Freiburg je mestece v velikosti Ljubljane, izgleda mesano med Ljubljano in Mariborom, le, da je cistejse in bistveno bolj organizirano.
Namescen sem ilegalno v studentskem domu, studentski dom je tak kakor “enka” v Rozni dolini, samo boljsi. Delim si kuhinjo in kopalnico. Imam cimra iz Kambodje! Nevem kako je z vami, ampak jaz zmeraj asociram drzavo z necim stereotipnim. Kaksno asociacijo dobis pri tipu, ki prihaja Kambodze? Moja je bila sledeca:

- Spomnil sem se, da so Kambodzo omenjali sedaj ze pokojni System of A down (”The Cambodgia Mushroom people, sitting around all day!”)
- V Mladini sem prebral, da v Kambodzi jedo ocvrte tarantele.

Zdej pa ti pojasni temu cloveku, da nisi idiot. Jaz mu nisem. Ko sem mu razlozil situacijo, se mi je le nasmejal in odsel, za Slovenijo je slisal, ker je strasten nogometni navijac in je videl kaj se je zgodilo na SP 2002.

Glavna ulica v centru Freiburga se imenuje Kaiser Josef Straße. Ulica Franca Jozefa! Nasalednji dve uri sem navduseno pokuril, tako, da sem bebavo letal po ulici in spraseval mimoidoce, ce vedo, kje bi bila Gavrilo Princip Straße, baje, da seka ulico Franca Jozefa. Nemci, se enkrat dokazano, nimajo smisla za humor, kakor tudi ne premorejo pretirane zgodovinske razgledanosti. Sele po dobrih 120 minutah, se me je usmilil gospod z ocali in poslal do kafica, kjer je bil napis “Ziva Svirka”.

V Studenta sem se vrnil poklapan, po poti nazaj so me se posteno nategnili za kebab in fanto, ki sem ju preplacal.
Prijatelj iz Kambodze mi je pripravil presenecenje. V stanovanju je nabral zvrhano skledo pajkov, skorpijonov, stonog in ostalih hrustljavih mrgolazni, jih pomocil v natrijev glutaminat (po domace - vegeto) in ocvrl. Vecerja je bila slastna, hrustjava in boljsa kakor kalamari. Jaz mu v zahvalo nisem spekel nic, mislim, da je razumel.

Dragi Darko!

Zadnji dnevi so bili resnično težki. Dogodki, ki so pri nekaterih povzročili razbijanje, pri drugih jezo, pri tretjih kretenizem, so me močno potrli. Imel sem občutek, kakor, da bi mi nekdo, s surovo silo, izpulil srce, ter ga pregriznil na pol.
Preberi prostanek članka »

Dragi Darko!

Navkljub vraževernemu dejstvu, da je danes tisti dan, petek trinajsti, friday the 13th, dan ko se vsa groza, ki se zlovešče zbira nad našimi glavami in čaka, da udari, ko si najbolj nepripravljen… da navkljub temu dejstvu, brodim skozi dan čisto ok. (Dober stavek, a?)
Pravzaprav še boljše, imel sem bližnje srečanje z legendo. Kaj z legendo, z eminenco. Kaj z eminenco, z samim visočanstvom! Kaj z visočanstvom, s samim nobelovim nagrajencem za književnost!
No, s to poslednjo sem ga morda malo v nič vrgel, ampak vseeno, ne boš verjel Darko, srečal sem ga! Koga??!!??!?

Ernesta Hemingwaya! RES!

Sedel je pri Boškotu na travniku, pil je pivo in bil rahlo židane volje. Danes, okoli 13. ure. Na petek trinajsti!
In da boš vedel, da je vse to res, dragi moj Darko, tega si jaz nisem zmislil. Jaz ga najprej sploh nisem opazil, ker sem bil preveč zatopljen s pihanjem balončkov v svoj kozarec. Prijatelj me je prijateljsko mahnil po ramenu in rekel: “A ni tisti tam kot Ernest Hemingway?”.
Jaz sem pa odvrnil: “Ne, to JE Ernest Hemingway!”
Potem pa nismo bili sigurni, mogoče ima dvojnika. Dilemo sem karseda hitro razrešil s pomočjo svoje lastne inteligence. Vedel sem namreč, da se v ozadju mojih žuljavih možgančkov plazi informacija o njegovem bržkone resničnem obisku Kobarida, med nastajanjem knjige “Zbogom Orožje”. Mlad, pameten in ambiciozen kakor sem, stvari nisem prepuščal naključju. Vstal sem in se sprehodil do njega, z lepo gesto dvakrat zaokrožil okoli mize, se nepretenciozno nasmehnil in brž velel vedeti: “Gospod, a ste vi bili kdaj v Kobaridu?”
Gospod, kateri je bil osumljen identitete Ernesta Hemingwaya, je bil v obraz rdeč kakor puran. V rokah je nasmejano držal svoj vrček piva, ki bržkone ni bil več prvi, kakor tudi ne drugi. Z nezadržano radostjo je kakor iz topa iztrelil: “Kva sm js čist gvišn biu tm gori, pa per je tut dobr!”

Ne bom več izgubljal besed, zame je to dokaz, več kot odličen. Kasneje je odšel tudi do robidovega grmička, kjer je odtočil zasluženo rundo prebavljene inu kvašene ambrozije. Najverjetneje bom zbral okoli sebe zadostno število inteligentnih komitentov, ki mi bodo pomagali postaviti kip, v naravni velikosti, z napisom: “TUKI SE JE NA PETEK TRINAJSTEGA SEPTEMBRA USCOU E. HEMINGWAY, IN TO DOBR!”

T.Jablonsky

Dragi Darko!

Tole naj bo prvi uradni zapis. Morda te bom razočaral, ampak danes se mi resnično ni zgodilo nič presunljivega. Za seboj imam prav povprečen brezbrižen dan. Priganja me čas, zaradi tega bi se moral učiti, vendar ni šlo, nisem bil razpoložen. Mati me je prosila naj ji pomagam pri družinskih opravilih, vendar sem odklonil. S težavo sem odšel na plažo, kljub lepemu vremenu. Pasivno sem se nastavljal sončnim žarkom, razmišljal o tem, da bi se zaposlil na kakšni žagi v Kanadi, a na koncu le ugotovil, da to verjetno ne bi bilo tisto kar iščem v življenju.
Po kakšnih petnajstih minutah brezpredmetnega razmišljanja, sem zbral pogum in se odpravil proti vegasti lestvi, ki je vodila v vodo. Pomočil sem prst vanjo in pogruntal, da je 21 stopinj preogromen šok za moje prepasivno telo. Odšel sem nazaj. Doma nisem jedel nič. Ni se mi dalo, pa tudi lačen nisem bil. Počasi so mi začele stvari presedati, čutil sem kako se nejevolja kopiči v mojem telesu. Odšel sem na poker. Dobili smo se v “Kambuzi”. To je luknjasto, poscano zaklonišče v katerega so zahajali samo pijanci in narkomani, sedaj pa smo se tam naselili mi, da igramo biljard in poker. Sedel sem za mizo, buy-in je bil 5 evrov. Dobil sem žetone in igra se je začela. Po treh obupnih “handih”, sem ugotovil, da nisem pri volji za igrati poker. Hotel sem čakati na priložnost, ki bo opravičevala agresivno igro. Nisem je dočakal. Z srčevo devetico in karo dvojko sem se odločil igrati na vse ali nič. Šel sem All-In. Gladko izgubil. Pričakovano. Vstal sem in odšel brez pozdrava, novim doživljajem naproti.

Dragi Darko, to bo za danes vse. Lahko noč.

