hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

La valse d’Amelie

Objavil Tibor Jablonsky, dne 5.09.2007

Priznam, čudno je. Včasih smešno, včasih žalostno. Velikokrat sanjam čudne sanje. Podoživljam situacije, anliziram, izmišljujem si nove scene…
Zgodi se, da me sanje izjemno razkurijo. Takrat se zbudim poln adrenalina, agresiven in melanholičen.
Včasih sanjam, da sem umrl, iz različnih zornih kotov. Enkrat je ta smrt nesrečna, podoživljam reakcije svojih bližnjih, kar ni prijetno. Drugič je to nekaj lepega, ganljivega, na očeh mi sijejo solze sreče, po telesu čutim vsako naježeno dlako. Zavedam se, da sem del nečesa krasnega, zavedam se, da sem del emocij, del življenja, da sem živo bitje, da živim, da da vidim, slišim in ljudbim. Take sanje so naravnost čudovite. Sprašujem se, zakaj je tako. V ozadju igra krasna glasba, glasba, ki odseva čustva v vsej njihovi ostrini, to je tista glasba ob kateri človek zajoče, zajoče zaradi vse te lepote v njej. Ta lepota je surova, predstavlja takó krutost, kakor največjo nežnost. Lepota nam govori o tem, da je svet neizprosen, neizprosen je do vsakogar. V lepoti je trpljenje. V temu je čar. Sanje v katerih umiram so najlepše sanje, ki jih imam, pa ne zaradi smrti, gre za doživetje. Smrt je ena sama glasba, je ganljiva, je genialna.
Sanje prešiščujejo človeka. Prinašajo zanimivejša jutra. Taka jutra prinašajo veter svežine v moje življenje. Takrat se vsedem in razmišljam. Včasih se spomnem na stvari, ki sem jih pozabil, moja podzavest jih je hranila za pravi trenutek. To so trenutki, kjer je posameznik najšibkejši, hkrati pa najmočnejši. V takih trenutkih se rojevajo heroji, ki rešujejo svet. Heroji, katerim ni mar za usodo, usoda bo že prišla, heroj je ne bo čakal.
V spominu imam hojo po travniku med štiriperesnimi deteljicami. Vzraku je vonj po radosti. Takrat sem sam. Z mislimi sem drugje. Jočem, ker mi je lepo. Jočem, ker sem vesel, jočem, ker sem srečen, jočem ker dobivam, jočem, ker izgubljam. Svoje sreče se najbolje zavedam kadar jočem.
Tudi melanholija je lahko krasna. Spomini so neprecenljivi, saj so prav oni tisti, ki nas izoblikujejo. Njih si ne dam nikoli vzeti, želim pa še naprej ustvarjati nove. Zato pa sem tukaj.

Jedan D-mol
Me razvali
Neki bi to prosto
Tugom Nazvali
Nije to
Što je tuga
Za D-mol.

(Đorđe Balašević)

  • Share/Bookmark

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !