Kar se tiče mojih vlog po glasbenih skupinah, moram reči, da sem zmeraj izbral vlogo suhega alkoholika. Mislim da namerno. V sebi imam dobro merco mazohizma in občutka za samodestrukcijo. Saj ne porečem nič, včasih se je tudi meni zgodilo, da sem se ga na kakšnem špilu über nacedil in kasneje agresivno kričal na odru. Ponavadi nisem bil zadovoljen s posnetki, ko sem jih naslednji dan poslušal.
V rokenrolu velikokrat velja pravilo, da živiš v alkoholičnem mikrookolju. Problem je bil v tem, da nismo bili rokerji. Trezne persone smo bili sami senzibilci, nežne dušice in na splošno nam je kar na jok hodilo ko smo se gledali med seboj. Sočustvovanje na vsakem koraku oh in sploh.
Repertoarja nismo imeli. Ustvarjanje skladb smo dojemali kot najbolj mučen proces, če ni takoj steklo. To ni bilo praktično nikoli. Naš repertoar je tako obsegal tri pesmi in stošestindvajset “tem” na katere smo improvizirali po občutku. Improvizacija nam je kar šla. Sploh instrumentalistom. Praviloma smo pred koncertom dolgo čakali in domišljija je izkoristila svoj potreben čas. Spominjam se, kako sem si 5 minut do nastopa ogledoval našega bobnarja, ki je “pjan ko hlod” lovil palčke po rokah. Ni mu uspevalo, padale so po tleh, on se je pa samo še bebavo režal. Zraven je basist pijano tulil, da ga srat tišči in da mora iti takoj, medtem ko se je kitarist odločil, da si bo spustil kitaro za ton in pol nižje, ker bo v sozvočju z ostalimi zvenela bolj kakofonično. Takrat mi je bilo prekleto žal, da nisem bil pijan, sekiral sem se za vse skupaj, kako bo zadeva izpadla, ali bodo zmogli sploh igrati, kaj šele odigrati.
Kljub svoji abstinenci, sem na koncu večera bil najbolj pijan prav jaz. Napak sem naredil verjetno celo več kot ostali, in na koncu sem bil še soočen z dejstvom da bom moral voziti domov. Kurc pa tak rokenrol! Ja, rokenrol! Na koncertih kot je bil tale smo popolnoma pozabili, da smo senzibilisti. Ponavadi smo ga samo neusmiljeno žgali in si predstavljali da smo “jači od Pantere”. Tonskih tehnikov nismo potrebovali, na ojačevalcih smo vse postavili na maksimum in brusili po strunah, udrihali po snerih, šutirali v kase in krulili v mikrofone. Manj ko smo se spomnili drugi dan, boljši koncert je bil. Jaz sem se žal vsega spomnil.
Nekega dne, ko smo že skoraj sprejeli dejstvo, da bomo posneli ploščo kar v živo, nas je kot strela z jasnega zadela huda novica: “Na kanalu A bodo prenehali vrteti umore na podeželju!”
V naslednjih trenutkih konfuzije smo samo opazovali črepinje razbitih glavic in vlačili svoja trupelca iz kota v kot.
“Cold Turkey!”
Ves alkohol, vsa lepila in pisarniški pribor niso zalegli več. Za take senzibilne dušice je bil to popoln šok, razdejanje, razmesarjenje! Kri je špricala, slišali so se neartikulirani kriki groze, pomešani z vonjem po studu in neostiku. Nismo se tega takrat zavedali, ampak to je bil čas, da končamo glasbeno pot.
Tako smo potem ležali, v globoki komi, s krizo identitete. Problem je rešila Tinkara Kovač. Tudi ona je bila takrat brez identitete, imela je pa cilj. Potrebovala je basista brez domišlije. Ostali so postopoma zamrli. Basist je odprl myspace stran, ampak danes nisem o njem govoril. Takrat je bila ekipa drugačna.
Prilagam posnetek. Na njem piše, da je naš. Jaz se ne spomnim, da bi mi kdaj to igrali, se pa prepoznam.
tema št. 196 -live
tema št. 196 -live
P.S.
Kdor pogrunta od kod je pobrana tema, plačam pijačo (Pivo, rakija, špricer, ribezov sok, cockta…)
T. Jablonsky
