hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za December 2008

Naj bo divje!

Objavil Tibor Jablonsky dne 31.12.2008

Nikoli ne delam novoletnih obljub, ker v njih pač ne verjamem. Sem takšne sorte človek, ki vsaj 3000-krat na leto obljubi, da bo nekaj sfural v nulo, da bom naredil revolucijo, da bom ustanovil radikalno stranko, da bom pustil faks in se ukvarjal s kmetovanjem, da bom ustanovil svoj projektantski biro in šel delati magisterij (to mi je samo enkrat prišlo na misel, pa tudi zelo hitro me je minilo).
Silvestrovo je pač zame samo enostaven večer, kakor vsi ostali. Že ničkolikokrat sem si ga želel preživeti zaprt v čumnati, kjer bi lahko v miru bral in razmišljal butologije dokler me ne bi zmanjkalo (ob pol dvanajstih recimo). Samo enkrat sem se ga uspel tako nabasati, da sem, pijan kot drek, zaspal pred polnočjo. Bilo je zelo lepo, ganljivo.
Pred kakšno minuto sem opazil, da sem dobil voščilnico o divjem novem letu. Zategadelj sem se odločil, da bom stvar zagrabil za roge. Naslednje novo leto naj bo divje, odpičeno, zajebano. Za vas si ne želim nič posebnega, ker me v bistvu boli kurac, samemu sebi pa želim, da bi končno sfural kakšno revolucijo. Revolucijo, ki bi bila hitra, učinkovita, jezna in odločna. Predvsem pa korenita. Da pokažem, da mislim resno grem že zdaj pisati dekrete, ki jih ne bom nehal pisati vse do desetega januarja, potem imam še pet dni, da izpeljem revolucijo. To je tudi skrajni rok, potem se namreč že začnejo izpiti, kateri me že zdaj preganjajo v sanjah, ker sem pač človek, ki ne zna odklopiti stvari. Skratka, dekreti, dekreti, tone dekretov.

Kakšen tip revolucije bo to, zakaj se bom boril, še ne vem. Imam pa celo noč časa, da to ugotovim. Za nekaj se bom že boril, če je treba tudi za prazne marnje, samo da bo. Upam, da dobim čimveč podpornikov, ki se bo pripravljenih spustiti v krvavi boj, marsikateri od vas verjetno ne bo preživel, ampak to je vse dobro. Dobro za vas, čeprav me boli kurac.

Čar revolucije, je da ste divji, vse ostalo je zgolj kozmetika. Divjost je pristna.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz | 10 komentarjev »

Recesija se že kaže

Objavil Tibor Jablonsky dne 23.12.2008

Pazi stari zdej to frko:

Z 11 let (z besedo: enajst jebemti) staro fiestico se pripeljem v BTC, parkiram. Zaklenem in odidem v trgovino po kavbojke, kavbojk seveda ne najdem, zato odidem v še eno trgovino. Tam se zgodba ponovi. Žal ne posedujejo kavbojk v katerih bi mi rit izgledala kot da sem George Clooney v tistem rimejku od Tarkovskega. Ti šment.
Nič ne dé, porečem in odidem na horseburger. Požrem in rignem. Se vrnem na parkirišče in glej ga zlomka, moj avto izgleda drugače kot prej. Nekaj je novega na njem, ne! Pravzaprav nekaj manjka, ampak zakaj izgleda zdaj tako kul?
Potem mi kapne: “Ukradli so mi feltne. Ukradli so mi feltne! Ti barabe!! Ukradli so mi feltne? Pa folk je šel v kurac. Kdo hoče imeti 11 let stare feltne? Kdo jih rabi?” Tako nekaj časa stojim in razmišljam, potem se vprašam:

  • “Čemu sploh služijo feltne?”
  • “Sem jih potreboval?”
  • “Ne, saj ničemur ne služijo…” 
  • “Potem jih nihče ne potrebuje!”
  • “Ja očitno jih je nekdo potreboval bolj kot ti, sicer jih ne bi vzel!”
  • “Ja, to pa res, ja.”
  • ….
  • “…kaj pa zdaj?”
  • “Ja, nič ne?! Domov grem!”
  • “Tudi prav.”

Pogledam naokoli. Zraven je parkiran avto od Franka Banhama, hokejista Olimpije. Njemu so jih tudi pobrali. Hehe. Kriza.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izlivi | 12 komentarjev »

Preklinjajoči možgani v klinično mrtvem stanju

Objavil Tibor Jablonsky dne 20.12.2008

Tudi Ruperta je gnalo, da bi z glavo nabijal v tisto trdo bukovo tnalo. Bil je namreč prizadet. Pa ne tako, kot bi si kdo zamislil, bil je momentalno prizadet, v vrhunskem litoželeznem besu, kateri ga je napajal s skoraj perpetuum mobile energijo in agresijo, kateri ni bilo videti konca. Večkrat je pomislil na suicid, čeprav mu le ta ni hodil po glavi, tam se je sprehajala zgolj nezadržna sla po uničevanju. Uničevanju materialnega. Uničevanju človeškega. Uničevanju sprevrženega. V tem trenutku je bilo vredno uničiti vse peklenske računalniške stroje, vse programe, razbiti vse tipkovnice in lcd ekrane, poklati vse programerje, kastrirati vodoinštalaterje, požgati nakupovalne centre, zakuriti vse položnice in sisteme vrednot, porezati gume vsem avtomobilom, sleči do nagega ljudi in jih sodomiziraaaaati do onemoglosti, izkoreniniti glasbo in tiskano besedo, pobiti vse neumne, vse tapametne in vse povprečne bebce. Ostanejo naj le hrčki.

Tako misleč je Rupert nabijal sekiro v tiste hrastove grče, brez besed. Šele ko je pred njim obstal kubik nacepljenih drvc, se je počasi usedel, spil prvi šnops, ter počakal možgane, da so prenehali s  svojim komičnim ritualom preklinjanja. Zavedal se je, da se je z nekaterimi stvarmi bolje ne obremenjevati. Določeni ljudje so narejeni zato, da uživajo ob pogledu na rastočo travo. Prej, ko se tega zavejo, bolje je za njih. Vdih. Pomislek. Misel.

“Ni potrebno vsakič kidati gnoja zato ker stojiš v njemu, včasih lahko greš tudi ven iz njega.”

V miru je premeril nasekano kurjavo, ter se odpravil v vas. Na take dni si ga mogel pustiti samega, sicer je znalo priti tudi do barufe. Tega pa ponavadi nihče ni hotel, kajti tako kot so znali njegovi možgani preklinjati, tako so znale peti tudi njegove pesti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz | 6 komentarjev »

Olimpijina mešetarska tržnica

Objavil Tibor Jablonsky dne 6.12.2008

Pred nekaj urami so pri Olimpiji dali košarico trenerju Aleksandru Džikiću. Razlog so bile slabe predstave košarkašev ter včerajšja blamaža proti špancem. Javnost je to pričakovala, veliko gledalcev je na tekmi skandiralo “Đžikić jebi se!“. Napoved se je danes tudi uresničila. Odjebali so ga.

Verjetno sem eden redkih, ki še vedno misli, da je Džikić odličen trener. Še več upam si trditi, da je genialen za Olimpijo. Šel bom celo tako daleč, da bom izjavil, da mi je neskončno žal, ker odhaja. Pravzaprav mi je kar hudo. Povem vam še to, Džile je predober za Olimpijo, predober za ljubljansko publiko in predober za dragonse.

Sem strasten navijač Olimpije že od malih nog in nikoli nisem dobro prenašal porazov. Ne svojih, ne olimpijinih. Pri košarki je zadeva še težja, saj sem na tekme hodil zgolj kot gledalec. Večino časa prestojim na tribuni, držim namišljeno obrambo, skačem za žogo in se ruvam kadar je potrebno. Na sam rezultat pa več kakor z glasilkami ne morem vplivati. Tej porazi me bolijo verjetno bolj kot marsikoga od vas.

Po mojem mnenju je Aleksandar Džikić imel samo eno napako. Bil je preveč senzibilen. Njega so tej porazi zdelali še bolj kot igralce, saj je človek, ki živi za košarko. Še vedno si upam trditi, da je velik strokovnjak, predvsem pa je imel zelo drugačen način dela kot so ga imeli vsi predhodni trenerji v tivoliju. Verjeli ali ne, naj se sliši še tako zlajnano, gradil je ekipo za prihodnost. S trdnimi temelji.

Njegova igra ni temeljila na Sagadinovih modelih, šablonskih akcijah, katere so pilili do onemoglosti, prav tako ni temeljila na trdi obrambi, pri kateri pokajo kolena in izumirajo možganske celice. Njegova igra je bila preveč kompleksna za ozkokotnega gledalca iz dvorane tivoli, kateremu je največje veselje žvižganje nasprotniku, metanje predmetov na igrišče in skandiranje besede “cigani” sodnikom. Njegovo orožje je bilo izdelovanje igralcev, s katerimi je skupaj prehodil trnavo pot, ki vodi h končnemu cilju. Ima zelo širok pogled na igro, ter filozofijo, ki se je ne da osvojiti v 62 dneh. Dolgorečen projekt je dolgoročen z namenom. Džikić ni Sagadin. Predvsem zaradi tega, ker nima trde roke, s katero bi zamahoval po svojih varovancih. Splošno znano dejstvo je, da mehka roka prime počasneje. Prav zato pa takrat toliko težje popusti. Biser, katerega marsikdo ne bo razumel.

Bil je znan po zanimivem komuniciranju z mediji. Večina vprašanj ga je nervirala, ni bil medijski človek. Na zadnjih tiskovnih konferencah je čisto zlezel vase. Revolt je doživel včeraj, tudi on je imel poln kurac. Očitno ga je imela uprava še bolj.

Eden izmed igralcev je ob današnji priložnosti povedal: “To je pač tako, če ti ulica vodi klub. Naredili so veliko napako.”

Skratka, uprava je podvomila v svoj lasten projekt. Usrali so se pred javnostjo. Pičke.
Že od nekdaj je znano, da javnost v politiki in športu ni raja, ampak stoka. Mesarji pa mešetarijo naprej.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Šport | 8 komentarjev »