“Tovariš polkovnik, tovariš polkovnik….” je zasopihano vlekel mali krojaški vajenec, ko je vlačil svoje težke nogé iz mastnega požiralnika. Blato je lilo v potokih, v zraku so odmevali bridki udarci srpa in kladiva, natančno, po taktu je odmevalo C-C-C-P. V zraku je bilo čutiti čast, bilo je čutiti strah, bilo je čutiti mraz. Meglice so se morbidno dvigovale iz mahovnatih lukenj, zategovalo je ranjence od dolgčasa. Šrapneli so žvižgali okoli ušes, The Omen – Ave Satani! Der Golem & Experiment in Terror sta se mešala v ozadju, prilivala olja na ogenj mučenim, prilivala neskončnosti zdolgočasenim in navdajala z grozo bogaboječe. Buržuazija je sedela na lesenih, s smolo obdanih, smrekovih tribunah, razmišljali so o drugih stvareh. Bilo jim je še bolj dolgčas kakor ranjenim. Pred njimi so med lužami uporabljenih goldonov čepeli malomeščani. Izpolnjevali so obrazce za nagradne igre.
Kovači so bučali, rudarji so se drli, vojaki navaljevali. Oglasil se je Ennio Morricone. Nekaj si je mrmal o grdobah in zahodu, kasneje pa na vso moč zakričal “o-oo-o-o-o–UA-UA-UA!”
To je bil osvajalski krik. Flinto je imel nabasano s smodnikom, želel si je pa slovenskih vaških devic.
Tovariš Polkovnik, natančneje Vladimir Cocu, je s praznim pogledom kontroliral dogajanje na bojišču. Z mislimi je bil na toplem pred pečjo, pil je konjak z Johnom Zornom in mlel prazne debate o free jazzu.
Poglejmo situacijo iz realnega, sedanjega vidika: Vladimir Cocu je antijunak. Vladimir Cocu je bedak. Vladimir Cocu je miselno na nivoju istrskega kmeta. Pije žveplano belo vino in meče karte za briškulo čisto po naključju. V svoji konobi sicer hrani slanike, jé pa jih kakor največji prostak. Vladimir Cocu je svinja.

Na drugi strani hribčka, z damsko torbico in fletno kapico, prežeče gleda v svet Glušičeva Muca. Ona je drugi tip vojskovodje. Desni kolk ji ne da miru, zato konstantno šepa. Ima neverjetne sposobnosti predvidevanja, je izjemen strateg. Razmišlja z linearnostjo Bobbyja Fischerja, teoretično znanje izkorišča bolje od Davida Sklanskega. Njen prodoren pogled ne da miru nasprotnikom, spravlja jih v paniko. Vsi bajoneti, kanoni in smrtna zdolgočasenost ranjencev je ne vržejo iz tira, ona kalkulira nekaj čisto drugega. Razmišlja kako sedi z Vladimirjem Cocujem na verandi. Vladimir se bebavo baše z mešanico stekla in ricinusovega olja, prepričan, da je to slavna Genoveška specialiteta. Muca Glušič medtem računa verjetnost, da je vse pogoltnil, ne pa tudi zgrizel. Muca Glušič je satanistka.

Vrnimo se nazaj na bolno/bojno polje, kajti buržuazija tam gori postaja rahlo nestrpna.
“……Tovariš Polkovnik……ostalo nam je samo še 26 pozlačenih šibic…”
Vladimir Cocu, ga srepo prestreli in zasika: “Nesi jih v Grosuplje, tam jih potrebujejo za gradbeni material na glavnem trgu, mi imamo itak metalec ognja, budalo!”
Za zaključek se še dobrodušno-škilavo nasmehne in pusti krojaškega vajenca, da omahne v sigurno smrt.
Vojna divja naprej, Zmračilo se je. Nebo je oblačno in luna ne sveti za nikogar. Ob tabornih ognjih se rojevajo nove ljubezni, nova čustva in zlomljena srcá. Nekatere ranjence so odnesli, drugi so umrli, od dolgčasa. Strahovita glasba je potihnila, na pogorišču civilizacije se sliši klasična glasba, natančneje Oda Radosti. Nihče je ne spremlja z radostjo. Nihče se ne sprašuje, ali je radostno z namenom, ali je izrabljeno v ta namen? Kakšna je sreča, kakšna je radost? Buržuazija nejevoljno zapušča prizorišče. Svoje krznene plašče so pustili na tribunah, premočno so se zalepili ob smolo.
Sedaj je noč, bojevniki si nabirajo moči za novo jutro, nov dan, nov pokol. Vojskovodje tiho hlipajo v šotorih. Vedó, da so zavozili sceno. Še trideset dni do izteka pogodbe, potem pride na spored nova serija.
Epilogue:
Ali je Beethoven navadna pocestnica ne bomo izvedeli, civilizacija je na preizkusu. Dokončen rezultat bo znan, ko bo vsega konec. Konec civilizacij.