hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Prazno.

Objavil Tibor Jablonsky, dne 10.06.2010

Naenkrat nas je bilo devet. Stali smo tam kakor pijanci za šankom. Občutek nervoze je preveval naše svetišče, nekaj je bilo v zraku. Pomislil sem: “Fantje imajo hudičevo karmo nad seboj, ne bi rad bil v njihovi koži.” A vendar sem bil, le zavedal se še nisem. Kolega na moji desno je prižigal cigaret. Ni mu šlo. Imel je tiste neumne vžigalice, tiste, ki jih zastonj dobiš po finih ljubljanskih špelunkah. Ni jih znal uporabljati, kreten. Rahel piš vetra mu je ugasnil že četrto vžigalico. “Pa dej prižgi že to sranje, glava neumna!” sem pomislil. “Pa zakaj te to sploh jezi, kaj pa tebe briga če je nesposoben.” Take besede so samo podžigale ogenj v meni. “Seveda me jezi, kaj me nebi! Če je tip tako nesposoben, da ne zna rokovati z enimi jebenimi šibicami, kaj potem sploh pričakuje od svojega mizernega življenja?! Nadpovprečnost? Tisto kar mu pripada? Kaj pa lahko pripada takemu imbecilu? Halooooooo!? Si ti normalen?!?!? Pa take bi bil potrebno iztrebiti! Ma pizd….”

Prekinil sem svoj tok misli. Z obema rokama sem ga zgrabil preko ramen in mu zarinil svoje koleno globoko v pleksus.

Enostavno nisem mogel več gledati tega kraljestva nesposobnosti in neumnosti, ki me je obkrožala. Tisti okoreli prsti, neuravnovešena prstna motorika, brez kakršnekoli elegance, brez trohice možganov. Hej, saj ne pričakujem, da ima človek prste pianista, ampak nekaj stila je potrebno gojiti v življenju, kam pa pridemo brez njega. Priznam, izživciral me je že prvi trenutek, ko je prijel cigaret, kot da prvič kadi. Tisti butast prijem, malomaren, značilen za kadilca začetnika, prijem, ki refleksira dejstvo, da je cigareta tujek v tvojih rokah. Ščasoma se to porazgubi, cigareta postane domačin, tvoja roka dobi eleganco, stil, nauči se živeti v sožitju s tisto stvarjo. Vsak to zna. Ta bebec pa ne! In za povrh še šibice! To je enostavno preveč!

Udarec ga je dobro zdelal, ne samo njega. Ostali so se rahlo vznemirili, zbudil sem jih iz otopelosti. Noben mi sicer ni pomagal, ko sem brcal ubogega reveža tam na tleh, vendar so tiho v sebi verjeli, da gre za plemenit namen. Čutil sem njihovo energijo, kozmično povezanost, verjel sem, da so tudi oni z menoj, na isti frekvenci.

Prenehal sem z brcanjem, utrudil sem se. Med menoj in ekipo se je očitno zgodil fazni zamik v komunikaciji, informacije, ki so kakor penasti valovi udarjale iz moje aure očitno še niso prispele do njih, gledali so me namreč kot krave na polju (kot panksi v kleti), manjkala je le tista spokojnost, bili so zmedeni.

Kje sem ga polomil? Zdelo se mi je, da smo na vezi. Razumel sem jih in verjel sem, da oni začenjajo razumeti tudi mene. Očitno smo bili še vedno na začetku, ali pa so oni zašli…
Ampak zakaj bi oni zašli? Saj jih jaz vodim, mar ne?

Ni se mi dalo razmišljati naprej, fantje so s pogledi pričakujoče čakali na pojasnilo. Jaz sem se samo butasto zarežal in si elegantno prižgal cigaret. Glavo sem vrgel nazaj in pogledal v zrak. Prazno. Čas je, da preneham s koksom.

T. Jablonsky

  • Share/Bookmark

8 odgovorov v “Prazno.”

  1. Jani pravi:

    Če ne boš nehu s koksom boš mrtev.

  2. Jani pravi:

    Če ne boš nehu s koksom boš mrtev.

  3. Tibor Jablonsky pravi:

    Čigava roka bo morila?

  4. Tibor Jablonsky pravi:

    Čigava roka bo morila?

  5. Jani pravi:

    Koks te bo fentu, k boš jeclav.

  6. Jani pravi:

    Koks te bo fentu, k boš jeclav.

  7. Tibor Jablonsky pravi:

    n-ne j-jeclam.

  8. Tibor Jablonsky pravi:

    n-ne j-jeclam.

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !