj. Pomislil je: “Mogoče pa to le ni bila vojna napoved.”  Iskreno je upal, da ni.
Mimo so pritekli otroci. Zatopljeni v svojo igro so se prepuščali izraznim melodijam radosti, igrivosti in kratkotrajnega ogorčenja. Eden se je zaustavil, izstopil iz tistega famoznega otroškega transa in pogledal našega junaka. Zdel se mu je znan, čeprav ga ni poznal. Pozdravil ga je. ON je bil presunjen, slišal je melodijo. Taista melodija, zaradi katere je prej tako jokal, ker je spoznaval njeno tragičnost, ga je sedaj udarila v vsej njeni lepoti. Ugotovil je, da to ni tragedija, govorimo namreč o čisti radosti. Ugotovil je, da to ni pesimizem, temveč največji optimizem. Našel je lepoto tudi v tem stavku. Sedaj je vedel, da je prišel na pravi kraj.

Zaželel si je požirek piva, pričel je uživati v idili.

Navdahnila me je TA objava.

Hej ptiček,
Kaj iščeš na veji?
Na veji NI hrane.
Samo smrt.

Vem da to berete, in ja, to se nanaša na vas, na tiste, ki me vlečete po zobeh, na tiste, ki ste jezne name, ker nisem prišel na brucovanje FGG-ja.
Naj vam nekaj pojasnim: Kot ste že opazile, verjetno ne živim samo za faks, sicer bi imel rahlo boljše rezultate in morda bil tudi na koncu, kakor ste ve, pa nisem. Nisem pa zato, ker se mi milo rečeno jebe za ta faks in sem tukaj samo zato, da ga nekega dne končam in dobim dolgočasno službo, v kateri bom lahko med delovnim časom igral poker, pil viski, blogal in hodil na kurbe. Drugo me ne zanima.
Prav tako ne hodim veliko na brucovanja. Tudi to ste verjetno že opazile. V zadnjih šestih letih sem bil na brucovanju enkrat, prvič, mrtvo pijan. Bilo je super.
Vem, da sem kupil karto za brucovanje, vem, da jo je bilo težko dobiti. Vem tudi, da sem kupil 2 karti. Vem tudi, da nisem prišel in vem, da ste mi jebale vse po spisku cel večer, ker nisem solidaren sošolec.
Takole bom rekel: Če ste še vedno jezne, kar bodite. Meni je vseeno.

• So dnevi, ko Olimpija pač slabo igra v gosteh in se raje ne pojavim zunaj.
• So dnevi, ko imam pomembnejše opravke in se ne morem družiti s sošolci.
• So dnevi, ko raje igram poker, kakor, da bi se družil s sošolci.
• So dnevi ko raje fukam, kakor, da bi se družil s sošolci.
• So dnevi, ko raje drkam, kakor, da bi se družil s sošolci.
• So dnevi, ko se zelo rad družim s sošolci, nekatere vas tudi imam zelo rad.

A bo v redu?

Je še kdo jezen?
Če je, vam polagam na srce še to: Jebeš A…, jebeš A….., jebeš Olimpijo (Za Olimpijo nisem resno mislil).

LP

Tibor (Umirjeni) Jablonsky

Priznam, čudno je. Včasih smešno, včasih žalostno. Velikokrat sanjam čudne sanje. Podoživljam situacije, anliziram, izmišljujem si nove scene…
Zgodi se, da me sanje izjemno razkurijo. Takrat se zbudim poln adrenalina, agresiven in melanholičen.
Včasih sanjam, da sem umrl, iz različnih zornih kotov. Enkrat je ta smrt nesrečna, podoživljam reakcije svojih bližnjih, kar ni prijetno. Drugič je to nekaj lepega, ganljivega, na očeh mi sijejo solze sreče, po telesu čutim vsako naježeno dlako. Zavedam se, da sem del nečesa krasnega, zavedam se, da sem del emocij, del življenja, da sem živo bitje, da živim, da da vidim, slišim in ljudbim. Take sanje so naravnost čudovite. Sprašujem se, zakaj je tako. V ozadju igra krasna glasba, glasba, ki odseva čustva v vsej njihovi ostrini, to je tista glasba ob kateri človek zajoče, zajoče zaradi vse te lepote v njej. Ta lepota je surova, predstavlja takó krutost, kakor največjo nežnost. Lepota nam govori o tem, da je svet neizprosen, neizprosen je do vsakogar. V lepoti je trpljenje. V temu je čar. Sanje v katerih umiram so najlepše sanje, ki jih imam, pa ne zaradi smrti, gre za doživetje. Smrt je ena sama glasba, je ganljiva, je genialna.
Sanje prešiščujejo človeka. Prinašajo zanimivejša jutra. Taka jutra prinašajo veter svežine v moje življenje. Takrat se vsedem in razmišljam. Včasih se spomnem na stvari, ki sem jih pozabil, moja podzavest jih je hranila za pravi trenutek. To so trenutki, kjer je posameznik najšibkejši, hkrati pa najmočnejši. V takih trenutkih se rojevajo heroji, ki rešujejo svet. Heroji, katerim ni mar za usodo, usoda bo že prišla, heroj je ne bo čakal.
V spominu imam hojo po travniku med štiriperesnimi deteljicami. Vzraku je vonj po radosti. Takrat sem sam. Z mislimi sem drugje. Jočem, ker mi je lepo. Jočem, ker sem vesel, jočem, ker sem srečen, jočem ker dobivam, jočem, ker izgubljam. Svoje sreče se najbolje zavedam kadar jočem.
Tudi melanholija je lahko krasna. Spomini so neprecenljivi, saj so prav oni tisti, ki nas izoblikujejo. Njih si ne dam nikoli vzeti, želim pa še naprej ustvarjati nove. Zato pa sem tukaj.

Jedan D-mol
Me razvali
Neki bi to prosto
Tugom Nazvali
Nije to
Što je tuga
Za D-mol.

(Đorđe Balašević)

Večer se je začel fenomenalno. Potem je šlo vse samo še navzdol. Trenutno lahko povem, da sem lastnik dveh mačk (Vladimir in Čačka). Ti dve mački sta neumni za znoret. Z mojega stališča. Z njunega sta pametni.
Vrnimo se nazaj, tam, kjer se je zgodba pričela. Ob 6.30 zjutraj me je zbudil sms na telefončku. Pisal mi je trener juda, katerega že nekaj časa nisem videl. Sporočilo je bilo globoko in ganljivo, sporočalo pa je: “Po tolikem času je prišel čas obujanja spominov. Danes, ob 19.30 trening v dvorani Bonifika. Kimona zaželjena.”
“Kul.” sem pomislil. “Dobili se bomo s staro judoistično gardo, udarili bomo penzionističen trening, odšli v lokal, pogledali tekmo, se napili in zmlatli med seboj. Porazbili bomo ves lokal in še pol sosedovega, za nameček pa še zapitka ne bomo plačali.”

Uštel sem se toliko, da se me bog usmili.

Dan je hitro šel mimo, zvečer se odpravim na trening. Od stare garde nas je malo, večinoma so tukaj mladi, natrenirani konji. Na blazinah sem pustil dušo, srce, trepalnice in približno dva litra znoja. Mladi in natrenirani konji so padali na eno in isto foro. Dobil sem občutek, da še vedno nekaj veljam. Po treningu je sledilo obvezno grupno tuširanje, potem pa sem že pičil domov. Čakala me je tekma. Verjetno vsi veste kako se je končala. Še preden sem uspel izreči stavek “NE že spet, bukseljni šalabajzasti!”, je Jale zadel trojko in zmagali smo. Zakoooon! Fenomen večera se je začel tukaj. Odšel sem v bližnji bar na pijačo, proslaviti zmago. V barčku so že sedeli Šinka, Vongo in Sašo. Sašo je pil Jagrmeister. Žal mu je bilo, da ni potoval v Španijo, vendar ga je poškodba vzela za celo poldrugo sezono.
Družno smo pili in evforično komentirali tekmo, slavili Jako Lakoviča. Čez čas sem dobil napad zdrave pameti. Med vstajanjem sem izustil: “Ala šu banda, grem jaz domov, ki tu je pjerša in se moram učit.” V večjih količinah so name pričele deževati vulgarne psovke in različni medklici tipa, “Dej Nejček ne seri!” ali pa “Spij še eno rundo.”...itd. Od vseh me je prepričala samo ena: “Spij še eno za Jako Lakoviča.”
“Absolutno!” sem zarjul kakor bik na gmajni in se vsedel nazaj. Debata je stekla, jeger je tekel, pritekel je natakar in rekel: “Svinje pijane, odpiram ob šestih! Svinje pijane, odpiram ob šestih!”
“Dragi kolega pomirite se. Dragi kolega ne jezite se.”
Uvidel sem, da sem noč zabil. Ura je odbila 5.00. Čas je bil za spanje. Družno se iskobacamo iz lokalčka, se poslovimo in odrinemo svojo pot.

