hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za Junij 2009

Vabilo na Bluz, tokrat drugič.

Objavil Tibor Jablonsky dne 17.06.2009

Drage moje, dragi moji, vabim vas na predstavo v KUD France Prešeren, ki bo pričela 18.6.2009 ob 18. uri. Končala bo, ko bo zmanjkalo vina, piva in ostalih opojnih substanc. Prvotni namen in druženje zaokrožuje svetovni dan beguncev, katerega bodo obeležile različne okrogle mize, debate, nastopi improligašev in pevski vložki. Temu v čast bom tudi zapel s svojimi gruzijskimi brati, Dzmebi!

Na zdravje in srečo!

Se vidimo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Glasba, Šport | Brez komentarjev »

Telefon Azzurro!

Objavil Tibor Jablonsky dne 16.06.2009

Oh, ja! Najhujše so ustvarjalne krize. Spominjam se, kako je bilo z njimi daljnega leta ‘78, ko sem na Moskovskem aerodromu klel življenje in nesamostojne intelektualce. Med drugim sem takrat tudi uspel spoznati odpiljenega frika, ki je sicer bil blazno načitan, še bolj pa pijan. Na koncu sva se kar navezala drug na drugega, ampak on je le odšel na posebno misijo v Afganistan.

No, če skrajšam uverturo v neusmiljeni bluz jokajočega pisca, kateremu zmanjkuje volje, naj vam zgolj prišepnem, da z mano očitno ni tako. Pravzaprav mi prsti kar sami šibajo po tipkovnici, saj so to očitno res pogrešali. Malo manj bo potrebno naokoli se kurbat, bi rekel. Primanjkljaj volje verjetno sploh ni problematičen.

No, prvi krč neumornega in nepovezanega pisanja je očitno minil, tako da je morda prišel čas, da vam pojasnim, kaj se pravzaprav dogaja, tu in tam in dandanes.

Kakor že morda veste, resnično sovražim neuspeh. Osebni, da ne bo pomote. Ponavadi me ugotovitev, da sem trenutno nezmožen nekaj opraviti tako iztiri, da postanem nevaren sam sebi in prav tako škodoželjni okolici.

Ravno zadnjič mi je v glavo padla ideja, da bi lahko skropucal kakšen pomenljiv zapis o Jonasu in njegovi oddaji. Usedel sem se in pričel razmišljati. Prva stavka sta bila res obetajoča, zvenelo je, kakor da piskri padajo iz Rožnika proti Vrhovcem. V nadaljevanju se ni zgodilo nič. Pogledal sem se v ogledalo in dejal:“Pa ja ne boš zdej kr’ neki kritiziral v tri dni! Kaj pa tebe briga, če njemu primanjkuje domišlije?!”

Začel sem oblikovati drugi zapis, pa tretji, pa četrti, na koncu sem samo še sproti brisal nebuloze, ki so z natančnostjo vojaškega strojepisca kapljale čez rob ekrana in izginjale v pozabo. Zagrabil me je bes! Kaj bes, ihta! Nora ihta, začel sem histerizirati, se dreti, vpiti. Dretje se je stopnjevalo in kmalu se je v sobi razvil orkan! Naokoli so leteli listi, pisala, zvezki, tiskalniki in akvariji. Razdejanje je samo še bolj stopnjevalo mojo jezo, zato sem se odločil, da odidem v kuhinjo, kjer bom lahko v miru razbijal kuhinjske elemente. In sem jih. Stal sem na sredi kakor spomenik narodnega heroja v Tbilisiju in razbijal. Ne, ni me pomirjalo, bil sem vedno bolj jezen, potreboval sem nekaj močnejšega, prepričljivejšega, nekaj kar bo prizadelo mene!

