hedonistična orgija čutnih radosti

Tudi Ruperta je gnalo, da bi z glavo nabijal v tisto trdo bukovo tnalo. Bil je namreč prizadet. Pa ne tako, kot bi si kdo zamislil, bil je momentalno prizadet, v vrhunskem litoželeznem besu, kateri ga je napajal s skoraj perpetuum mobile energijo in agresijo, kateri ni bilo videti konca. Večkrat je pomislil na suicid, čeprav mu le ta ni hodil po glavi, tam se je sprehajala zgolj nezadržna sla po uničevanju. Uničevanju materialnega. Uničevanju človeškega. Uničevanju sprevrženega. V tem trenutku je bilo vredno uničiti vse peklenske računalniške stroje, vse programe, razbiti vse tipkovnice in lcd ekrane, poklati vse programerje, kastrirati vodoinštalaterje, požgati nakupovalne centre, zakuriti vse položnice in sisteme vrednot, porezati gume vsem avtomobilom, sleči do nagega ljudi in jih sodomiziraaaaati do onemoglosti, izkoreniniti glasbo in tiskano besedo, pobiti vse neumne, vse tapametne in vse povprečne bebce. Ostanejo naj le hrčki.

Tako misleč je Rupert nabijal sekiro v tiste hrastove grče, brez besed. Šele ko je pred njim obstal kubik nacepljenih drvc, se je počasi usedel, spil prvi šnops, ter počakal možgane, da so prenehali s  svojim komičnim ritualom preklinjanja. Zavedal se je, da se je z nekaterimi stvarmi bolje ne obremenjevati. Določeni ljudje so narejeni zato, da uživajo ob pogledu na rastočo travo. Prej, ko se tega zavejo, bolje je za njih. Vdih. Pomislek. Misel.

“Ni potrebno vsakič kidati gnoja zato ker stojiš v njemu, včasih lahko greš tudi ven iz njega.”

V miru je premeril nasekano kurjavo, ter se odpravil v vas. Na take dni si ga mogel pustiti samega, sicer je znalo priti tudi do barufe. Tega pa ponavadi nihče ni hotel, kajti tako kot so znali njegovi možgani preklinjati, tako so znale peti tudi njegove pesti.