hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

01 Odhod

Objavil Tibor Jablonsky, dne 26.03.2013

Pa se je začelo. Gradbeniške firme so padale kot domine, bil sem deficitaren kader, kader, ki se ga je v Sloveniji iskalo z lučjo podnevi. Sedaj nas nametavajo z lopatami.

Star sem 29 let in nisem še diplomiral. Žena je arhitektka, tuja državljanka. Leta 2011 je čez noč ostala brez službe, tri mesece na zavodu, na kupe oddanih prošenj in eno povabilo na razgovor. Prosili so jo, naj naredi idejni projekt vrtca v nakupovalnem središču v Ljubljani. Projekt so pohvalili, ga vzeli, nič plačali in se nikoli javili. Tako se zdaj dela.

Jaz sem vmes delal v ribarnici, na bratovo napotnico, zelo kratek čas, zastonj sem se uvajal za butološko delo v dveh različnih podjetjih, eni se mi niso več javili, od drugih sem zbežal. Čez sezono sem se preko poznanstva zaposlil v kuhinji v Portorožu. To je to.

Vmes je minilo poldrugo leto. Niti ne vem kdaj, niti ne vem kako. Moja ženka je nekega dne poskusno poslala 4 prošnje za službo v Nemčijo, dobila je tri odgovore in eno povabilo na razgovor. Odpeljala sva se v Stuttgart, dobila je ponudbo za službo in jo tudi sprejela. Potem sva se odpeljala domov.

Po nemški avtocesti sem se vozil s solznimi očmi. Bil sem jezen. Jezen na svojo državo, jezen na politike, tiste „leve“ in „desne“ kurce, ki nam, v zameno za sistematično ropanje države, že dve desetletji mečejo v oči pesek ideološke zaslepljenosti. Bil sem žalosten. Žalosten, ker bom moral oditi od doma. Sprva sem imel občutek, da bom s svojim odhodom izdal svoje starše, brata, sestro, da ne bom več tu…na dosegu roke, objema, poljuba..

Bil sem prestrašen. Kako se bova znašla? Denarja nimava nič. Kako bova našla stanovanje, plačala kavcijo, kupila pohištvo? Jaz moram narediti še zadnji izpit in diplomo? Bo?!

Od rojstva sem naravnan k pretirani galami, to se da videti na 200 metrov razdalje. Resnica je, da v meni vre desetkrat huje, ampak več kot toliko ne znam skrivati čustev, mislim, da jih tudi ne smem.

Potem sva čakala na njeno vizo. Status quo. Prišla je po dobrih dveh mesecih. Jaz sem vmes končal z zagovorom zadnjega izpita, dan pred odhodom. Diplomo bom napisal v Nemčiji, do poletja jo moram spraviti, z zagovorom vred, pod streho.

Spakirala sva najpomembnejše stvari v tri kovčke. Od prijateljev sva si sposodila 2200 € in se vsedla na vlak za Stuttgart. Na postaji sem se s solznimi očmi poslovil od staršev, brata sem stisnil z vso močjo, nisem ga hotel izpustiti. Navajen sem biti z njimi pogosto v kontaktu, brata smatram za svojega najboljšega prijatelja in čeprav je mlajši, mojega mentorja in učitelja v mnogih stvareh.

Vlak je štartal. Po telefonu sem se pogovarjal še s sestro, skozi Avstrijo sem jokal, na skrivaj, medtem ko je žena spala. Ona je močnejša in izkušenejša od mene. To je že zdavnaj preživela. Že vrsto let je v tujini in to v tujini, kjer nima več kaj delati.

Po devetih urah vožnje sva prispela na glavno postajo v Stuttgart. Globoko sem vdihnil svež zrak. To je torej to. Dobro, pa pojdimo v boj.

TJ

25 odgovorov v “01 Odhod”

  1. Freedom’s just another word for nothing left to lose pravi:

    [...] 01 Odhod – Tibor Jablonsky, blog [...]

  2. Neja pravi:

    Tudi sama sem brezposelna arhitektka, ki ne dobi službe. Izgubljam upanje, da bom v Sloveniji kdaj delala v projektivi. Napiši še kak blog o tem kako vama gre v Stuttgartu.
    Pogumna sta, bravo! Veliko sreče vama želim! :)

  3. Mojca pravi:

    Kar pogumno, veliko Slovencev je že v Stuttgartu. Vse je za nekaj dobro, vsaka izkušnja, še posebej težke, enkrat pride prav. Lp.

  4. Darka pravi:

    Neizmerno tragično! Nimam izkušnje z lastnim odhodom, imam pa že peto leto sina v Združenem kraljestvu. Njemu je bilo drugače kot tebi. On je od nekdaj sanjal, da bo šel. In ko se je zaljubil v tujko, je spakiral in šel. Zelo mlad – dobrih 21 let je imel – je odhajal, kot da bodo razgrnili zanj rdečo preprogo in bo igrala godba na pihala. No, seveda ni bilo tako. Iskal je delo (šel je v S Anglijo, v relativno majhen kraj)in dela seveda ni bilo na pretek. Pošiljali smo denar za njim, potem smo kapitulirali tudi domači. Potem je začel kelnariti in navsezadnje dobil celo službo, kjer je njegova diploma tudi nekaj pomenila. Zame je bila izkušnja njegovega odhoda šok. Brez problema sem ga odpeljala na letališče, se poslovila in potem doma pakirala njegove stvari in jih pošiljala za njim. Pri tretji pošiljki sem se zlomila – pakirala in jokala eno nedeljo. Potem sem sklenila, da mu je tam bolje, kot bi mu bilo tu in sprejela dejstvo, da obstaja na srečo tudi telefon in Skype. In tudi letalska karta ne stane veliko, če jo pravočasno kupiš.
    Nimam težav s tem, da nekateri mladi želijo izkusiti še kaj drugega, ne samo domače okolje. A da ta prekleta država s še bolj prekleto politiko zavozi stvari do te mere, da mladi MORAJO od doma – tega pa ne bom nikoli prebolela.
    Želim ti, da res čim prej diplomiraš, saj si v okolju, kjer je to nekaj vredno. In tudi plačano. In želim vama, da bi čim prej vzpostavila normalno življenje. In da bi se tam čim bolje počutila. Srečno, Tibor!

  5. Tibor Jablonsky Tibor Jablonsky pravi:

    Hvala Neja! Ne izgubljaj upanja, škoda je tvojega znanja, tujina za par let ni slaba rešitev. Da ti novo dimenzijo in širino.

  6. Tibor Jablonsky Tibor Jablonsky pravi:

    @Darka, @Mojca: se strinjam. Prvi trenutek je bil šok, potem človek počasi reagira, začne razmišljati, se prilagodi in gre naprej. Se hitro prilagajam, hitreje kot sem mislil. Hvala vama za lepe želje.

  7. jos pravi:

    Neja, mislim da bi morala zaceti iskati DELO in ne sluzbe. Terminologija je zgresena. DELO , povsod ga je veliko,samo poiskati ga je treba
    Eni smo pred mnogimi leti pustili sluzbo, naredili malo podjetjece, prvega pol leta nas je prezivljala zena s svojo placo. No pol je pa krenil

  8. Matej pravi:

    Tibor, želim vama srečo v Nemčiji, želim da jo hitro najdeta in se potem kmalu tudi vrneta v Slovenijo, opogumljena, dodatno izkušena, samozavestna. Tudi sam bi težko šel iz Slovenije za dlje časa, tako da te razumem.

    @Jos – s tabo se strinjam še prav posebej glede terminov “delo” in “služba”. Glede odhoda na svoje je pa treba vedeti, da imamo različni ljudje različna znanja, različne sposobnosti, različno smo pogumni in samozavestni, pa tudi (ne)možnosti imamo različne. Sam sem tudi na svoje, nikoli mi ni bilo žal, a vendar bi si zadnje čase občasno želel biti nekje “v službi”.

  9. cyco pravi:

    Srečno!
    Tudi sam sem poskusil srečo v tujini, vendar je bila izbira lokacije in datuma zelo slaba. Španija 2010. Zdržal sem pol leta.

  10. Šuši pravi:

    Jaz pa zavrnila ponudbo za tujino zaradi družine, ki me je takrat rabila, pa bi z veseljem šla :) Sej veš, vse bo v redu, držim pesti ;) pa pošlji naslov, da ti pošljem tisto milo :D

  11. domovoj pravi:

    Mi politične “levice” in “desnice” sploh nimamo, imamo zgolj kleptokratsko pretorijanski združbi Naših in Vaših, ki se pač bojujeta za oblast, vpliv in grmadenje materijala in ki jim v tem mudološko-demagoškem boju zvesto statira večina nadvse zabitega folka. Slepe blešči svetloba, gluhonemi se derejo, a ne prenesejo vpitja, neumni se jezijo in žalijo pametne, praznoglavi hočejo vedno zadnjo besedo …

    Čestitke za tvoj pogum za odhod. Čeprav živ(otar)im z relativno varno državno plačo, je volje in upanja za obstanek tukaj tudi pri meni vedno manj … :(

  12. Kandela pravi:

    Prjatu, sreča je na strani pogumnih! Vem, da je to lažje napisati/reči, kot izvesti, ampak jaz navijam za vaju! :)
    Srečno!

    P.S.: Nestrpno čakam tvoje nove zapise.

  13. napo pravi:

    pogum, mladi mož! za začetek pa čestitke za izbor mesta – v štutgartu je doma stara, ugledna firma, ki zadnja leta nosi slogan “the best or nothing” … per aspera ad astra, držim pesti za vaju!

  14. Sanja pravi:

    Sreča je na strani pogumnih. Če česa – vama tega ne manjka. Žal mi je le, da to doma ni dovolj. In da je treba po prvo priložnost v tujino. Eh ja … dolina Šentflorjanska … se bo raje naprej prepirala. Držim pesti in se veselim novih zapisov. Upam da – pozitivnih:)

  15. Tibor Jablonsky Tibor Jablonsky pravi:

    Hvala vsem! Čudoviti ste! Novi zapisi bodo pozitivni, saj je to končno sprememba na bolje, le čas potrebuje, da dozori.

  16. Goran pravi:

    da še jaz nekaj dodam, ker sem ravno danes od mlajšega brata prejel po emailu točno takšen odgovor:
    “Malo je problem, da se ne vidimo ja, samo ne mors pomagat. Ker mi ni za domov prit pa da spet nic ne delam, ker se mi lahko samo zmesa. Pa z bilokom se menim, ko je naredo EPF pa vem, da so sposobni pa iscejo sluzbo pa niti na intervju ne pridejo, tak da kar se tega tice me niti malo ne vlece nazaj. Visina place pa tak ja, bolje da ne razmisljam o tem.”
    Brat (27 let) je dobil oktobra pripravništvo v Bruslju, marca so ga zaposlili in mu dobro kaže za naprej.
    Naj še dodam da njegov kolega konec meseca odhaja delat v Abu Dabhi, drugi že nekaj časa dela v Pragi, tretji v Beogradu…
    Od brata sem 10 let starejši. Zelo dobro razlikujem med delom in službo, z ženo imava firmo, delava vsak svoj posel, vendar danes komaj preživiva (hvala staršem za pomoč).
    Jebi ga, tak to je danes v Sloveniji. Sreča pa je, da nisva obupala in bi v Sloveniji rada ostala in delala, tudi zaradi najinih dveh hčerk.
    Tibor, tebi pa čestitke za pogum in vse najlepše naprej.
    p.s.
    Imam dve kolegici, ki sta arthitektki. Obe zelo resno razmišljata o odhodu v tujino, z družinama. Pa obe sta na svojem, podjetnici, ampak DELA vedno ni.

