hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za Julij 2007

Relacija?

Objavil Tibor Jablonsky dne 29.07.2007

Živel je mož
Imel je psa
Lepo ga je redil.
Nekoč mu pes
Ukrade kos mesa
Zato ga je ubil.
(Neznani avtor)

Beograjske ulice rojevajo različne produkte. To je modna pista grotesknih podob, zveriženih ljudi, izjemnih športnikov, borcev, talentiranih igralcev, piscev, lucidnežev…

Veliko mesto daje veliko rezultatov.”

Tega dejstva se je prekleto dobro zavedal tudi naš gospod Marko Svetosavljević. V hladnem dnevu se je sprehajal po bulevarju kralja Aleksandra, zavit v častniški plašč z ruskim ovratnikom. Njegovi košati, a izjemno negovani brki so izdajali, da mu natančnost ni bila nikoli tuj pojem. Bil je človek, ki je živel po strogih pravilih. S pedantnostjo Antona Pavloviča Čehova je meril korake, ki niso bili ne prekratki, ne predolgi. Bil je samski. Imel je štirideset let. Sanje o življenjski družici in potomcih so se mu že zdavnaj razblinile v prazno. Z ženskami ni znal. Želel si je ljubiti, želel si je nekoga, da bi ga prižel k sebi, vendar ni imel jajc. Bil je plah, zafrustriran. To ga je jezilo. Posledično si je ovil življenje v strogost, red in vojaški režim.
Po poklicu je bil bibliotekar. V svojem zanosu je prebral praktično vsako knjigo, ki mu je prišla pod roko. Zaposlen je bil v knjižnici. Veljal je za zoprnega in neprijaznega človeka. Veliko ljudi je zaradi njega zamenjalo knjižnico, nehalo brati, karkoli!
Kot oseba je bil zelo hladen, mrk, kakor se za osebo redú in discipline spodbi. Nikoli ni čustvoval. Prisegel si je, da mu čustva ne bodo nikoli v napoto. To je bilo za slabiče. On je bil vendar človek znanja, znanje pa je bilo moč.

Na bulevarju Kralja Aleksandra je bilo zmeraj živahno. Veliko je bilo piratov, prodajalcev bižuterije, ženske kozmetike in ciganov, ki so prodajali zelenjavo. S svojimi počenimi vagami so te mimogrede opetnajstili okoli teže pošteno pridelane zelenjave, ki je zmeraj bila zelo dobrega okusa in izbornih cen.
Sokolje oko gospoda Marka Svetosavljevića je spremljalo ciganski voz, konjsko vprego, napolnjeno z umazano deco, vmes je tičala zelenjava, stripi, staro železo in kup pasjih mladičkov. Za delček sekunde je uzrl majhno ščene, ki je padlo z voza. Voz je odmahedral po cesti, ne meneč se za tramvaj, ki je neumorno trobil in grozil, da bo vse pred seboj stisnil v smrdljivi sok. Voz je odškripal, tramvaj ponovno speljal, prah se je polegel, na cesti pa je ostalo ščene, majhen prikupen mešanček. Z velikimi očmi je tresoče gledal v svojega novega gspodarja in pričakoval novi val batin, ki so se ponavadi vsule nanj iz podobnih višin. V trenutku slabosti je gospod Marko Svetosavljević vzel pod plašč to pretreseno bitje, mislil si je, da bo zadeva samo začasna. Žival je bila preplašena in potrebovala je toplo roko. Seveda v realnosti to nikakor ni funkcioniralo.
Žival je ogromno pretrpela, bila je vajena batin. Bila je vajena živeti v večnem strahu, strahopričakovanju. Mož, pri katerem je veljal železni red je imel razbit sistem. To malo prekleto bitje je po njegovem mnenju bilo vredno utopiti v žlici vode, pretepsti do smrti, VEČKRAT! Prekleti cucek ni imel nikakršnega smisla za red, čistočo, POSLUŠNOST! To je bil primerek duševno zatrte živali, asocialni sociopat! Pravzaprav sta si bila z gospodom Markom Svetosavljevićem po tej plati zelo podobna. Kljub vsemu je ta pes imel eno dobro lastnost, zanemarljivo majhno, a vendarle tako človeško: bil je tam. Bil je prisoten. Trinajst dolgih let sta nekako vzdržala drug z drugim, on je renčal na njega, on pa nazaj nanj. Po trinajastih letih se je zgodil zanimiv preobrat. Gospod Marko Svetosavljević jih je štel že triinpetdeset. Bil je še bolj zafrustriran kot pred leti. Iz dna srca je sovražil to usrano ščene, ki mu je paralo živce. Tistega dne mu je počilo. Ni mu sicer bilo jasno zakaj, scena je bila že trinajst let ista. Pes je imel samo eno mesto v hiši, kjer se je počutil varnega, stara oguljena zofa. K njej te ni pustil, renčal je, da se je kadilo, bil je pripravljen gristi in te tudi pregristi. Dolga leta neuspešne adaptacije so pustila svoj pečat. Gospodu Marku Svetosavljeviću je končno „odlepilo“. Do konca. Iztegnil je roko proti zofi, da bi pobožal to malo garjavo ščene, reakcija živali je bila povsem pričakovana. To je izjemno ujezilo gospoda Marka Svetosavljevića, ves zaripel v obraz se je zadrl: „MIDVA BOVA PRIJATELJA, PA ČE TI HOČEŠ AL‘ PA NE KURBA!“
Pes je skočil proti gospodarju. Usodna napaka.
Naslednji trenutki so minili izjemno hitro, zaviti v nekakšno agresivno meglico, iz katere se je slišalo le pritajeno cviljenje. Gospod Marko Svetosavljević je z vso težo svoje roke mahal po živali, ni se ustavil, ko ga je ugriznila prvič, drugič in tretjič. Ustavil se je, ko je bila žival že nekaj časa mirna. Solze so se mu svetile v očeh, prvič je izgledal zares človeško. Od danes naprej je bil – vdovec.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v zgodbe | 5 komentarjev »

