O kaj bi danes, le kaj naj… Najtežje je v pisarni ždeti in čakati na novo zadolžitev. Dajte mi teren, zaboga! Tam je zmeraj gneča, zmeraj sonce, tudi sončarica. Stanje je zmeraj urgentno, to potrebujem. Funkcionirati znam edino pod stresom, to so zame idealni pogoji. Vse ostalo je faza vegetiranja. Če imaš v službi čas za pisanje nebuloz, se ti lahko skisa, res!

Enkrat sem tako sedel za mizo, komaj sem se še držal, saj mi je od silnega dolgčasa odpadlo pol zadnjice iz stola in malo je manjkalo, da bi me vrtilni moment prevrnil v globine pisarniških tal. K življenju me je spravila šele vrhunska ženska rit, ki se je v tistem trenutku primajala mimo. Seveda sem s tem utrpel več tegob kakor koristi. Biti živ v takih trenutkih je še posebej nevarno. Nikoli ne veš kakšen gnev lahko oseba nate izlije, ko opazi tvojo sprevrženost in živalske poglede. Včasih so posledice tako hude, da nadaljnih šest mesecev lahko ješ pašteto samo s prsti, če me razumete.

Priznam, še dobro, da bo kmalu svetovno prvenstvo v košarki. Imam čas, o vsem berem in vse vem. Udrih je prepotenten in zdaj mi je odleglo. Zanimalo me je namreč kako bo izgledala igra s tremi tako vrhunskimi organizatorji, kjer si vsak zasluži biti prvi. Skrbi ni več, carski rez napravljen. Žal, a jebiga.

Ravnokar zvedel, da je samo še 2000 kart na voljo za Stožice, grem v akcijo!

Ajd čao!

Ravnokar sem kozlal skozi voznikovo okno sredi Lucije. Odšel sem prej iz službe, ker mi je bilo slabo. Med vožnjo se je slabost samo še stopnjevala. Moral sem ustaviti avto, vendar se nisem mogel odmakniti, ostal sem sredi ceste. Ljudje so trobili. Jaz sem čez kakšno minuto odpeljal naprej. Počutil sem se bolje.