hedonistična orgija čutnih radosti

”Moje ime je Ingrid in že nekaj časa nisem ničesar naredila prvič”, je odločno dejalo majhno, suhljato, pegasto dekletce, zgodnjih dvajsetih let, čeprav jih je kazalo komaj pljunek čez 15. Njen obraz je bil pšeničnat, ustnice so roževinasto podrhtevale, medtem ko so kakor tolmuni velike in prijazne oči odločno gledale v daljavo, kamor je nafokusirala svoj na trenutke nebrzdano radoveden otroški pogled.
Bilo je kakor na sestanku anonimnih alkoholikov, stali smo v krogu, se rahlo zmedeno prestopali, hlinili brezbrižnost, medtem, ko smo potihem načrtovali kako bomo mi tisti, ki bomo očarali vse okoli nas z najboljšo izjavo, ki bo nam zgledala še tako vsakdanje. Vsak je povedal svoje ime, kaj počne in zakaj se je pridružil, kaj pričakuje, da bo odnesel iz tega druženja.

”Tam sem jo videl prvikrat, požirk se je v hrli ustavu…” (Iztok Mlakar)

Res je, tam sem jo videl prvič. Nisem pil. Bil sem trezen, jasno, v kotu je sicer čakala pločevinka lepila, malo razredčila, par gramov močno špricane trave, še nekakšni ”home made” pesticidi in apaurini s preteklim rokom trajanja, ampak to je bilo vse za kasneje, moj um je bil še brezmadežen danes.

Tam sem jo prvič videl, to ni ljubezenska zgodba, tam sem jo pač videl, padla mi je v oči, nisem se zaljubil, še stika nisem navezal, v glavi je ostala figura, to je bilo dovolj zame, vse ostalo je za tisti trenutek odveč. Razmišljal sem samo o temu, kaj bom jaz rekel, da bom izpadel kar največji frajer. Ni mi uspelo, moje besede so celo pri meni utonile v pozabo, pri drugih verjetno toliko prej. Ni bilo važno. Kmalu je bila debata v polnem razmahu, posegali smo po šnopčku, tabletkah, v ozadju je nekdo kuril tisto ogabno travo, čutiti je bilo hlape v zraku. Zanimivo, glava mi je delala, samo govoril sem zelo razvlečeno, malo počasi, začenjal sem spoznavati, da mi nič ne pomaga, če sem zadet med zadetimi. Oni postanejo še večji debilčki kakor jaz.
Dekletce ni bilo bogvekaj na pogled, upal sem potihem, da je nihče ni opazil, lepo bi bilo, če bi se samo jaz sukal okoli nje. Za takšne čase se še zdaj splača vegetirati, če ne drugo, so vsaj spomini lepi. Na njih se živi, gradi nostalgija. Bom vsaj imel kaj za pripovedovati, ko bom naslednjič naslonjen na šank težil nekomu s svojo življenjsko zgodbo.

“Tam sem jo vidu prvikrat,
Požirk se je u hrli ustavil,
Js lahkr umrou bi tistikrat,
Js lohkr bi, ma kej bi pravu”

(Iztok Mlakar - Vandima)

P.S.
Za vse tiste, ki Mlakarjeve Vandime ne poznate, imate vse zbrane dele na desni strani na logičnem naslovu “Mlakarjeva Vandima”