hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za November 2008

Odstranjevalec Dlak

Objavil Tibor Jablonsky dne 30.11.2008

Odprl sem si Facebook profil. Premagala me je radovednost, zanimalo me je kaj se skriva v tem tako popularnem delu sveta, kamor iz principa nisem želel iti. Principi so včasih butasta zadeva, brezveze sem se mučil. Želel sem se namreč izpostaviti, saj sem vendarle egocentrik. Doletel sem na šok. Ugotovil sem, da sem le pljunek v morje egocentrikov, nič posebnega, prekleto!   Vsi imajo svoje albume, vsi so lepi na slikah. Kako naj sedaj izstopam iz tega, konkurenca je neusmiljena! Ta misel mi ne bo dala spati še vsaj kakšnih sedem minut! Težko mi je!

Lahko se zahvalim nadnaravnim silam, da mi fokus premikajo s hitrostjo požrešne nutrije. Tako sem le nekaj sekund kasneje uvidel reklamo, ki me je presunila. Mislim, da gre za eno od tistih reklam, ki imajo nekakšne trackerje (Bogmeobvaruj če sem sedaj kaj narobe rekel, kompjuterstvo žal ni moja paradna domena), s pomočjo katerih formulirajo reklamo, ki naj bi tebe zanimala.
Tako se mi je nenadoma, na-sredi-lepega, v desnem kotu spodaj, prikazal prijazen fant. Ponudil se je, da mi odstrani dlake, mislim da osebno, presojal sem po njegovem nasmehu. Poglejte si sami.

 

Odstranjevalec Dlak

Verjamem, da so ubožca tudi klinično testirali, ter se na takšen način prepričali, da je skrajno primeren za odstranjevalca dlak. Njegov nasmeh je vsekakor avtentičen, simpatičnost mu pa tako ali drugače gleda iz ušes.Nekaj časa sem se še spraševal, kako mu je uspelo izvedeti zame, kdo je njegov vir informacij. Kasneje me je seveda prešinilo, pameten je kakor slon. Videl je namreč mojo sliko, na kateri sem razstavljal kolekcijo pomlad-poletje ‘48.

POmld-poletje ‘48

Bržkone to predstavlja enega izmed naprednejših trendov v internetnem oglaševanju, lahko se pa seveda motim zaradi razlogov, ki sem jih že navedel v zgoraj zapisanem tekstu. Slehernemu bralcu iz mojega avditorijuma se opravičujem, če sem s svojo tezo ustrelil kozla, predvsem pa sem vam zahvaljujem, ker ste na moj blog prišli, ker ste ostali, nekateri pa tudi sodelovali. Vsaka Vam čast, ane!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Modrosti in klobasarije | 2 komentarjev »

Kriza je biznis!

Objavil Tibor Jablonsky dne 19.11.2008

V časih, ko vsi v en rog trobijo kakšna kriza se nas loteva, so finančniki, zavarovalničarji in multi level guruji vzeli stvari v svoje roke. Večjega biznisa od krize ni! Kriza je biznis!

Ljudje po večini te krize še niso občutili (govorim zase in upam, da s tem tudi na splošno). Veliko so prebrali v časopisih, še več so slišali po televiziji. Izjema so tisti, ki so že izgubili delo. Iz stavka v stavek opažam, da se s tem zapisom zapletam in upam, da me ne bo kakšen na nos usekal, ker  blebetam, resnično.

Pa začnimo:

Zadnje čase mi zvonijo telefoni, na katerih mi boječ glasek prebira vnaprej pripravljen tekst o težkih časih, ki se nam obetajo, ter o tem, da bi bilo smiselno vlagati v bogsigavedikaj. Moji odgovori se zelo razlikujejo, saj sinusoidno varirajo po liniji razpoloženja. Poanta je vsakič ista. NE! Odvisno je samo od načina podajanja odgovora. Ponavadi sem prijazen, ko jih zavrnem, zadnje čase se pa to spreminja.

Dejstvo je, da nekateri multi level bebci ali zavarovalničarji ne znajo oz. ne zmorejo normalnega tona predstavitve. Prejšnjič sem dobil enega, ki je bral tekst, narobe prebral moj priimek in izigraval frajerja. Tukaj mi je pa počil film. Vprašal sem ga kje je dobil mojo številko, potem sem pa napadel kolega, ki mu jo je dal.