Moj Skutere

Objavil Tibor Jablonsky dne 26.07.2007

V poplavnem valu dopustniških blogov, novic iz onostranstva, ter ostalih stvari, ki me žal še vedno niso prizemljile, se dopustniško oglašam iz Črne Gore. V Črni Gori je latinice več kot cirilice, smeti več kot na deponiji, sonca več kot v Sloveniji. Za glasbeni vložek poskrbi Tibor Jablonsky in sicer z interpretacijo RASMC (Rambo Amadeus Svetski Mega Car), moj skutere. Naj vam tekne poezija o teh plemenitih dvotaktnih stvorih in njihovih lastnikih.

http://video.google.com/videoplay?docid=-5748552180138554993
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, Glasba | 6 komentarjev »

Поздрави из Београда

Objavil Tibor Jablonsky dne 12.07.2007

Молим вас, извините ми, што у последње време нисам ништа окачио на блог, али нисам стварно имао времена. Сад сам у Беграду, а за два сата већ путујем у Црну гору, Котор. Тамо ћу, буквално, сунчати јаја, а можда чу ухватити и неку рибу, никад се незна. Док се не вратим, имате прилику, да слободно научите азбуку. Једва чекам, да вам напишем утиске и све остале глупости, које че спродуцирати док ме нема.

 Довиђења, ваш Тибор Јаблонски

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Poučno, miks | 7 komentarjev »

SEJEM JOŠK!

Objavil Tibor Jablonsky dne 4.07.2007

Ne bom slepomišil. Sporočilo je jasno. Obljubim, da bom kratek in jedrnat. Povedal bom samo bistvo. Srž. Ne bom vpadal z nevmesnimi pripombami, ne bom okolišil, zaobšel bom nepotrebne ovinke po ravni daljici, ki povezuje točko a s točko b. Izbral bom najkrajšo pot. Direktno. Brez vmesnih postaj. V tem sem namreč dober. To mi tudi gre odlično od rok, jezika, prstov in misli. Prepričan sem, da bom nekoč odličen govornik. Morda pisec. Še najverjetneje tajnik, občasno blagajnik.
Skratka, bil sem zunaj. Na vasi, v mestu, v centru dogajanja. Pričelo se je poletje. Poletje za večino šolarjev, dijakov, študentov. Marsikdo je že na počitnicah. Portorož je poln pijane mularije, ki leži po pomolih, objokuje poletne ljubezenske težave tipa Poletje v Školjki, Sreča na vrvici, Busty Nurses 3, Medieval Mischiefs III, Butec ‘n’ Butec…
Gneča je nepopisna, prebijati skoznjo se je težko, včasih naporno. Nič ne de, tudi jaz sem bil del tega. Spominjam se kako sem pod jasnim nebom in polno luno ležal na mivki. Imel sem rahlo dvignjeno glavo. Med krčevitim izbruhavanjem sadja iz sangrie, pomešanega s kekčevo pašteto, sem poskušal voditi nadvse pomembno debato, ki sem jo vselej zaključil s stavkom “je že v redu”.
“Ahhhhh…kje so tiste pokozlane trate?”
Se opravičujem za rahel funky intermezzo, vračam se na bojevito polje JOŠK. Igral sem biljard. Ako vam morebiti priznam, da sem slab igralec biljarda, bi bila to, milo rečeno, gromozanska laž. Arsene Lupin je ob takem stavku definitivno poražen. Moje igranje biljarda močno asocira na tisto znamenito risanko “A je to!”.
Pa saj to ni pomembno, tokrat igram v transu, zosu, ter popolni koncentraciji. Okoli mene so same nove, nepoznane JOŠKE. In to ne bilo kakšne JOŠKE, da se razumemo, to je pravi pravcati SEJEM JOŠK! Nove, nepoznane, mlade, z lepimi dekolteji, poskočne, hotne, zapeljive in kar je najpomembnejše, edina stvar v mojem vidnem polju! Moja igra je več kot prepričljiva. Poteze imajo svoj smisel, kugle imajo več sreče kot pameti, izginjajo z obzorja kakor sonce v porničih. Do zmage me ločita dve odločni potezi. Ravno na vrsti, takrat pa BUM, TRESK, PLJAS, FAK, ŠIT, RAZČEFUK, RUMBLERUMBLE………………………………………………sobsigh
V igralnico stopi KRALJICA JOŠK. Kaj tako norega ne pomnim, odkar so Miladojka Youneed igrali na prvem marketinškem festivalu v Portorožu daljnega leta 1986. S Svojo prisotnostjo zasenči vse, tudi fliper Lord of the Rings. Pride do mene, me objame in poljubi, spregovoriva par besed in se posloviva (Saj sem vam rekel, Jablonsky je glavni na vasi). Vrnem sem se k igri. Spet sem stari jaz, roke so mlahave, vse joške izginejo, ostane le močen odmev….TISTE JOŠKE! “Stari, kakšne JOŠKE!“. V nadaljevanju sledi logičen razpad sistema, nič več ne gre, obsojen na gladko smrt pred zobmi šakalov.
“Kuhan, pečen, pržen.” “NI več upanja, povozil ga je TAM!” To bi bil logičen zaključek, ne? Pa ni. Nasprotniki so namreč še globlje presunjeni, zato vseeno zmagam. Haha! Kakšni plehki bebci.

T. Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 9 komentarjev »