Tukaj je kaj kmalu nastopil problem. Tisti dve mački, ki sem jih zgoraj omenjal, sta se pred nevihto, ki je divjala, kakor besna menopavzična ženska za svojim možem, zatekli naravnost v mojo sobo! Grmenje jih je očitno prestrašilo, zategadelj sta se tako prva kakor druga usrali v mojo sobo! AAAAAAAAAAAAAAAAAA! Predvidevam, da se nista hoteli zmočiti. Jutro je bilo dokončno usrano. Resnično sem v srcu gojil najpobožnejše želje o mirnem spancu, to je šlo po zlu. V zraku je bil prisoten zlobni duh, meni pa je močno šlo na kozlanje. Na koncu sem tudi to ščistil, s težavo.

Še ena stvar, pri vsem dogajanju sem bil popolnoma trezen. Žal.

Na RTVSLO.si sem si prebral intervju s košarkarsko legendo Petrom Vilfanom. Priznam, da sem se strinjal z njim glede tega kako je napadel naše zvezdnike, ki po tekočem traku odpovedujejo nastope na prvenstvih. Vse lepo in prav, nekdo jim mora povedati kar jim gre, a vendarle je to njihova odločitev, ki jo moramo samo spoštovati. Na koncu intervjuja sem prebral še tole:

“V petkovem drugem delu intervjuja bomo objavili tudi Vilfanovo mnenje o delu in napakah selektorja Pipana, iskanju vodilnega igralca Slovenije na prvenstvu v Španiji in o uspešnem poteku finančne sanacije Uniona Olimpije, kjer Vilfan zaseda stolček v upravnem odboru. V video pa smo ujeli tudi njegovo izjavo o (ne)izpolnjeni stavi ob abrahamu, ki ga je slavil konec junija.” (Vir: www.rtvslo.si)

Imam vprašanje za gospoda Petra Vilfana:

KOJI TI JE KURAC?!
Preberi prostanek članka »

Tibor Jablonsky: Jaz se zavzemam, da vlada s konsenzom sprejme novo reformo, kjer bo vsak državljan odšel na testiranje inteligentičnega kvocienta in količnika gobčnosti. Le-tega je potrebno še definirati. Vsi, ki padejo pod nek določen kriterij, morajo biti javno pretepeni na glavnem trgu, kjerkoli že. Večkrat. Preberi prostanek članka »

Microprocessor upon microprocessor, upon microprocessor, upon microprocessor, upon microprocessor, agressor!

Be my valentine, I love you, yes I know, you love me too, that’s it.

Približno.

Samo tega mi ne prodajati, hvala, že imam. Niso prišla včeraj, niti pred 4 leti, ampak z menoj. Takrat, ko sem pričel obstajati.
Pravila?
Samo tega mi ne prodajati, prosim. Kaj so pravila, razum? Moč razuma? Algoritem človeškega obnašanja? Zavedanja?
Čustvovanje? Nagon? Naravni tok? Prevzgoja? Igra? Igra!

@!

Ljudje, poslušajte Miko, ker je afna.

Komunikacija?
Nekateri načini komuniciranja so skrajno bedasti, preko posrednikov, recimo. Človek s tem sebe drži v šahu…

Haiku modrosti:

Pizda sem frajer
da me kar peče glava
kaj pa ti meniš?

…ja.

Mazohizem
Nekaterih ljudi ne maram. Skrajno me nervirajo, včasih bi kar s palico tolkel po njih. Ampak se jim zmeraj odzovem, ter se z njimi družim.

Sadizem
Izživljam se. Največkrat pri športu nad soigralci, včasih nad inštrumenti in strojno opremo. Velikokrat nad seboj (glej zgoraj).

Nihilizem
Izvajan nad drugimi, zgolj eksistenčni. Sebe toleriram.

Populizem
Včasih ga obožujem. Ljudje smo neumna bitja, kljub inteligenci.

Toleranca
Živcirajo me neumni ljudje, ki pametno reagirajo.

Potuha
Inteligentni ljudje delajo butaste napake. To me iz srca zabava.

Sreča
Srečen sem, ker te imam.

Jablonsky