Preden se izteče tekoče koledarsko leto, naj vam zaupam še nekaj intimnih skrivnosti slehernega moškega. Upam, da bom ženskam odgovoril na večna vprašanja o moških, zakaj si želijo neizkušenih devic, zakaj se tako čudno obnašajo in zakaj so tako agresivni…. Preberi preostanek članka »

Ureme. Ureme, vreme ureme, vreme, vreme…vreme, ureme. Ni ga in ga ni. Snega namreč. To ni nič. Zjutraj se zbudiš, vidiš, da je zapadel centimeter, čez par ur ga ni več. Ceste postanejo rjave, šipe pa zapacane. To je napol povlečeno, napol zdrkano.. karkoli že. V glavnem, dejstvo je to, ne pride mi. To je klic na pomoč.

“Tovariš polkovnik, tovariš polkovnik….” je zasopihano vlekel mali krojaški vajenec, ko je vlačil svoje težke nogé iz mastnega požiralnika. Blato je lilo v potokih, v zraku so odmevali bridki udarci srpa in kladiva, natančno, po taktu je odmevalo C-C-C-P. V zraku je bilo čutiti čast, bilo je čutiti strah, bilo je čutiti mraz. Meglice so se morbidno dvigovale iz mahovnatih lukenj, zategovalo je ranjence od dolgčasa. Šrapneli so žvižgali okoli ušes, The Omen – Ave Satani! Der Golem & Experiment in Terror sta se mešala v ozadju, prilivala olja na ogenj mučenim, prilivala neskončnosti zdolgočasenim in navdajala z grozo bogaboječe. Buržuazija je sedela na lesenih, s smolo obdanih, smrekovih tribunah, razmišljali so o drugih stvareh. Bilo jim je še bolj dolgčas kakor ranjenim. Pred njimi so med lužami uporabljenih goldonov čepeli malomeščani. Izpolnjevali so obrazce za nagradne igre.

Kovači so bučali, rudarji so se drli, vojaki navaljevali. Oglasil se je Ennio Morricone. Nekaj si je mrmal o grdobah in zahodu, kasneje pa na vso moč zakričal “o-oo-o-o-o–UA-UA-UA!”
To je bil osvajalski krik. Flinto je imel nabasano s smodnikom, želel si je pa slovenskih vaških devic.

Tovariš Polkovnik, natančneje Vladimir Cocu, je s praznim pogledom kontroliral dogajanje na bojišču. Z mislimi je bil na toplem pred pečjo, pil je konjak z Johnom Zornom in mlel prazne debate o free jazzu.

Poglejmo situacijo iz realnega, sedanjega vidika: Vladimir Cocu je antijunak. Vladimir Cocu je bedak. Vladimir Cocu je miselno na nivoju istrskega kmeta. Pije žveplano belo vino in meče karte za briškulo čisto po naključju. V svoji konobi sicer hrani slanike, jé pa jih kakor največji prostak. Vladimir Cocu je svinja.

Na drugi strani hribčka, z damsko torbico in fletno kapico, prežeče gleda v svet Glušičeva Muca. Ona je drugi tip vojskovodje. Desni kolk ji ne da miru, zato konstantno šepa. Ima neverjetne sposobnosti predvidevanja, je izjemen strateg. Razmišlja z linearnostjo Bobbyja Fischerja, teoretično znanje izkorišča bolje od Davida Sklanskega. Njen prodoren pogled ne da miru nasprotnikom, spravlja jih v paniko. Vsi bajoneti, kanoni in smrtna zdolgočasenost ranjencev je ne vržejo iz tira, ona kalkulira nekaj čisto drugega. Razmišlja kako sedi z Vladimirjem Cocujem na verandi. Vladimir se bebavo baše z mešanico stekla in ricinusovega olja, prepričan, da je to slavna Genoveška specialiteta. Muca Glušič medtem računa verjetnost, da je vse pogoltnil, ne pa tudi zgrizel. Muca Glušič je satanistka.