  17. jos pravi:

    ponovno se bom vrnil na delo/sluzba. tam se DELA !!!!! moj zet gre zjutraj ob 8.00 zdoma in pride ob 20.00. soboto ima samo polovico dne namenjenega delu, torej od 8.00 do 15.oo, no v nedeljo sta pa na pocitnicah,hahaha. Pa se spomnite kdo tako dela tukaj razen vecjega stevila obrtnikov-zasebnikov?? aja zivita v Novem Jorku.
    Arhitektki me mirno pokliceta in jima povem kaj se da delati

  18. Tibor Jablonsky Tibor Jablonsky pravi:

    @Goran: Takih zgodb je iz dneva v dan več. In ja, delo dobiti je problem. Z ženo sva imela odprto tudi podjetje in se borila za vsako delo. Nesporno je dejstvo, da je pri nas stroka razvrednotena do te mere, da je včasih še najboljše zapreti štacuno. Enega od primerov smo videli v današnjih odmevih, kjer elektroinštalater, ki je bil nekaj malega tudi na filofaksu, razlaga zdravniku o cepljenju. Če se vsi spoznamo na vse, zakaj potem sploh rabimo stroko?

  19. David pravi:

    Pri nas je stroka razvrednotena, ker katerakoli vrata odpreš, je za njimi baraba. Strokovnjaki so postali predvsem lopovi. Država lopovov.

    Sicer pa, srečno na tujem.

  20. ana pravi:

    No ja, zanimiv pogled, vsekakor drugacen od mojega. Jaz ze od najstniskih let zivim sama na tujem in moram reci, da nisem imela nikoli problemov s tem. Saj obstaja skype, in v bistvu dokler zivis v evropi, ni problem priti domov vsake toliko casa.
    Je pac dobro biti mobilen, in spoznavanje novih kultur in ucenje novih jezikov mi je tudi v uzitek :)

  21. bawnonymous pravi:

    Ja. Ma na žalost je res tako. V tvojem primeru in v množici drugih. Če je ta država perspektivna za kogar drugega kot politike, naj mi prosim javi.

    -Vso srečo

  22. t-inca pravi:

    Pozdravljen! Na tvoj blog sem priklikala preko linka pri Ireni Sireni…V srednjih letih sem in nikoli v življenju nisem razmišljala, da bi kam odšla, ker sem bila do sedaj ena od srečnic, ki je tudi ob izgubi ene službe takoj našla drugo. Odhaja pa na povsem drugo stran sveta moja starejša hči s partnerjem. On hud računalničar, ona z naravoslovno diplomo. Odhajata sicer po nalogu njegove službe pa vendar, moj edini komentar je bil: samo pojdita..kaj bosta tukaj..Pa sta imela oba službi. Tu ni ostalo ničesar več, v kar bi človek v nadaljnih petih letih položil upanje.
    Treba je oditi, preden poženeš korenine, preden so otroci, neko stanovanje, vrtci, jezik.. Cenim pogumne, tudi če jočejo na vlaku čez Avstrijo.

  23. Marjan pravi:

    Ma aj, sej vemo, da je težko in nič niti ni narobe, s tem, da je težko. Prav je da sta šla, mislim da ta ideja, da ostaneš kje si, ne glede na to kaj se dogaja, sploh ni prava. Potrebno je iti in to tja, kjer je najboljše. Sedaj se še da, in čestitke, pa javi kako se bo končalo!

  24. Robert Deduš pravi:

    Če bosta v Stuttgartu potrebovala kakršnokoli pomoč, pišita na robertdedus@gmail.com

    Brat z ženo vama bo z veseljem pomagal.

  25. Pero pravi:

    Zivijo! Cestitke za korajžo in veliko sreče v tujini. Prosil bi te za en podatek, in sicer kako je ime podjetja/biroja, ki je tvojo ženo okoli prinesel za idejni načrt. Takega nategovanja je v arhitekturi veliko in ponavadi pri istih firmah, ki nato računajo na konstanten pretok študentov in brezposelnih arh., ki s tem sistemom še niso seznanjeni. Black lista takih podjetij se sicer že ustanavlja, tako da bi ime te firme zasluženo sodilo nanjo. Potem se jih lahko vsi ognejo v širokem krogu.

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !