hedonistična orgija čutnih radosti

Sanjal sem, da je bila Bjork na koncertu. Tako je. Nisem jaz šel na koncert, ona je prišla k meni na koncert. Igrala je za mojo hišo, natančneje v bambusu. Tam sem v otroštvu odigral veliko koncertov. Odpel in odigral sem koncerte skupin Queen, Guns ‘n’ Roses, Alice Cooperja, Iron Maiden, Beatles in Toto. Tokrat nisem pel, tokrat je prišla ona. Bjork je prišla v bambus.

V bambusu je sedaj leglo vlage, prijetna temperatura in komarjev kolikor ti jih vsi strahovi uspejo pričarati. Očitno je to ni motilo. Vsaj pokazala ni tega.

Bila je sama. Izgledala je še bolj deško in bila je še bolj razposajena. Ni jih kazala več kot dvanajst.

Bilo je proti večeru. Počutje je bilo verjetno čudno, vsaj takšen občutek imam.

Sedel sem zraven palme, na provizoričnem majhnem zidku, ki zadržuje zemljico, da se ne bi vsula po tlakovani poti.

Koncert ni bil zgolj koncert, to je bila mešanica debat, obujanja spominov in petja. Ni pela na playback in ni imela spremljevalne skupine najboljših glasbenikov. Pela je, ko je nastopil čas. Čas je nastopil enkrat med debato, ko je nastala tišina. Takrat je bil trenutek pravi.

Kadar je zapela, se je atmosfera popolnoma spremenila. V zraku si začutil glasbo kako potuje. Njen glas je bil nežen, nekoga je interpretirala. V spominu so mi ostale angelske miline, otroška nedolžnost, težki nostalgični pogovori in koprneče besede, ki sva si jih izrekala. Po čem sva koprnela, sem pozabil. Ni bilo pomembno. Spominjam se, da ni igrala hitov, ni pela, natančneje. Vse pesmi so bile še boljše, odziv duše je bil neverjeten. Ko je končala, se je nasmehnila in se vsedla nazaj na zid, poleg mene. Potem sva sproščeno kramljala.

Obujala sva spomine na otroštvo, očitno sva bila znanca. Vstala je, vnovič je zapela. Počasi je v mojo glavo pronicalo spoznanje: “To je Bjork! Ona je vendarle ikona, čeprav sem vanjo zaljubljen.” Nisem se obremenjeval, počakal sem, da se je ponovno vsedla poleg mene. Kramljanje je zavilo v drugo smer.

Med sedenjem sem si podpiral glavo z roko, ker je bila pretežka. Tema ni bila tako vsakdanja, tudi ona je bila težka. Ona je čutila. Njena pripoved je bila lepa, premila in rahlo tragična. Spoznal sem, da je danes res lepo, takrat so mi solze udarile na plano. Tudi ona se mi je nasmehnila skozi solze, me rahlo objela….. in ponovno zapela. Bilo je čudovito. Bilo je čutno.