hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za 'Bluz' Kategorija

Pisarna

Objavil Tibor Jablonsky dne 22.07.2010

O kaj bi danes, le kaj naj… Najtežje je v pisarni ždeti in čakati na novo zadolžitev. Dajte mi teren, zaboga! Tam je zmeraj gneča, zmeraj sonce, tudi sončarica. Stanje je zmeraj urgentno, to potrebujem. Funkcionirati znam edino pod stresom, to so zame idealni pogoji. Vse ostalo je faza vegetiranja. Če imaš v službi čas za pisanje nebuloz, se ti lahko skisa, res!

Enkrat sem tako sedel za mizo, komaj sem se še držal, saj mi je od silnega dolgčasa odpadlo pol zadnjice iz stola in malo je manjkalo, da bi me vrtilni moment prevrnil v globine pisarniških tal. K življenju me je spravila šele vrhunska ženska rit, ki se je v tistem trenutku primajala mimo. Seveda sem s tem utrpel več tegob kakor koristi. Biti živ v takih trenutkih je še posebej nevarno. Nikoli ne veš kakšen gnev lahko oseba nate izlije, ko opazi tvojo sprevrženost in živalske poglede. Včasih so posledice tako hude, da nadaljnih šest mesecev lahko ješ pašteto samo s prsti, če me razumete.

Priznam, še dobro, da bo kmalu svetovno prvenstvo v košarki. Imam čas, o vsem berem in vse vem. Udrih je prepotenten in zdaj mi je odleglo. Zanimalo me je namreč kako bo izgledala igra s tremi tako vrhunskimi organizatorji, kjer si vsak zasluži biti prvi. Skrbi ni več, carski rez napravljen. Žal, a jebiga.

Ravnokar zvedel, da je samo še 2000 kart na voljo za Stožice, grem v akcijo!

Ajd čao!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, DanesSemZvedu | 4 komentarjev »

Čakajoč Godota? Ne.

Objavil Tibor Jablonsky dne 23.06.2010

Pivo je pripravljeno, smoki tudi, viski je na ledu in ogromna kepa v želodcu. Nazadnje me je tako zvijalo, ko sem mačkast prišel pogledat v šolo, če sem morda le naredil maturo….8 let je od tega..

Na današnji dan bo zame dosežen vrhunec tega svetovnega prvenstva, naj se zgodi karkoli. Jaz sem ponosen. In podivjan.

LP

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, DanesSemZvedu, Izlivi, Modrosti in klobasarije, Šport | Brez komentarjev »

Prazno.

Objavil Tibor Jablonsky dne 10.06.2010

Naenkrat nas je bilo devet. Stali smo tam kakor pijanci za šankom. Občutek nervoze je preveval naše svetišče, nekaj je bilo v zraku. Pomislil sem: “Fantje imajo hudičevo karmo nad seboj, ne bi rad bil v njihovi koži.” A vendar sem bil, le zavedal se še nisem. Kolega na moji desno je prižigal cigaret. Ni mu šlo. Imel je tiste neumne vžigalice, tiste, ki jih zastonj dobiš po finih ljubljanskih špelunkah. Ni jih znal uporabljati, kreten. Rahel piš vetra mu je ugasnil že četrto vžigalico. “Pa dej prižgi že to sranje, glava neumna!” sem pomislil. “Pa zakaj te to sploh jezi, kaj pa tebe briga če je nesposoben.” Take besede so samo podžigale ogenj v meni. “Seveda me jezi, kaj me nebi! Če je tip tako nesposoben, da ne zna rokovati z enimi jebenimi šibicami, kaj potem sploh pričakuje od svojega mizernega življenja?! Nadpovprečnost? Tisto kar mu pripada? Kaj pa lahko pripada takemu imbecilu? Halooooooo!? Si ti normalen?!?!? Pa take bi bil potrebno iztrebiti! Ma pizd….”

Prekinil sem svoj tok misli. Z obema rokama sem ga zgrabil preko ramen in mu zarinil svoje koleno globoko v pleksus.