Opazil sem napako, ki jo delam v pogovorih s temi jastrebi. Očitno sem zmeren, saj me določeni kličejo večkrat. Včasih enkrat mesečno. Odločil sem se za novo taktiko. Od sedaj bom vsakič zvenel skrajno napadalno, predvsem pa žaljivo. Jasno bom dal vedeti, kaj si ne mislim, predvsem pa bom njihov klic interpretiral kot priliko za zastonj terapijo, zato jim bom na dolgo in široko razpredal o svojih problemih. S tem želim doseči odpor. Želim, da človeku poči tisti oklep prijaznosti v stilu “stranka ima zmerom prav” oz. “to je pa res dobro razmišljanje”in podobne klobasarije. Želim človeka znervirati do tiste mere, da bo sam odložil slušalko, želim mu postati nadležen.

Že res, da tovrstne družbe rasejo kot gobe po dežju, ampak moja trma je neustavljiva.

Tečen sem lahko bolj od vas, verjemite, to treniram že od rojstva.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Modrosti in klobasarije | 10 komentarjev »

Kozje Molitvice

Objavil Tibor Jablonsky dne 6.11.2008


Anegasvirkat! Resno, no.

 

Slučajno se mi je utrnila misel na eno epizodo, ki se mi je zgodila pred kakšnimi sedmimi leti. Morda je ta tema tudi danes aktualna, morda sem pa usekal v prazo tako jako, da bi se mi še Karel Erjavec škodoželjno smejal, kdo bi vedel.

 

Spominjam se kako je pred leti pristala ameriška letalonosilka v koprski luki. Na njej je bilo veliko število marincev, ki so se prihajali sproščati po naših malih obmorskih vukojebinah. Iz neznanih razlogov se je prav takrat nastanilo po okoliških hotelih večje število dolgongih lepotic iz rusko govorečih držav, zakaj, verjetno ne bomo izvedeli nikoli.

 

To pa v bistvu sploh ni bila poanta. Želel sem vam namreč povedati eno čisto drugo stvar.
Takrat sem imel približno osemnajst let in pol in bil sem razmeroma zadovoljen sam s seboj, saj sem si ubodel eno izmed portoroških lepotičk, s katero sva ga skupaj svirkala na lepe poletne noči po Portorožu. Tako sem se tudi tiste noči odpravil na svoj „randewooo“ v okoliški parkec, kjer sva ponavadi načela večer s kakšnim litrčkom vina in jointom.
Moja železna navada je ta, da žal, zamujam na vse „randewuje“, ki so na sporedu, verjetno se mi to zdi bolj prisrčno, kdobivedu, nipomembno.
Tako sem se tisti dan odpravljal, z močno lahkotnim korakom in s kakšnih pol litrčka v riti iz Lucije proti Portorožu. Seveda sem se že prej dvakrat javil na telefonski poziv, da prihajam in da je vse pod kontrolo. Med hojo me ta deklica poklicala še tretjič, tokrat z malo bolj drhtečim glasom in zmedeno razlagala nekaj v stilu „naj pridem takoj, ker tukaj je neki marinec, ki jih bo vse pobil..“ nakar se je zveza prekinila.
Pospešil sem korak in povedal vsem kolegom, „da se obeta ravs in da moramo iti v akcijo rešiti mojo dečvo!“.
Seveda so jo fantje solidarno ucvrli, tako, da sem na mesto masakra prispel sam.

Bilo je jasno kot beli dan (čeprav je bila tema), da se tukaj resno nekaj dogaja. Dečva je s svojo kolegico čepela v kotu in obe sta dokaj jasno tulili, ter oznanjali visoko prisotost adrenalina. Za drevesom me je čakal moj patron, z nožem v roki, razcefrano majico in krvav po celem telesu. Seveda je bil pijan kot tele, kajpada. Kri je bila na srečo njegova, očitno je bil bolj nerodne sorte, ne vem. Z iztegnjeno roko je smrtno resno zahteval naj izključim mobitel in mu ga podam. To sem storil brez upiranja. Potem je zahteval naj se s hrbtom obrnem k njemu in dvignem roke v zrak, tukaj sem začel ugovarjati. Povedal sem mu, da mu ne zaupam, ker se bojim da me bo zaštihal v ledvice, kar ga je rahlo zmedlo. Poskušal me je še malo ustrahovati (kot da nisem bil že dovolj usran, res nisem vedel, kaj se mu je po glavi motalo). Nazadnje sem mu rekel „da me lahko preišče, ampak hrbta mu pa ne bom kazal, če mu je prav ali pa tudi ne, meni je vseeno.“
Na hitrco me je preiskal, mi velel naj sedem, potem je pa je nonšalantno začel voditi razpravo, kateri še Ivo Hvalica ne bi utegnil slediti, najsi bi se še tako trudil. Počasi sva si izmenjavala linije in fant je prihajal k sebi. Bil je sicer zelo občutljiv na kakršenkoli premik z moje strani, je pa pustil si kakšno stvar tudi povedati. Tako sva kakšnih 45 minut govorila o glasbi in avtih. Kasneje je mimo prišel njegov kolega, ki je prinesel s seboj liter tekile. Kar nenadoma, smo postali skorajda družinski prijatelji, zrukal sem z njima tisto tekilo (zanimivo, da dekletom ni bila ponujena, prav tako se še vedno nista smeli premakniti), in poslušal dokaj nepovezane zgodbe o avtomobilskih nesrečah in o tem kako bi rada čimprej spet šla domov. Na koncu smo dekleta pustili tam kjer so bila, mene sta odpeljala na pivo za 350 SIT, jaz pa njiju do nightcluba, kamor sta šla fukat. Prav poetično.

