hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za Maj 2013

03 Znajdi se!

Objavil Tibor Jablonsky dne 15.05.2013

Debela koža

Pride čas, ko ko nove situacije postanejo nekaj vsakdanjega. Tukaj sva že dobra dva meseca, končno sva se vselila v svoje stanovanje. Imela sva milijon različnih peripetij z iskanjem stanovanja, švercanjem po raznih mišjih rupicah, menjavanjem lokacij, skrivanja pred lastniki, ipd.. na vse se navadiš. Ogled enega stanovanja mi je še posebno ostal v spominu, majhna luknja, nekih 20 kvadratov, lokacija – center, cena – sitnica. Sitnica z razlogom, v bloku so svojo streho nad glavo našle prodajalke ljubezni. Šele pri odhodu iz stavbe so podobe v obliki srčkov in raznih napisov na vratih (Love, Lola, Heidi, Helga, Candy…) dobile pravi smisel. Če skrajšam zadevo, stanovanja nisva dobila, obstajal je bolj siguren ponudnik. Konkurenca v Stuttgartu je strahotna.

Potem je končno nekaj ratalo, kaj nekaj – prava terna! Seveda preko vez in poznanstev, ki si jih sproti pridobivaš, kajpadruzga! Zdaj sva končno v svojem stanovanju, ki ima skoraj 70 kvadratov. Odmeva v tri krasne, ker je večinoma prazno. Midva se ukvarjava z idejami, kako ga napolniti. Sladke skrbi.

Birokracija

Odšel sem na 3 različne urade, vprašati za delovno dovoljenje, vsak te pošlje nekam naprej, nihče ti ne pove nič pametnega. Zmigujejo z rameni in v tistih velikih nemških očeh vidiš opravičilo: „Tega pa ne vem, še nisem vklopil možganov zadnjih par let.“ Nekaj ima s tem opraviti tudi moje znanje nemščine, ki je na zelo bantú nivoju, ampak nič ne dé. Trudim se, da govorim samo nemško, zato se včasih zmenim kakšno zadevo malo bolj pomanjkljivo. Načeloma so pa birokrati zelo podobni našim. Le bolj prijazni.

V ponedeljek se grem prijaviti na zavod za zaposlovanje, da vidim kje lahko dobim številko socialnega zavarovanja, to je neka verzija naše davčne številke.

Življenje & Delo

Tu pa tam oddelam kakšno „pomoč“ (beri: plačilo na roko) pri raznih naših ljudeh. Vmes prčkam mojo diplomo, bo pa kaj kmalu prišel čas, ko bo treba začeti tudi delati. Zmenil sem se za priložnostno delo kot fizikalec z enim našim, tako to gre, za začetek najhitreje.

Jugosi smo v tujini vsi jugosi. Od Jugoslovanov izstopajo edino Srbi, daleč najboljše se znajdejo in vse poznajo. Brez njihove pomoči ne bi našla niti stanovanja. V najini zgradbi prebivajo 4 jugoslovanske družine, 4 italijanske, 1 albanska, 1 kurdska in ena nemška. Slednji so mi sumljivi, kaj za vraga delajo v taki zgradbi? Pri nas ne veljajo nemška pravila. Perilo obešam zunaj, kar je žaljivo, hišni red ne obstaja in še kaj bi se našlo. Totalna Grčija, super je.

Zadnje dni je bila moja glavna okupacija najti prenos zaključnega turnirja evrolige. Misija nemogoče. O košarki živ bog ne ve nič. Vsi kafiči furajo samo Fußball in njihovo bundesligo. Solit se pejte s tem fuzbalom! Internet bi mi sicer morali priklopiti v ponedeljek, dan po finalu, vendar sem še zdaj v temi. Mojster je zadevo priklopil, rekel, da se bo čez eno uro dala uporabljati in odšel. Verjetno mi ni treba razlagati, da sem od takrat imel že ene par koleričnih izbruhov, rezultat je na žalost še vedno enak – interneta ni. Na njihovi podpori govorijo samo nemško in vzamejo ti 42 centov na minuto za 5 minutno čakanje v vrsti. Naši operaterji so zlata vredni proti tem smetem.

Ko ima človek čas, da lahko razmišlja o takih stvareh, je lahko srečen, to samo pomeni, da se mu življenje vrača v normalo.

TJ

P.S.

Rezultata finala evrolige še vedno ne vem. Zanalašč. Ko dobim internet bom pobral dol z neta tekmo in si jo ogledal v živo, z nekajdnevno zamudo. Zaenkrat mi uspeva, da ne izvem rezultata ;)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Beležke, S trebuhom za kruhom | 4 komentarjev »