Enostavno nisem mogel več gledati tega kraljestva nesposobnosti in neumnosti, ki me je obkrožala. Tisti okoreli prsti, neuravnovešena prstna motorika, brez kakršnekoli elegance, brez trohice možganov. Hej, saj ne pričakujem, da ima človek prste pianista, ampak nekaj stila je potrebno gojiti v življenju, kam pa pridemo brez njega. Priznam, izživciral me je že prvi trenutek, ko je prijel cigaret, kot da prvič kadi. Tisti butast prijem, malomaren, značilen za kadilca začetnika, prijem, ki refleksira dejstvo, da je cigareta tujek v tvojih rokah. Ščasoma se to porazgubi, cigareta postane domačin, tvoja roka dobi eleganco, stil, nauči se živeti v sožitju s tisto stvarjo. Vsak to zna. Ta bebec pa ne! In za povrh še šibice! To je enostavno preveč!

Udarec ga je dobro zdelal, ne samo njega. Ostali so se rahlo vznemirili, zbudil sem jih iz otopelosti. Noben mi sicer ni pomagal, ko sem brcal ubogega reveža tam na tleh, vendar so tiho v sebi verjeli, da gre za plemenit namen. Čutil sem njihovo energijo, kozmično povezanost, verjel sem, da so tudi oni z menoj, na isti frekvenci.

Prenehal sem z brcanjem, utrudil sem se. Med menoj in ekipo se je očitno zgodil fazni zamik v komunikaciji, informacije, ki so kakor penasti valovi udarjale iz moje aure očitno še niso prispele do njih, gledali so me namreč kot krave na polju (kot panksi v kleti), manjkala je le tista spokojnost, bili so zmedeni.

Kje sem ga polomil? Zdelo se mi je, da smo na vezi. Razumel sem jih in verjel sem, da oni začenjajo razumeti tudi mene. Očitno smo bili še vedno na začetku, ali pa so oni zašli…
Ampak zakaj bi oni zašli? Saj jih jaz vodim, mar ne?

Ni se mi dalo razmišljati naprej, fantje so s pogledi pričakujoče čakali na pojasnilo. Jaz sem se samo butasto zarežal in si elegantno prižgal cigaret. Glavo sem vrgel nazaj in pogledal v zrak. Prazno. Čas je, da preneham s koksom.

T. Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, zgodbe | 8 komentarjev »

Ko je zmaga edino, kar ti preostane..

Objavil Tibor Jablonsky dne 14.05.2010

Naj vas potolažim, vse tiste ideološke optimiste, ki ste morda ob naslovu pomislili: “oh, še so takšni ljudje, ki verjamejo, da poraz ni opcija!”, to ni to. Malo sem se hecal. Poraz je zmeraj mogoč. Poraz je popolnoma izvedljiv, do njega se najlažje pride. Največkrat po vakumski liniji.
Saj ne rečem, zna biti tudi on simpatičen. Ampak včasih ni. Včasih je poraz zelo lahko doseči, težje pa ga prenesti.

Na kratko, je kdo omenil poraz? Izmišljotina. Ubežniki raje poudarijo, da so ubrali drugo pot. Nekateri so “svobodni”, drugi “lucidni”, tretji pa samo “odbiti”. In potem se najdejo tisti najhujši, kvazi zmagovalci. Zaradi njih so poraženci žleht. Pa saj oni sploh niso zmagovalci, kdo to pravi. Spet je zmagal človek z najboljšo interpretacijo, retoričnim sposobnostmi, karkoli… je zmagal? Ne! Dejansko je zgubil, samo izmislil si je pot kako prikazati poraz na zmagoviti način. Luzer, ne prenese poraza.

Vsi smo poraženci, ampak jaz sem danes zmagovalec. Vi pa tudi. Najdite razlog zakaj. Bodite veseli, depresivni. Samo da ste.

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz | Brez komentarjev »

Prostozidarji v vseh porah naše družbe

Objavil Tibor Jablonsky dne 28.11.2009

Nace je bil oderuh.Vrhunski! Spominjam se ga, kako je na prvoklasen način starim ženičkam kradel jajca iz cekarjev, ter jih kasneje prodajal ubogim dušam, ki so sredi mesenja testa za gobovo pogačo ostale brez jajc. Brez jajc je bil tudi sam. To lahko potrdim, saj sem skupaj z njim hodil k veronauku, tam smo pa vsi kaj hitro prišli na čisto z bogom, pa ne samo ž njim.

Je tudi lepo pel, ampak to sploh ni pomembno, saj ga pravzaprav tudi nihče ni mogel dobro slišati. Visoke frekvence v takih dometih slišijo samo hrčki, pa ne mislim s tem na Dimitrija Rupla, bognedej.

Njegova nervoza me je včasih spravljala ob pamet. Enkrat sem tako zelo bil ob pamet, da sem zvil slovenske novice v joint in z njimi puhal kakor kakšen star dalmatinski barba Roko, vmes pa govoril, da se mi jebe zanje… To namreč ni bilo res, očitno je bilo, da se mi je kadilo.

Kadar že omenjamo nikotinske proizvode, naj vam omenim, da sem pri šestindvajsetih letih prvič resno začel kaditi tabak. Gojim ga na lastnem vrtu, zvijam pa ga v vrečevino v kateri je bil shranjen portland cement marke 42,5. Pa saj ne, da bi se hvalil, še zdaleč ne, človek itak ni gladek, če pivo drži v roki dokler se ne spajsa. Pol si pa na radio fukne tubular bellse, zeksa ščavnico in mirno gleda športno napoved do jutra.

Jah, kocka zna ubiti človeka, so mi že davno rekli. Meni je samo stopalo zlomila, pa še to zato ker je bila 28 dni star laboratorijski primerek. Natezno trdnost so raje preizkusili na moji piščali, za tlačno je pa itak jasno da zdrži.

So mi rekli, da letos slive spet niso ratale. Kar malo potrt sem bil. Še dobro, da imam v enem sodu od lani spravljeno kakih 100 kil drnulj, pa še nerafiniranega cukra sem zraven cel kup spustu. To bo rumova drnuljevača (drnuljino? drnuljevo? žganje) , dvanajst let stara! In to že kar taprvo leto!

S spoštovanjem do vseh grešnih duš, rdečo nit sem že zdavnaj izgubil.

Jablonsky Tibor.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz | 2 komentarjev »

Telefon Azzurro!

Objavil Tibor Jablonsky dne 16.06.2009

Oh, ja! Najhujše so ustvarjalne krize. Spominjam se, kako je bilo z njimi daljnega leta ‘78, ko sem na Moskovskem aerodromu klel življenje in nesamostojne intelektualce. Med drugim sem takrat tudi uspel spoznati odpiljenega frika, ki je sicer bil blazno načitan, še bolj pa pijan. Na koncu sva se kar navezala drug na drugega, ampak on je le odšel na posebno misijo v Afganistan.

No, če skrajšam uverturo v neusmiljeni bluz jokajočega pisca, kateremu zmanjkuje volje, naj vam zgolj prišepnem, da z mano očitno ni tako. Pravzaprav mi prsti kar sami šibajo po tipkovnici, saj so to očitno res pogrešali. Malo manj bo potrebno naokoli se kurbat, bi rekel. Primanjkljaj volje verjetno sploh ni problematičen.

No, prvi krč neumornega in nepovezanega pisanja je očitno minil, tako da je morda prišel čas, da vam pojasnim, kaj se pravzaprav dogaja, tu in tam in dandanes.

Kakor že morda veste, resnično sovražim neuspeh. Osebni, da ne bo pomote. Ponavadi me ugotovitev, da sem trenutno nezmožen nekaj opraviti tako iztiri, da postanem nevaren sam sebi in prav tako škodoželjni okolici.

Ravno zadnjič mi je v glavo padla ideja, da bi lahko skropucal kakšen pomenljiv zapis o Jonasu in njegovi oddaji. Usedel sem se in pričel razmišljati. Prva stavka sta bila res obetajoča, zvenelo je, kakor da piskri padajo iz Rožnika proti Vrhovcem. V nadaljevanju se ni zgodilo nič. Pogledal sem se v ogledalo in dejal:“Pa ja ne boš zdej kr’ neki kritiziral v tri dni! Kaj pa tebe briga, če njemu primanjkuje domišlije?!”

Začel sem oblikovati drugi zapis, pa tretji, pa četrti, na koncu sem samo še sproti brisal nebuloze, ki so z natančnostjo vojaškega strojepisca kapljale čez rob ekrana in izginjale v pozabo. Zagrabil me je bes! Kaj bes, ihta! Nora ihta, začel sem histerizirati, se dreti, vpiti. Dretje se je stopnjevalo in kmalu se je v sobi razvil orkan! Naokoli so leteli listi, pisala, zvezki, tiskalniki in akvariji. Razdejanje je samo še bolj stopnjevalo mojo jezo, zato sem se odločil, da odidem v kuhinjo, kjer bom lahko v miru razbijal kuhinjske elemente. In sem jih. Stal sem na sredi kakor spomenik narodnega heroja v Tbilisiju in razbijal. Ne, ni me pomirjalo, bil sem vedno bolj jezen, potreboval sem nekaj močnejšega, prepričljivejšega, nekaj kar bo prizadelo mene!

Za trenutek sem se ustavil. Globoko sem vdihnil in počakal, da mine val jeze. Čutil sem, kako mi pritisk buta skozi ušesa na plano, zavedal sem se, da je meja med umiritvijo in popolnim razfukom praktično neznatna. To je verjetno samo pojačalo destruktivnost, ki je kanila eksplodirati prav takrat. V navalu odvečne energije sem našobil usta, ter jih usmeril navpično navzgor, kakor to počnejo razni kralji savan in ostalo brkato sorodstvo. Krik, ki je bojda prihajal kar iz jajc, se je divje razlegel po prostoru, začelo se je treskanje in slišal sem, kako se nekje v daljavi derem skozi stisnjene zobe. Z glavo sem nabijal v steno, dokler se mi niso zarisali črni kvadratki pred očmi, potem sem se zgrudil. Betico sem položil na linolej, ki je tam še edini ostal v znak popolne podpore do mene in mojega obnašanja.

Tam sem ležal, ne vem kako dolgo. Vse je bilo tiho, spokojno. Nisem si upal misliti, nisem vedel koliko sem poškodovan, upal sem na najboljše. Kaj pa je najboljše? Čez čas, sem poskušal odpreti oči. S težavo sem pogledal, vidno polje je bilo močno zoožano, na sredi čela se mi je vlekla grda razpoka, arkade sem pa itak razsekal kakor sveža smrekova drva. Začelo se je stokanje in jokanje v stilu: “Kaj mi je pa tega bilo treba? Tokrat sem pa res šel predaleč, ovbe…”

Vzel sem v roke telefon, vedel sem, da potrebujem pomoč. Poklical sem center za pomoč žrtvam družinskega nasilja, imel sem občutek, da mi bodo oni lahko pomagali.

Dvakrat je zazvonilo in oglasil se je prijazen moški:



  • /* Style Definitions */ table.MsoNormalTable {mso-style-name:”Navadna tabela”; mso-tstyle-rowband-size:0; mso-tstyle-colband-size:0; mso-style-noshow:yes; mso-style-parent:”"; mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt; mso-para-margin:0cm; mso-para-margin-bottom:.0001pt; mso-pagination:widow-orphan; font-size:10.0pt; font-family:”Times New Roman”; mso-ansi-language:#0400; mso-fareast-language:#0400; mso-bidi-language:#0400;} SOS: “Center za pomoč, kako vam lahko pomagam?!
  • TJ: “Ja, zdravo. Jaz sem bil pa žrtev družinskega nasilja.”
  • SOS: “Kaj pa se je zgodilo?”
  • TJ: “…khm…veste, imam en problem…pod psevdonimom pišem kratke zgodbice, to delam že nekaj časa, in ta moj lik…on je…pravzaprav pišem po njegovem diktatu….e…zadnje čase sem dobil par izjemnih idej, samo jih nisem znal pravilno zapisati, verjetno ni bil čas tapravi, ne vem….. v glavnem…njemu se je film utrgal in me je premlatil………..”
  • SOS: (tišina)
  • TJ: “Halo?”
  • SOS: “Čakajte, kdo vas je pretepel?”
  • TJ: “Moj psevdonim!
  • SOS: “…v kakšnem sorodu pa je psevdonim z vami?”
  • TJ: “Ja psevdonim je pač, verjetno sorodna duša, ne vem…samo na zelo različnih polih živiva!”
  • SOS: “In ON vas je pretepel?”
  • TJ: “Ja, z glavo me je nabijal v steno in razčefukal mi je kuhinjo…”
  • SOS: “Gospod, se pravi ste si sam to naredil?!!?”
  • TJ: “JA, ampak, ne razumete….”
  • SOS: “Se pravi on ni fizična oseba izven vas?”
  • TJ: “V bistvu ne, ampak vseeno, razumete….”
  • SOS: “Gospod, vi NISTE žrtev družinskega nasilja.”
  • TJ: “Kako ne?! Sej me ni noben zunanji član premlatil?!!!”
  • SOS: “Gospod, vaš primer je zrel za psihiatra, saj ste nasilni sami do sebe.”
  • TJ: “Aha, pa on mi bo lahko pomagal?”
  • SOS: “Verjetno res.”
  • TJ: “No, pol pa fajn, hvala, čau.”

Pol sem še kar ležal, verjeli ali ne, pogovor mi je dobro del. Nenadoma sem se počutil odlično, celo spokojno, morda že kar poduhovljeno. Pomislil sem: “Sej bo..”

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz | 4 komentarjev »

Uga-Buga!

Objavil Tibor Jablonsky dne 25.02.2009

Vstopil sem skozi vrata. S pošvedranimi škornji sem na vhodu odrinil rahlo okajeno Lolito, ki se je tisti večer nastavljala izgubljenim dušam kakršna sem bil tudi jaz. Med premikanjem je izpustila zvok kakor štiridesetletna traktorska dizel mašina, moja poteza ji brez dvoma ni bila všeč.

Ni mi bilo mar, nadaljeval sem v svojem slogu. Premeril sem razdaljo od vhoda do šanka in ugotovil, da mi bodo za pravilno dramatičen prihod zmanjkali kar trije koraki.
“To je preveč” sem pomislil, “Kako naj sploh pustim vtis na nekoga v tej špelunki?!” sem si rekel. Odločil sem se za radikalnejšo potezo. S hitrim skokom sem planil do šanka ter zagrabil za glavo prvega lokalca, ki je bil pri roki. Še preden se je uspel obrniti, se je že znašel z glavo v akacijevem šanku. Treskalo je, da je bilo veselje. V valu navdušenja sem pograbil še bližnji stol, ki sem ga uporabil zgolj za praktično vrtenje okoli svoje osi. Zbrani avditorij je zajela efvorija. Gibanje je nenadoma močno pridobilo na dinamiki, dihanje pa na intenziteti. Lahko bi rekel, da se je v mojo smer zgodil pravi pravcati prodni premik. Nič takega, čemur bi ne bil kos, kakor že mnogokrat poprej sem tudi tokrat samo uveljavljal svoj primat. Primat za katerega se v prostoru divjaki vedno znova borimo. Po nekaj praskah je v prostoru zavladal običajen mir. Spokojno in pomirjen sam s seboj sem naročil tisti obvezen krigl tople scalnice in pomislil: “Madonca, še vedno zmorem in še kar mi paše!”

Kajboj West

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz | Brez komentarjev »

Naj bo divje!

Objavil Tibor Jablonsky dne 31.12.2008

Nikoli ne delam novoletnih obljub, ker v njih pač ne verjamem. Sem takšne sorte človek, ki vsaj 3000-krat na leto obljubi, da bo nekaj sfural v nulo, da bom naredil revolucijo, da bom ustanovil radikalno stranko, da bom pustil faks in se ukvarjal s kmetovanjem, da bom ustanovil svoj projektantski biro in šel delati magisterij (to mi je samo enkrat prišlo na misel, pa tudi zelo hitro me je minilo).
Silvestrovo je pač zame samo enostaven večer, kakor vsi ostali. Že ničkolikokrat sem si ga želel preživeti zaprt v čumnati, kjer bi lahko v miru bral in razmišljal butologije dokler me ne bi zmanjkalo (ob pol dvanajstih recimo). Samo enkrat sem se ga uspel tako nabasati, da sem, pijan kot drek, zaspal pred polnočjo. Bilo je zelo lepo, ganljivo.
Pred kakšno minuto sem opazil, da sem dobil voščilnico o divjem novem letu. Zategadelj sem se odločil, da bom stvar zagrabil za roge. Naslednje novo leto naj bo divje, odpičeno, zajebano. Za vas si ne želim nič posebnega, ker me v bistvu boli kurac, samemu sebi pa želim, da bi končno sfural kakšno revolucijo. Revolucijo, ki bi bila hitra, učinkovita, jezna in odločna. Predvsem pa korenita. Da pokažem, da mislim resno grem že zdaj pisati dekrete, ki jih ne bom nehal pisati vse do desetega januarja, potem imam še pet dni, da izpeljem revolucijo. To je tudi skrajni rok, potem se namreč že začnejo izpiti, kateri me že zdaj preganjajo v sanjah, ker sem pač človek, ki ne zna odklopiti stvari. Skratka, dekreti, dekreti, tone dekretov.

Kakšen tip revolucije bo to, zakaj se bom boril, še ne vem. Imam pa celo noč časa, da to ugotovim. Za nekaj se bom že boril, če je treba tudi za prazne marnje, samo da bo. Upam, da dobim čimveč podpornikov, ki se bo pripravljenih spustiti v krvavi boj, marsikateri od vas verjetno ne bo preživel, ampak to je vse dobro. Dobro za vas, čeprav me boli kurac.

Čar revolucije, je da ste divji, vse ostalo je zgolj kozmetika. Divjost je pristna.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz | 10 komentarjev »

Preklinjajoči možgani v klinično mrtvem stanju

Objavil Tibor Jablonsky dne 20.12.2008

Tudi Ruperta je gnalo, da bi z glavo nabijal v tisto trdo bukovo tnalo. Bil je namreč prizadet. Pa ne tako, kot bi si kdo zamislil, bil je momentalno prizadet, v vrhunskem litoželeznem besu, kateri ga je napajal s skoraj perpetuum mobile energijo in agresijo, kateri ni bilo videti konca. Večkrat je pomislil na suicid, čeprav mu le ta ni hodil po glavi, tam se je sprehajala zgolj nezadržna sla po uničevanju. Uničevanju materialnega. Uničevanju človeškega. Uničevanju sprevrženega. V tem trenutku je bilo vredno uničiti vse peklenske računalniške stroje, vse programe, razbiti vse tipkovnice in lcd ekrane, poklati vse programerje, kastrirati vodoinštalaterje, požgati nakupovalne centre, zakuriti vse položnice in sisteme vrednot, porezati gume vsem avtomobilom, sleči do nagega ljudi in jih sodomiziraaaaati do onemoglosti, izkoreniniti glasbo in tiskano besedo, pobiti vse neumne, vse tapametne in vse povprečne bebce. Ostanejo naj le hrčki.

Tako misleč je Rupert nabijal sekiro v tiste hrastove grče, brez besed. Šele ko je pred njim obstal kubik nacepljenih drvc, se je počasi usedel, spil prvi šnops, ter počakal možgane, da so prenehali s  svojim komičnim ritualom preklinjanja. Zavedal se je, da se je z nekaterimi stvarmi bolje ne obremenjevati. Določeni ljudje so narejeni zato, da uživajo ob pogledu na rastočo travo. Prej, ko se tega zavejo, bolje je za njih. Vdih. Pomislek. Misel.

“Ni potrebno vsakič kidati gnoja zato ker stojiš v njemu, včasih lahko greš tudi ven iz njega.”

V miru je premeril nasekano kurjavo, ter se odpravil v vas. Na take dni si ga mogel pustiti samega, sicer je znalo priti tudi do barufe. Tega pa ponavadi nihče ni hotel, kajti tako kot so znali njegovi možgani preklinjati, tako so znale peti tudi njegove pesti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz | 6 komentarjev »

Kozje Molitvice

Objavil Tibor Jablonsky dne 6.11.2008


Anegasvirkat! Resno, no.

 

Slučajno se mi je utrnila misel na eno epizodo, ki se mi je zgodila pred kakšnimi sedmimi leti. Morda je ta tema tudi danes aktualna, morda sem pa usekal v prazo tako jako, da bi se mi še Karel Erjavec škodoželjno smejal, kdo bi vedel.

 

Spominjam se kako je pred leti pristala ameriška letalonosilka v koprski luki. Na njej je bilo veliko število marincev, ki so se prihajali sproščati po naših malih obmorskih vukojebinah. Iz neznanih razlogov se je prav takrat nastanilo po okoliških hotelih večje število dolgongih lepotic iz rusko govorečih držav, zakaj, verjetno ne bomo izvedeli nikoli.

 

To pa v bistvu sploh ni bila poanta. Želel sem vam namreč povedati eno čisto drugo stvar.
Takrat sem imel približno osemnajst let in pol in bil sem razmeroma zadovoljen sam s seboj, saj sem si ubodel eno izmed portoroških lepotičk, s katero sva ga skupaj svirkala na lepe poletne noči po Portorožu. Tako sem se tudi tiste noči odpravil na svoj „randewooo“ v okoliški parkec, kjer sva ponavadi načela večer s kakšnim litrčkom vina in jointom.
Moja železna navada je ta, da žal, zamujam na vse „randewuje“, ki so na sporedu, verjetno se mi to zdi bolj prisrčno, kdobivedu, nipomembno.
Tako sem se tisti dan odpravljal, z močno lahkotnim korakom in s kakšnih pol litrčka v riti iz Lucije proti Portorožu. Seveda sem se že prej dvakrat javil na telefonski poziv, da prihajam in da je vse pod kontrolo. Med hojo me ta deklica poklicala še tretjič, tokrat z malo bolj drhtečim glasom in zmedeno razlagala nekaj v stilu „naj pridem takoj, ker tukaj je neki marinec, ki jih bo vse pobil..“ nakar se je zveza prekinila.
Pospešil sem korak in povedal vsem kolegom, „da se obeta ravs in da moramo iti v akcijo rešiti mojo dečvo!“.
Seveda so jo fantje solidarno ucvrli, tako, da sem na mesto masakra prispel sam.

