hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Jesen v Beogradu

Objavil Tibor Jablonsky, dne 23.10.2011

Dan se je začel precej dinamično. Vstal sem prepozno, zamujal sem. Kljub vsemu sem si vzel dovolj časa, da sem v skorajšnjem miru izpraznil bojler z vročo vodo, si popekel toast z jajčkom in odgalopiral skozi vrata. Neposrečeno. Pustil prižgan štedilnik in električno peč, tašča ne bo ravno srečna zvečer.
Žena me je čakala na bulevarju. Objamem in poljubim se z različnimi članicami nevarnega ženskega klana, kateremu sem v javnosti simpatičen, drugače pa verjetno precej nemogoč. Če bo šlo vse po sreči, tega drugega verjetno nikoli ne bom izvedel, aleluja.
Iz centra s tramvajem na Banjico, mimo Marakane, do ortodonta. Žena gre na šraufanje, jaz pa berem “Srbija Hard Core” od Veličkovića in pičim po Drini v mekani kutijici. Prileže se, odgovarja mi.
Urnik je popolnjen. Berem lahko samo na avtobusu in v čakalnicah, kadim lahko samo na postajah. Tokrat, žal, tramvaji ne zamujajo, prehitro ugašam čike, škoda “najboljeg domaćeg duvana”.
S tramvajem se odpeljeva nazaj  v center.  Obisk pri družinskih prijateljih, kava, gibanica, cigareti in pregled stanja mojega ramena. Gospa je fiziater, jaz imam pa precej neugodne bolečine v ramenu že dalj časa, pretiraval s sklecami, močnó. Očitno nimam več enaindvajset let in ne treniram več desetkrat tedensko, marveč desetkrat letno. Ugotoviva, da je levo rame vizualno deformirano. Ob premikih škriplje, potreben bo rentgen in ultrazvok. “Kdaj drugič, boš moral kar do privatnika, v moji ordinaciji je gneča in ne morem te sprejeti brez napotnice. Boš pa zato takoj na vrsti.”
“Ok in hvala lepa, v kliničnem centru Ljubljana pridem na vrsto šele 15. januarja, čakam pa že štiri mesece.”
“Tudi pri nas ni nič boljše.” skomigne z rameni in se rahlo nasmehne.
Iz vljudnosti popijem še eno rakijo in odhitim na Trg Nikole Pašića. Tam me že pol ure čaka Kum. Sedeva v Črno Želvo, cukava domače pivo, debata teče o politiki, Zeitgeistu, Srbiji, Sloveniji, Jankoviću, Hanžku, Grčiji in nenazadnje tudi košarki, žal o slednjem zelo na kratko. Nekolikokrat ga sesekam, ko se želi razgovorit o svoji bivši, ne želim poslušati, preveč jo imam rad.
Ko se razideva, me vpraša: “Bi prišel z ženo živeti in delati v Beograd, če bi našel tukaj službo?”
Pogledam naokoli, pada dež, všeč mi je, morda še bolj kot kdajkoli.
“Bi. Bi, zakaj pa ne.” odvrnem.

T.Jablonsky

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !