Naj bo hitro. Kratko. Učinkovito. Jedrnato.

S Pinotom sva imela delovno akcijo v njegovem sadovnjaku. Bil je že skrajni čas za obrezovanje, še kakšen teden in bila bi prepozna. Vetrič se je lahno poigraval z najinimi mislimi, midva pa sva, vsak zazrt v svoj meditacijo, pridno obrezovala sadno drevje, razmišljala o sadjevčkih in lepotah življenja, ki se ti neusmiljeno zaletavajo v obraz.
Nisva lovila nikakršnih želja, najine želje so bile stvarnost in stvarnost je bila kot nalašč primerna za najine bluze. Roka ob roki, bok ob boku, škarje ob škarjah, „šviz, švrk in tcak“ so nama delali družbo kar tjavendan. Spokojno.

Tudi trava je bila razmeroma visoka, med svojim erotičnim plesom je koketirala s koso, pričakovala je, da jo nekdo položi, z ljubeznijo. Zaradi vseh teh dejavnikov nisva niti opazila sence, ki se nama je približevala iz juga. Ne, to ni bil cvet, bila je nevihta. Trden predmet pravilnih oblik je popolnoma raztreščil harmonijo, ki je trenutno vladala temu brezdimenzijskemu prostoru, vanjga je vsejala togoto, penavost in zverinskost. Bil je to MEJNIK. Pa ne tisti mejnik iz srednješolskega berila, pač pa TISTI MEJNIK. Bil je to kamen, ki je označeval državno mejo.

Nekaj časa sva ga neumno gledala, potem sva malo hodila okrog njega, opazila sva tudi znak z napisom HR.

Navkljub dejstvu, da so se mi oči kar precej zapirale in navkljub upravičenem sumu, da je tudi Pino v podobnem psihofizičnem stanju, konec koncev sva spila dobra dva litra pošteno žveplane malvazije, kar tudi ni od muh, sem uspel ugotoviti sledeče dejstvo: Pinotov sadovnjak se je po novem nahajal točno na meji med Hrvaško in Slovenijo.

Še tri sekunde tišine in sledil je divji krik, Pinotu je kapnilo. Stekel je v lopo, pograbil macolo, jo spustil, vzel sekiro, usekal, pobral motorko, jo odvrgel, pobral macolo, se zavrtel, zaustavil in pomislil. Iz stene je pobral puško, si jo oprtal in pritekel ven. Samo ošvrknil me je s tistim norim pogledom in velel: „Greva k meni po orožje!“

Vedel sem, da je to slaba ideja, vedel sem, da zgodba ne bo imela srečnega konca in vedel sem, da je potrebno to zaustaviti. Želel sem mu povedati, da nasilje ne bo ničesar rešilo, da je nacionalizem zgolj nevarna igrača s katero se politiki igrajo, ko zlorabljajo čustva preprostega, malega človeka. Želel sem mu povedati, da je vse to zgolj igra in manipulacija. Želel sem mu dopovedati, da je ta konflikt umetno sprožen. Želel se mu dopovedati, da je tudi sam postal žrtev hujskaštva. Želel sem mu objasniti, da so ljudje na drugi strani meje njegovi bratje. Želel sem mu objasniti….. želel…..

Nisem mogel nič, bil sem preveč pijan in preveč razburjen. „Greva k meni po orožje, uau!“

…..in sva šla…nekateri stvari se zgodijo zelo hitro. Posledice so tiste, ki ostanejo. Ljudje pa trpijo.

TJ

Jerry je vozil dirkalni avtomobil. In vozil je prekleto hitro. Včasih je imel probleme, ko so mu na ovinkih gume prav čudno pocviljevale. Takrat je še bolj togotno pritiskal svoje kosmato stopalo na plin, v upanju, da bodo gume le prijele. In tudi so. Asfaltna podlaga je bila dovolj dobra za tiste gume, trenja je bilo dovolj. Jerry je kasneje večkrat povedal, da se je v ovinkih počutil kakor na smrt obsojeni gangster, zmagoslavno.

Tudi motor je imel basovski zvok, s preveč visokotonci, vsekakor. Njegov zvok je najbolj prišel do izraza na ravnici, takrat je iz sebe izpustil vse svoje frustracije, ter se razkričal do onemoglosti. Nekega dne je utihnil. Za vedno.

Kljub svojemu talentu, je Jerry veliko treniral, res veliko. Cele dneve je preživljal na svoji privatni karting stezi, ki je bolj kot kaj drugega spominjala na hlev nekoliko večjih razsežnosti. Tam se je vozil med kravami, ki so bile njegove muze, bil je namreč jako vraževeren.
Nad njim se je ponavadi vozil Tom Waits v balonu in skozi megafon vpil besedilo kakšne ciganske pesmi. Tom Waits je bil njegov trener, vendar ga je imel le za krinko, da bi prikril umazane posle, ki jih je imel s svojo založbo “Bastard Records”. Šušljalo se je, da si je na Jerryjev račun nabral številne cekine, sedaj pa ga bo počasi, a zanesljivo zapeljal v bankrot.

In pot se je razblinila, boli me grlo, res. Smisleno, a nepošteno.

Ne gre za to, da bi tukaj uganjal kakršnekoli perverzije. Ne ne mislim vam brati zgodbic o palčku, ki je za devetimi gorami in devetimi morji, skrit v svoji čumnati preprodajal kontracepcijske tabletke, ni poanta v temu. Poanta je v čisti hudomušnosti.

Kolikokrat se zazrete v tiste “zajebane” dekolteje. Neprizanesljivo.
Prideš v banki, ki je že samo po sebi tako perverzna v svoji konzervativnosti, da ti misli same od sebe uhajajo naokoli po prostoru, na šalter.
Prideš in zagledaš: tisti zajebani dekolte! Odprt je toliko, da te že peče glava. Notri sta posajeni dve joški, ponavadi že nekoliko mlahave narave, ki spokojno iščeta svoj mir pred očmi tisočih obiskovalcev, ki so primorani zreti v njih, saj se nahajajo na višini, ki je primerna samo za to in nič drugega.

Jaz ne vem in ne želim ugibati o tem, kaj si vi mislite ob takihle priložnostih, ampak povem vam, da mene popade hudičev napad otroške igrivosti in arogantne hudomušnosti. Ima me, da bi iztegnil roko, ne tako tipično, erotično, porničevsko, karkoli že. Ima me, da bi nagajivo stegnil roko in v tisti zarezo, ki izgleda, kakor ogromna sploščena rit, vtaknil mezinec na desni roki in pomigal. Pomigal bi kakor otrok, ki preizkuša, če je mleko že dovolj toplo, da ga lahko odstavi iz štedilnika. Nič drugega, samo to.
Žal, tega ne morem. In sedaj mi je tudi jasno, zakaj nas od dekoltejev ločujejo šipe.

Pa še ena za konec: “Ne igraj se s srcem, je samo eno. Igraj se z joškama, sta dve!”

Imel sem izvetelesno potovanje, prejšnji dan, ime ji je bilo Jezus. Vsi so jokali, vsi so se smehljali, risali filozofske križce in butalske krogce. Potem je kolega Ferdo mastno prdnil. Množice so se začele zgražati in kleti, jaz pa sem bil nad vsemi. Lebdeče sem Ferdu dejal: “Nič ne de, dihurski moj kolega, saj si človek. Naj vrže kamen tisti, ki še nikoli ni tega storil v svoji lastni postelji pred spanjem! In to takrat, ko se mu je ljubljena oseba prižemala v objem!”

Jasno da, ljudje so bili zgroženi, pa ne zaradi mojih besed, breztelesnega se ponavadi itak ne sliši.

Ferdo je bil kamenjan in to pošteno. Na koncu so mu iztaknili oči in ga pustili golega ležati na tleh. Kljub vsemu je v njemu tlela hvaležnost, hvaležnost, ki mi jo je izkazoval, ker sem se tako božje zavzel zanj. Vedel je, da je pri meni za večno v dobrem pisan, to ga je navdajalo z božanskostjo.

Meni… meni je bilo vseeno, itak me je slišal samo on, to mu ni pomagalo.  Za njega se je baje govorilo, da je nor…

Bisolvon, Valerijana in Francoska Gvajana. Hindujci, kitajci, paraguajci! Nesramno udrihanje po sceni sproža nekontrolirana posploševanja množic. Zadnjič so me preiskali na letalu in v moji torbi našli take grafikone:

“Aha, pa te imamo, terorist! Boš hitr povedal kaj so tejle grafikoni!”

“To ni grafikon,” sem rekel, “To je definicijsko območje cosinusa, ki je trigonometrična funkcija.”

“Aha! Narkoman! In s tem se zadevaš, a? Ti bom dal jaz bastonado, jebemti!”

Pred menoj se je nesramno valjalo dejstvo, da gospod v modrem posplošuje!

Pa se nisem dal, lepo sem mu rekel: “Gospod, vi pa ste perverzen.”

V naslednjih trenutkih je nekaj zarjovelo, kasneje pa se je še zabliskalo… Danes me fejst boli glava, rit pa tudi..

“Tovariš polkovnik, tovariš polkovnik….” je zasopihano vlekel mali krojaški vajenec, ko je vlačil svoje težke nogé iz mastnega požiralnika. Blato je lilo v potokih, v zraku so odmevali bridki udarci srpa in kladiva, natančno, po taktu je odmevalo C-C-C-P. V zraku je bilo čutiti čast, bilo je čutiti strah, bilo je čutiti mraz. Meglice so se morbidno dvigovale iz mahovnatih lukenj, zategovalo je ranjence od dolgčasa. Šrapneli so žvižgali okoli ušes, The Omen - Ave Satani! Der Golem & Experiment in Terror sta se mešala v ozadju, prilivala olja na ogenj mučenim, prilivala neskončnosti zdolgočasenim in navdajala z grozo bogaboječe. Buržuazija je sedela na lesenih, s smolo obdanih, smrekovih tribunah, razmišljali so o drugih stvareh. Bilo jim je še bolj dolgčas kakor ranjenim. Pred njimi so med lužami uporabljenih goldonov čepeli malomeščani. Izpolnjevali so obrazce za nagradne igre.

Kovači so bučali, rudarji so se drli, vojaki navaljevali. Oglasil se je Ennio Morricone. Nekaj si je mrmal o grdobah in zahodu, kasneje pa na vso moč zakričal “o-oo-o-o-o–UA-UA-UA!”
To je bil osvajalski krik. Flinto je imel nabasano s smodnikom, želel si je pa slovenskih vaških devic.

Tovariš Polkovnik, natančneje Vladimir Cocu, je s praznim pogledom kontroliral dogajanje na bojišču. Z mislimi je bil na toplem pred pečjo, pil je konjak z Johnom Zornom in mlel prazne debate o free jazzu.

Poglejmo situacijo iz realnega, sedanjega vidika: Vladimir Cocu je antijunak. Vladimir Cocu je bedak. Vladimir Cocu je miselno na nivoju istrskega kmeta. Pije žveplano belo vino in meče karte za briškulo čisto po naključju. V svoji konobi sicer hrani slanike, jé pa jih kakor največji prostak. Vladimir Cocu je svinja.

Na drugi strani hribčka, z damsko torbico in fletno kapico, prežeče gleda v svet Glušičeva Muca. Ona je drugi tip vojskovodje. Desni kolk ji ne da miru, zato konstantno šepa. Ima neverjetne sposobnosti predvidevanja, je izjemen strateg. Razmišlja z linearnostjo Bobbyja Fischerja, teoretično znanje izkorišča bolje od Davida Sklanskega. Njen prodoren pogled ne da miru nasprotnikom, spravlja jih v paniko. Vsi bajoneti, kanoni in smrtna zdolgočasenost ranjencev je ne vržejo iz tira, ona kalkulira nekaj čisto drugega. Razmišlja kako sedi z Vladimirjem Cocujem na verandi. Vladimir se bebavo baše z mešanico stekla in ricinusovega olja, prepričan, da je to slavna Genoveška specialiteta. Muca Glušič medtem računa verjetnost, da je vse pogoltnil, ne pa tudi zgrizel. Muca Glušič je satanistka.

Vrnimo se nazaj na bolno/bojno polje, kajti buržuazija tam gori postaja rahlo nestrpna.

“……Tovariš Polkovnik……ostalo nam je samo še 26 pozlačenih šibic…”

Vladimir Cocu, ga srepo prestreli in zasika: “Nesi jih v Grosuplje, tam jih potrebujejo za gradbeni material na glavnem trgu, mi imamo itak metalec ognja, budalo!”
Za zaključek se še dobrodušno-škilavo nasmehne in pusti krojaškega vajenca, da omahne v sigurno smrt.

Vojna divja naprej, Zmračilo se je. Nebo je oblačno in luna ne sveti za nikogar. Ob tabornih ognjih se rojevajo nove ljubezni, nova čustva in zlomljena srcá. Nekatere ranjence so odnesli, drugi so umrli, od dolgčasa. Strahovita glasba je potihnila, na pogorišču civilizacije se sliši klasična glasba, natančneje Oda Radosti. Nihče je ne spremlja z radostjo. Nihče se ne sprašuje, ali je radostno z namenom, ali je izrabljeno v ta namen? Kakšna je sreča, kakšna je radost? Buržuazija nejevoljno zapušča prizorišče. Svoje krznene plašče so pustili na tribunah, premočno so se zalepili ob smolo.
Sedaj je noč, bojevniki si nabirajo moči za novo jutro, nov dan, nov pokol. Vojskovodje tiho hlipajo v šotorih. Vedó, da so zavozili sceno. Še trideset dni do izteka pogodbe, potem pride na spored nova serija.

Epilogue:

Ali je Beethoven navadna pocestnica ne bomo izvedeli, civilizacija je na preizkusu. Dokončen rezultat bo znan, ko bo vsega konec. Konec civilizacij.

Navdahnila me je TA objava.

Hej ptiček,
Kaj iščeš na veji?
Na veji NI hrane.
Samo smrt.

Na uscan sobotni večer smo prišli. V plesnivem hodniku z odprto streho smo čakali, da nam odprejo vrata - ključavnico so pubeci z občine namreč - zamenjali. Dež je padal neusmiljeno. Panično smo sklanjali glave nad 28 letnim Mesa Boogie-jem, da se slučajno ne bi poškodoval ali pa prehladil. Nenadoma nas je prešinilo: “Pank je itak Punk in panksi so itak punksi!” Razgrnili smo svoje mastno-prhljajaste butice, ter milostno dopustili zdravim, debelim dežnim kapljam, da obližejo tako dragoceno škatlico. Bo zvok zagotovo boljši, smo si rekli in se suvali pod rebra od navdušenja. Prepariran klavir je zmeraj bil “IN”, prepariran ojačevalec bo pa “IN-IN”.
Prišel je bobnar. Malce je negodoval, ker ni navajen se zbujati ob 19:30h. On ga raje povleče do 23h. Kljub jasni nejevolji je s seboj prinesel pivo (da bo lažje mislil), palčke (da bo bolje igral) in tigrovo mast (da bo bolj filingiral). V rokah je imel ključ - tapravi!
Po vstopu v vadbeni prostor si nemudoma zaželiš, da bi raje vadil na prostem. Stara vojaška oprema ima pač specifičen vonj, ki se ga ne znebiš iz tekstila tako zlahka. Nič ne dé za bronhitis, zdrava mladost pa to smo si rekli in nemudoma pričeli. Basist je pozabil bas kitaro, še dobro, da imamo dva basista, smo si rekli in ga, meni nič - tebi nič, prestrukturirali v kitarista. Ni ugovarjal.
Pa smo začeli. Mladi, nadebudni in brez perspektive. Bobnar je hitro spil pivo, si na oči natrl tigrove masti, prijel palčke v roké in pričel silovito poganjati ritemsko dizel mašino. Basist je jadral povprek z distorziranimi akordi, kitarist pa je simuliral bas linijo. Tako smo sestavili dvanajst riffov in pol. Vmes smo si dajali duška z antidotom, ki mu je potekel rok trajanja leta 1981, tako da smo si ga zabijali naravnost v srce. Naredili smo en komad, sestavljen iz enajstih riffov in pol. En riff smo prišparali za drugič. Po kratki čik pavzi smo sešteli dvakratdva in soglasno dali žegen novemu komadu. Med poslavljanjem sem na brzino sunil bratu sodo bikarbono, jo še hitreje posnifal in dejal: “Fantje, harmonika je obvezna v tem bendu, brez nje nam obstoja ni mogoče zagotoviti!”
Med huronskim vpitjem in paniko (Injekcija z antidotom se je zaštopala pri kitaristu, nikakor je niso mogli izvleči ven. (Res je, fant je že od prej imel zlomljeno srce) To jih je kar malce preveč ustrašilo.) so mi soglasno pritrdili in obljubili, da naslednje vaje bo zraven.

Zdaj pa povem še javno, jasno in glasno: Če si, ali pa če poznaš harmonikaša, ki nima perspektive, rad bi pa igral psihadelični punk iz šestdesetih (kakor so ga imeli bratje francozi, ki so spuščali kontroliran dadaizem a-lá “Vačú-vačú (so mi dejali drugi))^2, se nam kar najhitreje javi. Prosim. Pogoj je, da si iz obale, ne pa primorc (Tolmin in Kobarid ni obala, razen, če si misliš sam bencin plačevati, antidot častimo mi

Kaj mi lahko prosim pojasni kaj so takšni čudni komentarji, ki zgledajo približno tako kot naslov te objave?
Nov, nadnaraven spam, ki ga siolovci ne zaznajo?

So kakšne posledice?

Se mi bo kaj zgodilo?

Se bo njim kaj zgodilo?

Zakaj se je to zgodilo?

Se je sploh kaj zgodilo?

Grem spat, it’s two minutes to miiiiiiiiiiiiiiiiiiiidnight!
The Hands that threaten doooooooooooooooooooooooooooooom.
Two minutes to miiiiiidnight,
to kill the unborn in a woooooooooooooooooooooooooooooomb.
(Ajron Mejdn, dolgo časa nazaj….pa še vedno)

Med branjem zadnjega-ampak-ne-poslednjega Fetalijevega posta, sem začutil, da ta mladenič hrepeni. Je nostalgičen, hiter, neobjektiven, zabaven in rahlo pocukran. Predvsem so njegove objave v stilu PRIŠEL, VIDEL, ZMAGAL, HREPENEL. To je tista pomembna točka, ki ga uvršča na višjo stopničko, višje od “navadnih” junakov hollywoodskega in starogrškega žanra. Fetalij je Bollywoodski. Na koncu, ko je akcija končana, še malo posede in hrepeni. Včasih hrepeni že kar na začetku, takrat ni prav nič junaški.
Saj ne da bi fanta vlačil po svojih kosmatih dlesnih z nadnaravnim užitkom, sploh ne. Gre se zato, da je s svojim nekontroliranim hrepenenjem sprožil pri meni popoln kaos. Tudi ta objava je pripomogla k temu, da se je v mojih možganih sprožil revolt, revolt na hrepenenje.
V tem trenutku sem zelo zmeden. Hrepenim, a vendarle se mi upira. Taka situacija je pri meni sicer pogost pojav, zategadelj sem se že naučil, kako ravnati, ko se hrepeneči osebek znajde v njej. Ustanovim nov bend, novo glasbeno skupino ali ansambel ali pa si poiščem nov hobi. Tokrat je ansambel prevladal nad razumom, zato vam ponosno predstavljam ansambel HREPENENJE!

Trenutna zasedba ni pisana, je pa solidna. Bobnar, dva basista in vokalist. Dva basista sta zato, da lahko eden igra hitro, drugi pa bolj počasi. Pojavila se je pa tudi druga opcija, ki namiguje, kako se lahko porabi dva basista v bednu. Prvi malo zamuja, drugi pa malo prehiteva, to je že kompleksna zadevščina. Skratka, bobnar in vokalist nista omembe vredna, no bobnar je super. Po kitari ne hrepenimo, čutimo pa obilico le-tega kadar pomislimo na harmoniko.

HREPENITE Z NAMI, SE VIDIMO, KO SKUP’ PRIDEMO.