Bilo je jasno kot beli dan (čeprav je bila tema), da se tukaj resno nekaj dogaja. Dečva je s svojo kolegico čepela v kotu in obe sta dokaj jasno tulili, ter oznanjali visoko prisotost adrenalina. Za drevesom me je čakal moj patron, z nožem v roki, razcefrano majico in krvav po celem telesu. Seveda je bil pijan kot tele, kajpada. Kri je bila na srečo njegova, očitno je bil bolj nerodne sorte, ne vem. Z iztegnjeno roko je smrtno resno zahteval naj izključim mobitel in mu ga podam. To sem storil brez upiranja. Potem je zahteval naj se s hrbtom obrnem k njemu in dvignem roke v zrak, tukaj sem začel ugovarjati. Povedal sem mu, da mu ne zaupam, ker se bojim da me bo zaštihal v ledvice, kar ga je rahlo zmedlo. Poskušal me je še malo ustrahovati (kot da nisem bil že dovolj usran, res nisem vedel, kaj se mu je po glavi motalo). Nazadnje sem mu rekel „da me lahko preišče, ampak hrbta mu pa ne bom kazal, če mu je prav ali pa tudi ne, meni je vseeno.“
Na hitrco me je preiskal, mi velel naj sedem, potem je pa je nonšalantno začel voditi razpravo, kateri še Ivo Hvalica ne bi utegnil slediti, najsi bi se še tako trudil. Počasi sva si izmenjavala linije in fant je prihajal k sebi. Bil je sicer zelo občutljiv na kakršenkoli premik z moje strani, je pa pustil si kakšno stvar tudi povedati. Tako sva kakšnih 45 minut govorila o glasbi in avtih. Kasneje je mimo prišel njegov kolega, ki je prinesel s seboj liter tekile. Kar nenadoma, smo postali skorajda družinski prijatelji, zrukal sem z njima tisto tekilo (zanimivo, da dekletom ni bila ponujena, prav tako se še vedno nista smeli premakniti), in poslušal dokaj nepovezane zgodbe o avtomobilskih nesrečah in o tem kako bi rada čimprej spet šla domov. Na koncu smo dekleta pustili tam kjer so bila, mene sta odpeljala na pivo za 350 SIT, jaz pa njiju do nightcluba, kamor sta šla fukat. Prav poetično.

Kljub velikim količinam alkohola, ki sem jih tisti večer absorbiral vase, sem bil še vedno trezen. Zato sem pa deloval dvakrat bolj nor kot ponavadi. Določeni stvari ti pač rahlo pridejo do živega, kaj čmo. Zgodba je dobila epilog čez kakšne dva dni, ko me je deklina neizprosno skenslala, ker sva si bojda preveč različna. Poskušal sem ji sicer vbiti v glavo, da je bila to tipična „hostage situation“, vendar je rekla, da ta dogodek nima veze. Preostanek večera sem preživel z dvakratno dozo alkohola, petkrat bolj pijan, razmetavajoč in razbijajoč vso bližnjo okolico.
Prebudil sem se oblečen, na tleh, v predsobi, brez neke prave ideje, kaj se je točno dogajalo. Potem je življenje šlo naprej in jaz sem spoznal nova dekleta, nove čudne tipe in preteklo je še veliko pijače.

Kaj ima to veze z aktualnimi dogodki, žal ne znam povedati, ker jih ne spremljam. Morda je pred kratkim pristala letalonosilka, morda bo, sploh ni važno. Vesel sem, da sem po dolgem času se spomnil dogodka, ki sem ga popolnoma pozabil in izkoristil taisti moment, da ga zapišem.

 

Hokahej!

 

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, zgodbe | 8 komentarjev »