Za trenutek sem se ustavil. Globoko sem vdihnil in počakal, da mine val jeze. Čutil sem, kako mi pritisk buta skozi ušesa na plano, zavedal sem se, da je meja med umiritvijo in popolnim razfukom praktično neznatna. To je verjetno samo pojačalo destruktivnost, ki je kanila eksplodirati prav takrat. V navalu odvečne energije sem našobil usta, ter jih usmeril navpično navzgor, kakor to počnejo razni kralji savan in ostalo brkato sorodstvo. Krik, ki je bojda prihajal kar iz jajc, se je divje razlegel po prostoru, začelo se je treskanje in slišal sem, kako se nekje v daljavi derem skozi stisnjene zobe. Z glavo sem nabijal v steno, dokler se mi niso zarisali črni kvadratki pred očmi, potem sem se zgrudil. Betico sem položil na linolej, ki je tam še edini ostal v znak popolne podpore do mene in mojega obnašanja.

Tam sem ležal, ne vem kako dolgo. Vse je bilo tiho, spokojno. Nisem si upal misliti, nisem vedel koliko sem poškodovan, upal sem na najboljše. Kaj pa je najboljše? Čez čas, sem poskušal odpreti oči. S težavo sem pogledal, vidno polje je bilo močno zoožano, na sredi čela se mi je vlekla grda razpoka, arkade sem pa itak razsekal kakor sveža smrekova drva. Začelo se je stokanje in jokanje v stilu: “Kaj mi je pa tega bilo treba? Tokrat sem pa res šel predaleč, ovbe…”

Vzel sem v roke telefon, vedel sem, da potrebujem pomoč. Poklical sem center za pomoč žrtvam družinskega nasilja, imel sem občutek, da mi bodo oni lahko pomagali.

Dvakrat je zazvonilo in oglasil se je prijazen moški:



  • /* Style Definitions */ table.MsoNormalTable {mso-style-name:”Navadna tabela”; mso-tstyle-rowband-size:0; mso-tstyle-colband-size:0; mso-style-noshow:yes; mso-style-parent:”"; mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt; mso-para-margin:0cm; mso-para-margin-bottom:.0001pt; mso-pagination:widow-orphan; font-size:10.0pt; font-family:”Times New Roman”; mso-ansi-language:#0400; mso-fareast-language:#0400; mso-bidi-language:#0400;} SOS: “Center za pomoč, kako vam lahko pomagam?!
  • TJ: “Ja, zdravo. Jaz sem bil pa žrtev družinskega nasilja.”
  • SOS: “Kaj pa se je zgodilo?”
  • TJ: “…khm…veste, imam en problem…pod psevdonimom pišem kratke zgodbice, to delam že nekaj časa, in ta moj lik…on je…pravzaprav pišem po njegovem diktatu….e…zadnje čase sem dobil par izjemnih idej, samo jih nisem znal pravilno zapisati, verjetno ni bil čas tapravi, ne vem….. v glavnem…njemu se je film utrgal in me je premlatil………..”
  • SOS: (tišina)
  • TJ: “Halo?”
  • SOS: “Čakajte, kdo vas je pretepel?”
  • TJ: “Moj psevdonim!
  • SOS: “…v kakšnem sorodu pa je psevdonim z vami?”
  • TJ: “Ja psevdonim je pač, verjetno sorodna duša, ne vem…samo na zelo različnih polih živiva!”
  • SOS: “In ON vas je pretepel?”
  • TJ: “Ja, z glavo me je nabijal v steno in razčefukal mi je kuhinjo…”
  • SOS: “Gospod, se pravi ste si sam to naredil?!!?”
  • TJ: “JA, ampak, ne razumete….”
  • SOS: “Se pravi on ni fizična oseba izven vas?”
  • TJ: “V bistvu ne, ampak vseeno, razumete….”
  • SOS: “Gospod, vi NISTE žrtev družinskega nasilja.”
  • TJ: “Kako ne?! Sej me ni noben zunanji član premlatil?!!!”
  • SOS: “Gospod, vaš primer je zrel za psihiatra, saj ste nasilni sami do sebe.”
  • TJ: “Aha, pa on mi bo lahko pomagal?”
  • SOS: “Verjetno res.”
  • TJ: “No, pol pa fajn, hvala, čau.”

Pol sem še kar ležal, verjeli ali ne, pogovor mi je dobro del. Nenadoma sem se počutil odlično, celo spokojno, morda že kar poduhovljeno. Pomislil sem: “Sej bo..”

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz | 4 komentarjev »