Kljub velikim količinam alkohola, ki sem jih tisti večer absorbiral vase, sem bil še vedno trezen. Zato sem pa deloval dvakrat bolj nor kot ponavadi. Določeni stvari ti pač rahlo pridejo do živega, kaj čmo. Zgodba je dobila epilog čez kakšne dva dni, ko me je deklina neizprosno skenslala, ker sva si bojda preveč različna. Poskušal sem ji sicer vbiti v glavo, da je bila to tipična „hostage situation“, vendar je rekla, da ta dogodek nima veze. Preostanek večera sem preživel z dvakratno dozo alkohola, petkrat bolj pijan, razmetavajoč in razbijajoč vso bližnjo okolico.
Prebudil sem se oblečen, na tleh, v predsobi, brez neke prave ideje, kaj se je točno dogajalo. Potem je življenje šlo naprej in jaz sem spoznal nova dekleta, nove čudne tipe in preteklo je še veliko pijače.

Kaj ima to veze z aktualnimi dogodki, žal ne znam povedati, ker jih ne spremljam. Morda je pred kratkim pristala letalonosilka, morda bo, sploh ni važno. Vesel sem, da sem po dolgem času se spomnil dogodka, ki sem ga popolnoma pozabil in izkoristil taisti moment, da ga zapišem.

 

Hokahej!

 

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluz, zgodbe | 8 komentarjev »

Helga med volkovi s fotoaparatom

Objavil Tibor Jablonsky dne 4.11.2008

Pred kratkim sem si kupil avto. Čisto sam, seveda v okvirju mojih finančnih zmožnosti. Star je 11 let, sliši na ime Helga, v njem pa se zmeraj najde kakšno pivo.
Kot prvi pravi fizični test, sem mu naložil maratonsko relacijo Lucija – Petropolje v popolni bojni opremi.

Route333

Potovali smo razmeroma ležerno, nikamor se ni mudilo. Vzeli smo si dovolj časa, da smo obiskali približno 12% od 645-ih sorodnikov, popili vso rakijo, pokadili vso drino in požrli vse pečenje.
Helga je preživela, komaj. Na beograjski avtocesti, pri fanatični gužvi in hitrosti 120 km/h, je iz pred menoj vozečega kamiona odpadla ogromna železna zaklopka dimenzij 25×25 cm. Seveda sem jo povozil, ker druge variante pač ni bilo. Murphyjev zakon ponavadi narekuje, da se mora nevaren predmet vsaj 4-krat zabiti v podvozje tvojega vozila, še posebej, če si ga ravnokar kupil. To se je tudi zgodilo. Bil sem prepričan, da sem izgubil vsaj pol podvozja. Pa nisem. Je pa ranjeno.

Doživljaje popotovanja je kronal obiskovalec na bencinski pumpi pri Županji. Med tem, ko smo se basali z ostanki mesa in bureka, se je do nas prikradel pravi pravcati volk. Sam sebi nisem verjel, dokler ni mojih sumov potrdil brat, ki je po stroki gozdar. Šlo je za naravnost krasen primerek volka z norim pogledom in suhcenimi nogami, uau!
Resnično sem ga hotel slikati, ampak so mi, žal, nekje med Smederevsko Palanko in Vlaškim Dolom, spizdili fotoaparat. Krucefiks!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izlivi | Brez komentarjev »