Vrnimo se nazaj na bolno/bojno polje, kajti buržuazija tam gori postaja rahlo nestrpna.

“……Tovariš Polkovnik……ostalo nam je samo še 26 pozlačenih šibic…”

Vladimir Cocu, ga srepo prestreli in zasika: “Nesi jih v Grosuplje, tam jih potrebujejo za gradbeni material na glavnem trgu, mi imamo itak metalec ognja, budalo!”
Za zaključek se še dobrodušno-škilavo nasmehne in pusti krojaškega vajenca, da omahne v sigurno smrt.

Vojna divja naprej, Zmračilo se je. Nebo je oblačno in luna ne sveti za nikogar. Ob tabornih ognjih se rojevajo nove ljubezni, nova čustva in zlomljena srcá. Nekatere ranjence so odnesli, drugi so umrli, od dolgčasa. Strahovita glasba je potihnila, na pogorišču civilizacije se sliši klasična glasba, natančneje Oda Radosti. Nihče je ne spremlja z radostjo. Nihče se ne sprašuje, ali je radostno z namenom, ali je izrabljeno v ta namen? Kakšna je sreča, kakšna je radost? Buržuazija nejevoljno zapušča prizorišče. Svoje krznene plašče so pustili na tribunah, premočno so se zalepili ob smolo.
Sedaj je noč, bojevniki si nabirajo moči za novo jutro, nov dan, nov pokol. Vojskovodje tiho hlipajo v šotorih. Vedó, da so zavozili sceno. Še trideset dni do izteka pogodbe, potem pride na spored nova serija.

Epilogue:

Ali je Beethoven navadna pocestnica ne bomo izvedeli, civilizacija je na preizkusu. Dokončen rezultat bo znan, ko bo vsega konec. Konec civilizacij.

Dragi Darko!

Naključja so hotela, da sem si zaradi nekaterih stvari poiskal novo službo. Kar se tiče služb sem zmerom zelo izbirčen, mislim, delam vse, ampak mora biti vsaj malo bebasto. Tokrat mi je uspelo najti precej butast kos dela. V enem izmed ljubljanskih kulturnih društev opravljam nalogo reditelja. Vsa zadeva me močno spominja na slovito “grupo TNT”, predvsem zaradi dejstva, ki mi ga je šef tarnajoče omenil preden sem začel delati.

V bistvu je pogovor med nama izgledal nekako takole:

“Torej…..ti bi delal?”
“Ja..”
“Kaj pa bi delal?”
“Vseeno mi je…..rabim denar.”
“V bistvu ti lahko ponudim samo delo za varnostnika.”
“V redu..”
“Sam….ne plačujemo redno.”
“V redu..”
“Prve dvakrat boš delal za đabe, da se ulaufaš”
“Ok..”
“Pa branit se znaš…mislim, če te kdo napade?”
“ja…”
“Jutri začneš, imamo koncert.”
“Ok.”
“Te še kaj zanima?”
“Ne..”
“Dobr, pol…to je to…”
“Ajde..”

In tako sem postal dečko za vse.

Študentsko delo zelo redko iščem preko servisov, zmeraj se mi je zdelo bolj zabavno vpasti kar v eno levo situacijo in malo zagnjaviti. Ponavadi dobiš delo, ki je totalno v kurcu, ampak posledično bolj zanimivo, manj organizirano…karkoli že, no.
Na prvi delovni dan sem jasno, zamudil. Potem sem malo pucal pepelnike, čistil mize, točil vino, pil vino, visel, vedril, visel, si težil, pospravil in na koncu padel v debato z enim fajn nasekanim patronom, takšnim….. maskoto.

“Gospod, pejte ven kadit.”
“Dej ne seri, pizda.”
“Dej, ne seri ga ti, pejt ven.”
“Poglej, a’s ti ta nov tuki?”
“Ja..”
“Jest kadim tuki že dvejst let, ti pa si tuki komi en dan, ne seri, razumeš?”
“Pejt, a greva skupaj ven?”
“Dej gm’h, pust me da kadim kakor hočem.”
“Dej pejt ven, pizda no!”

