Djilas je bil nor. To je držalo kot pribito. Spominjam se ga, kako je v njegovi značilni pozi, smrdeč po jutranjih šnopčkih, kislih štumfih in nagnitih stopalih, gnal svoje krave na pašo. Vmes je bogoskrunsko preklinjal, nepotrpežljivo vpil in zjal, da se ga je bog usmilil, ter, jasno da, privabljal poglede italijanskih turistov, ki so nemo opazovali vso to kalvarijo, medtem ko so v gozd odmetavali usrane plenice nič krivih, vreščečih potomcev.
Kljub vsemu se je fant znal urediti. Na klobuku je imel vsako jutro sveže nabran pušeljc. Včasih je kakšnega prinesel tudi moji mami. Medtem ko je preklinjal, mu je ponudila burek. On je pojedel, spil še 2 deci šnopsa in odšel naprej. Za njega je bil čas nepomemben. Kot pastir je preživljal svoj dopust, tega je imel baje obilo. Kakšna je bila njegova »prava« služba, tega ne vem. Vem le, da ga je živega ubijala, to mi je povedal vsakič, ko je zajahal svojo Tomosovo štirko, jo pošteno zakurblal, ter dodajal plin, dokler ni mašina pričela nadležno rohneti, in brezglavo odpeljal v kleška brezpotja. Gori je baje čarovnice klical. Tako so mi pravili. Z njimi se je pajdašil, ga lumpal, uganjal besne orgije ter klel Darwina in njegovo evolucijo. Sovražil je živali. Ljudi prav tako. Nekoč je dejal, da bo nekega dne odšel.
»Kam?« smo ga spraševali otroci, on je pa le nerazločno bebljal nekaj o Jupitru, sferah, cilindričnih koordinatah, ploskvah in strižni napetosti. Nismo ga razumeli, tudi trudili se nismo. Bil je posebnež, ruralna legenda.
Nekega dne sem ga videl, kako je odšel z lopato v gozd, vrnil se je krvav, z zlomljenim štilom in smreko, ki jo je vlekel za seboj, da se je prah dvigoval vse tja do Debele Peči.
Po koncu sezone je odšel nazaj, v službo, ki ga je ubijala, vsaj tako je rekel. Kupil je tudi nov karburator za svojo štirko. V bistvu ga ni kupil, bojda ga je ukradel iz neke petke. Naslednje leto ga ni bilo. Otroci smo čakali, v pričakovanju. O njem ne duha, ne sluha. Tudi leto kasneje ne. Namesto njega je prišel nekakšen zoofil.
Že naši zagamani predniki so govorili, da dober glas seže v deveto vas. Potemtakem sežejo klevete čez devet gora, devet dolin, devet morskih globočin, jezer, gozdov, kotanj, barij, rudnikov, in še bi lahko naštevali.
O Djilasu ni ostalo kaj veliko dúha, smrad se je postopoma razvetril. Ostal je pa sluh, tisti drugi del nepogrešljive kombinacije. Govorice krožijo naokoli. Slišal sem, da je odšel v Lloret da Mar, kjer je postal žigolo. Drugi pravijo, da je odšel v Maroko švercat hašiš s kamelami preko puščave. Otroci verjamemo, da je le našel pot do Jupitra, kjer sedaj nemoteno uživa dušni mir. Teorije zarote so zanimiva stvar.
Včeraj sem osvežil svoje spominske sklade, ko sem prebral v časopisu, da se je nekdo z močnim zadahom po alkoholu, kombiniranim s smradom po štumfih in postani živini, s predelano štirko zaletel v bencinsko pumpo. Ko so ga prijeli, je rjovel kakor saskvač na Babnem Polju*. Nekaj trenutkov po aretaciji je izginil kot kafra. Ostal je smrad in predelana, sedaj že razbita štirka. Nekateri očividci pravijo, da je bil to Superhik, jaz pa vem, da to ni res.
Fajn bodi Djilas, kjerkoli že si.
* O njegovem obstoju na aktualni destinaciji se še razpravlja, potrpljenje, rezultati bojo morda tudi v javnost pricurljali.