Kot otrok sem simpatiziral z Jadranom Krtom. Bil sem čuden in imel sem polno glavo čudnih stvari. Dnevnik sem pisal - po njegovem vzoru. Zaradi njega sem si začel tudi meriti “stvarco”(Matjaž Pograjc ji reče Kurac!) in razočaran ugotovil, da je moja manjša. Potem sem nehal pisati dnevnik.

Po dolgih letih se vračam, da bi končal nedokončano. Končati moram dnevnik in zmeriti si moram “stvarco”.
Večina ljudi z leti ne zori tako kot bi si mnogi izmed vas predstavljali. Večina ljudi z leti postopoma zapada v regresijo. Frustracije se kopičijo in ljudje postajajo vse bolj zakompleksani. Potrebujejo dobrega zaupnika. Jaz sem svojega našel. Postavljam vam ga na vpogled, od sedaj naprej. To je moj skrivni dnevnik. Nanj sem zelo navezan in nikomur ne bom izdal kje se nahaja. Dobil je tudi ime. Ime mu je - Darko.

Mater smo frajerji, mater smo frajerji, mater smo frajerji.
Kako smo dobri, kako smo dobri, kako smo dobri.

Evropski prvaki bomo.

P.S.
Čao g.Vilfan.

Poteza dneva - Rašo kostolomac!

FRAJERJI STE!

Priznam, čudno je. Včasih smešno, včasih žalostno. Velikokrat sanjam čudne sanje. Podoživljam situacije, anliziram, izmišljujem si nove scene…
Zgodi se, da me sanje izjemno razkurijo. Takrat se zbudim poln adrenalina, agresiven in melanholičen.
Včasih sanjam, da sem umrl, iz različnih zornih kotov. Enkrat je ta smrt nesrečna, podoživljam reakcije svojih bližnjih, kar ni prijetno. Drugič je to nekaj lepega, ganljivega, na očeh mi sijejo solze sreče, po telesu čutim vsako naježeno dlako. Zavedam se, da sem del nečesa krasnega, zavedam se, da sem del emocij, del življenja, da sem živo bitje, da živim, da da vidim, slišim in ljudbim. Take sanje so naravnost čudovite. Sprašujem se, zakaj je tako. V ozadju igra krasna glasba, glasba, ki odseva čustva v vsej njihovi ostrini, to je tista glasba ob kateri človek zajoče, zajoče zaradi vse te lepote v njej. Ta lepota je surova, predstavlja takó krutost, kakor največjo nežnost. Lepota nam govori o tem, da je svet neizprosen, neizprosen je do vsakogar. V lepoti je trpljenje. V temu je čar. Sanje v katerih umiram so najlepše sanje, ki jih imam, pa ne zaradi smrti, gre za doživetje. Smrt je ena sama glasba, je ganljiva, je genialna.
Sanje prešiščujejo človeka. Prinašajo zanimivejša jutra. Taka jutra prinašajo veter svežine v moje življenje. Takrat se vsedem in razmišljam. Včasih se spomnem na stvari, ki sem jih pozabil, moja podzavest jih je hranila za pravi trenutek. To so trenutki, kjer je posameznik najšibkejši, hkrati pa najmočnejši. V takih trenutkih se rojevajo heroji, ki rešujejo svet. Heroji, katerim ni mar za usodo, usoda bo že prišla, heroj je ne bo čakal.
V spominu imam hojo po travniku med štiriperesnimi deteljicami. Vzraku je vonj po radosti. Takrat sem sam. Z mislimi sem drugje. Jočem, ker mi je lepo. Jočem, ker sem vesel, jočem, ker sem srečen, jočem ker dobivam, jočem, ker izgubljam. Svoje sreče se najbolje zavedam kadar jočem.
Tudi melanholija je lahko krasna. Spomini so neprecenljivi, saj so prav oni tisti, ki nas izoblikujejo. Njih si ne dam nikoli vzeti, želim pa še naprej ustvarjati nove. Zato pa sem tukaj.

Jedan D-mol
Me razvali
Neki bi to prosto
Tugom Nazvali
Nije to
Što je tuga
Za D-mol.

(Đorđe Balašević)

Večer se je začel fenomenalno. Potem je šlo vse samo še navzdol. Trenutno lahko povem, da sem lastnik dveh mačk (Vladimir in Čačka). Ti dve mački sta neumni za znoret. Z mojega stališča. Z njunega sta pametni.
Vrnimo se nazaj, tam, kjer se je zgodba pričela. Ob 6.30 zjutraj me je zbudil sms na telefončku. Pisal mi je trener juda, katerega že nekaj časa nisem videl. Sporočilo je bilo globoko in ganljivo, sporočalo pa je: “Po tolikem času je prišel čas obujanja spominov. Danes, ob 19.30 trening v dvorani Bonifika. Kimona zaželjena.”
“Kul.” sem pomislil. “Dobili se bomo s staro judoistično gardo, udarili bomo penzionističen trening, odšli v lokal, pogledali tekmo, se napili in zmlatli med seboj. Porazbili bomo ves lokal in še pol sosedovega, za nameček pa še zapitka ne bomo plačali.”

Uštel sem se toliko, da se me bog usmili.

Dan je hitro šel mimo, zvečer se odpravim na trening. Od stare garde nas je malo, večinoma so tukaj mladi, natrenirani konji. Na blazinah sem pustil dušo, srce, trepalnice in približno dva litra znoja. Mladi in natrenirani konji so padali na eno in isto foro. Dobil sem občutek, da še vedno nekaj veljam. Po treningu je sledilo obvezno grupno tuširanje, potem pa sem že pičil domov. Čakala me je tekma. Verjetno vsi veste kako se je končala. Še preden sem uspel izreči stavek “NE že spet, bukseljni šalabajzasti!”, je Jale zadel trojko in zmagali smo. Zakoooon! Fenomen večera se je začel tukaj. Odšel sem v bližnji bar na pijačo, proslaviti zmago. V barčku so že sedeli Šinka, Vongo in Sašo. Sašo je pil Jagrmeister. Žal mu je bilo, da ni potoval v Španijo, vendar ga je poškodba vzela za celo poldrugo sezono.
Družno smo pili in evforično komentirali tekmo, slavili Jako Lakoviča. Čez čas sem dobil napad zdrave pameti. Med vstajanjem sem izustil: “Ala šu banda, grem jaz domov, ki tu je pjerša in se moram učit.” V večjih količinah so name pričele deževati vulgarne psovke in različni medklici tipa, “Dej Nejček ne seri!” ali pa “Spij še eno rundo.”...itd. Od vseh me je prepričala samo ena: “Spij še eno za Jako Lakoviča.”
“Absolutno!” sem zarjul kakor bik na gmajni in se vsedel nazaj. Debata je stekla, jeger je tekel, pritekel je natakar in rekel: “Svinje pijane, odpiram ob šestih! Svinje pijane, odpiram ob šestih!”
“Dragi kolega pomirite se. Dragi kolega ne jezite se.”
Uvidel sem, da sem noč zabil. Ura je odbila 5.00. Čas je bil za spanje. Družno se iskobacamo iz lokalčka, se poslovimo in odrinemo svojo pot.

Tukaj je kaj kmalu nastopil problem. Tisti dve mački, ki sem jih zgoraj omenjal, sta se pred nevihto, ki je divjala, kakor besna menopavzična ženska za svojim možem, zatekli naravnost v mojo sobo! Grmenje jih je očitno prestrašilo, zategadelj sta se tako prva kakor druga usrali v mojo sobo! AAAAAAAAAAAAAAAAAA! Predvidevam, da se nista hoteli zmočiti. Jutro je bilo dokončno usrano. Resnično sem v srcu gojil najpobožnejše želje o mirnem spancu, to je šlo po zlu. V zraku je bil prisoten zlobni duh, meni pa je močno šlo na kozlanje. Na koncu sem tudi to ščistil, s težavo.

Še ena stvar, pri vsem dogajanju sem bil popolnoma trezen. Žal.