Spusti cigaret na tla, mi pihne v faco in se sladko zareži…tipično preizkušanje praga tolerance novega kretena v hiši. Jaz še vedno neumno gonim svoje naprej:

“Poberi!”
“Eh…”
“PO-BE-RI!”
“Eh.. bejž no..”
“Zgini!”
“Ne grem!”
“Zgini!”
“Ne grem!”

Ga primem pod roko (po damsko).

“Greva!”

On rahlo zajoče (izjemna drama):

“Pa dej človek, pust me da kadim kakor hočem! Boli me kurac za ta zakon!”
“Pa pejt pred parlament, ne meni tle solit pameti.”

Odhaja…..se še enkrat zaustavi, dvigne roko in reče:

“Častim rundo za cel lokal.”

Jaz zaklenem vrata in grem na pivo.

Vprašal sem sodelavca koliko zamujajo plače. Pravi, da pridejo enkrat na pol leta. Pošteno. Očitno le ne potrebujem tako nujno tega denarja.

Sončno jesensko popoldne je tonilo v večer. Nebo je bilo čisto in odprto. Dovoljevalo je živo rdečim sončnim žarkom, da prijazno božajo pusto obalo in zase-se-brigajoče naključne pešce. V zraku je bilo čutiti rahlo melanholijo, spet, tisto prijetno. Vsa ta samota je dovoljevala občutku svobode, da se vsaj malo razleze po telesu, da zapleza nazaj med žive, da se spomni, da svoboda nekje obstaja. Nekje.
Mogoče je ta svoboda tukaj, on tega ne ve. Ve samo to, da tam, kjer je bil, svobode za njega ni bilo. Soočanje z nenehnimi pritiski, zahtevanja po najvišjih vzponih, absolutna netoleranca padcev in shizofrene razmere modernega človeka, so ga privedle v nov kraj. Kraj, kjer je upal, da je pozabljen. Kraj v katerem morda ni obstajal. Kraj, kjer so ljudje res ljudje. Kraj, kjer človek ni v vojni z zemljo in vsemi njenimi bitji.
Tam je stal. Čutil je toplino večera, po licih so mu polzele solze. Besede, s katerimi nas bombardirajo kar naprej, so ga zadele. Enkrat. Spontano in nepričakovano. Bil je nepripravljen.
Življenje je kar nenadoma postalo še bolj kompleksno kakor je bilo. Misli so mu počasi rezale srce. Eksistencializem ni bil za njega, slabo ga je prenašal, preveč ga je čutil, preveč se je čutil odgovornega za svoj lastni obstoj.

Morski valovi so počasi polzeli po kamenju, tiho butali ob klifno steno, ter nadaljevali svojo pravilno, matematično začrtano pot, ustvarjali so ambient za sanje.
Polagoma je začutil mir, ki se mu vseda na dušo. Misli so postajale počasnejše in nekoliko manj šumeče. Zavedati se je začel sveta okoli sebe, zavedati se je začel, da je še vedno veliko lepega tukaj. Pomislil je: “Mogoče pa to le ni bila vojna napoved.”  Iskreno je upal, da ni.
Mimo so pritekli otroci. Zatopljeni v svojo igro so se prepuščali izraznim melodijam radosti, igrivosti in kratkotrajnega ogorčenja. Eden se je zaustavil, izstopil iz tistega famoznega otroškega transa in pogledal našega junaka. Zdel se mu je znan, čeprav ga ni poznal. Pozdravil ga je. ON je bil presunjen, slišal je melodijo. Taista melodija, zaradi katere je prej tako jokal, ker je spoznaval njeno tragičnost, ga je sedaj udarila v vsej njeni lepoti. Ugotovil je, da to ni tragedija, govorimo namreč o čisti radosti. Ugotovil je, da to ni pesimizem, temveč največji optimizem. Našel je lepoto tudi v tem stavku. Sedaj je vedel, da je prišel na pravi kraj.

Zaželel si je požirek piva, pričel je uživati v idili.