Objavljam del pogovora med dvema prijateljema. Ferdo in Fargo se poznata že dolgo let.
Ferdo: “Pozdravljen mladec, kako si?”
Fargo: (si odkrha grlo in komajda izdavi) “Gre.”
Ferdo: “Reci mi, danes sem dobil zanimivo sporočilo od tvojega brata, baje, da me bosta zaklala ob letu osorej?! Ali je v tem kaj resnice?”
Fargo: (mrtvo hladno) “Seveda.”

Ferdo sicer pozna Fargov ciničen smisel za humor, ampak izjava ga kljub vsemu rahlo zmede. Fargo je trenutno zelo redkobeseden, morda preveč. Zategadelj se Ferdo prisiljeno nasmehne, z roko podrgne pod nosom in z zaigrano otroško naivnostjo vpraša: “Smem izvedeti zakaj?”
Fargu ne uspeva zadržati resnega obraza (čeprav je smrtno resen!), ko s pogledom preiskuje vročičnega Ferda, zato se ob vprašanju le nasmehne. Ferdo si to tolmači kakor znak pokroviteljstva, led je vnovično prebit, lahko zajadrata v sproščen odnos.

Ferdo: “Včeraj sem bil na koncertu Tori Amos. “Staaari, veš kako dober koncert!!! Jaz sem bil navdušen!!”
Fargo: “Jebi se! Pička ti materina govedarska!”

Ferdo je neustavljiv pripovedovalec. Njega ne iztirijo vmesni ekscesi poslušalca, saj jih v bistvu ne sliši. Zato še naprej vzhičeno pripoveduje…

Ferdo: “Ženska ima nenormalen glas….”
Fargo (z zelo močno povzdignjenim glasom razbije monotonijo Ferdovih pripovedk): “S teboj ne govorim več in ne zanima me koliko si navdušen, jasno!!!??!!!!”
Ferdo: (Začudeno) “Zakaj pa ne?”
Fargo: “Ne zaslužiš si tega koncerta, bistveno bolj bi si ga zaslužil jaz. Zapomni si, to ti sedaj polagam na srce: Goni se v tri pizde materine, kujon zafukan, peder, kreten, gaucho prekleti! Pfuj! (Pljune mu na čevelj)”

Ferdo je sicer vajen takih izpadov s strani Farga, a vendarle ga je zbodlo, ko mu je Fargo tako pomenljivo zaklical “Gaucho”. Dvignil je obrvi in previdno vprašal: “Gaucho?”
Fargo se je odločil, da besed izgubljal ne bo in zato izustil močni “nasvidenje”, spustil zaušnico, neprevidnemu “gauchu” Ferdu, se na petah zasukal in odšel. Snidenje je ostalo v zraku. Čutiti ga je še sedaj, po moji sobi, po gmailu, po myspaceu in celo na vsemogočni blogosferi.
Ferdo je poklapano odšel domov, v njemu je tlela tiha in rahlo grenka zmaga. Zavedal se je, da je Fargo divjak, neukročeni idiot, ki se sooča s pomanjkanjem čustvene inteligence in izjemno zlobo, ki bi zakurila celo samega zlodeja. Vendar vse to mu nič ni pomagalo, jezilo ga je dejstvo, da ni bil občudovan in da zgodbe ni mogel do konca povedati…

Based on a true story

…v glasbenem duetu med Tiborjem Jablonskym in Anjo Žagar, so nepristransko sodili, končnega sklepa ni. Obstaja samo splošno mnenje, ki se glasi: “Tibor Jablonsky je verjetno najboljši pevec na svetu!” Grozno! Drina brez Filtra so pa itak najboljši čiki na svetu. Kaj imajo pa sicer našteti veze s postom? NIč. Upam, da ste zaradi tega večkrat kliknili..:-*

Microprocessor upon microprocessor, upon microprocessor, upon microprocessor, upon microprocessor, agressor!

Be my valentine, I love you, yes I know, you love me too, that’s it.

Približno.

”Moje ime je Ingrid in že nekaj časa nisem ničesar naredila prvič”, je odločno dejalo majhno, suhljato, pegasto dekletce, zgodnjih dvajsetih let, čeprav jih je kazalo komaj pljunek čez 15. Njen obraz je bil pšeničnat, ustnice so roževinasto podrhtevale, medtem ko so kakor tolmuni velike in prijazne oči odločno gledale v daljavo, kamor je nafokusirala svoj na trenutke nebrzdano radoveden otroški pogled.
Bilo je kakor na sestanku anonimnih alkoholikov, stali smo v krogu, se rahlo zmedeno prestopali, hlinili brezbrižnost, medtem, ko smo potihem načrtovali kako bomo mi tisti, ki bomo očarali vse okoli nas z najboljšo izjavo, ki bo nam zgledala še tako vsakdanje. Vsak je povedal svoje ime, kaj počne in zakaj se je pridružil, kaj pričakuje, da bo odnesel iz tega druženja.

”Tam sem jo videl prvikrat, požirk se je v hrli ustavu…” (Iztok Mlakar)

Res je, tam sem jo videl prvič. Nisem pil. Bil sem trezen, jasno, v kotu je sicer čakala pločevinka lepila, malo razredčila, par gramov močno špricane trave, še nekakšni ”home made” pesticidi in apaurini s preteklim rokom trajanja, ampak to je bilo vse za kasneje, moj um je bil še brezmadežen danes.

Tam sem jo prvič videl, to ni ljubezenska zgodba, tam sem jo pač videl, padla mi je v oči, nisem se zaljubil, še stika nisem navezal, v glavi je ostala figura, to je bilo dovolj zame, vse ostalo je za tisti trenutek odveč. Razmišljal sem samo o temu, kaj bom jaz rekel, da bom izpadel kar največji frajer. Ni mi uspelo, moje besede so celo pri meni utonile v pozabo, pri drugih verjetno toliko prej. Ni bilo važno. Kmalu je bila debata v polnem razmahu, posegali smo po šnopčku, tabletkah, v ozadju je nekdo kuril tisto ogabno travo, čutiti je bilo hlape v zraku. Zanimivo, glava mi je delala, samo govoril sem zelo razvlečeno, malo počasi, začenjal sem spoznavati, da mi nič ne pomaga, če sem zadet med zadetimi. Oni postanejo še večji debilčki kakor jaz.
Dekletce ni bilo bogvekaj na pogled, upal sem potihem, da je nihče ni opazil, lepo bi bilo, če bi se samo jaz sukal okoli nje. Za takšne čase se še zdaj splača vegetirati, če ne drugo, so vsaj spomini lepi. Na njih se živi, gradi nostalgija. Bom vsaj imel kaj za pripovedovati, ko bom naslednjič naslonjen na šank težil nekomu s svojo življenjsko zgodbo.

“Tam sem jo vidu prvikrat,
Požirk se je u hrli ustavil,
Js lahkr umrou bi tistikrat,
Js lohkr bi, ma kej bi pravu”

(Iztok Mlakar – Vandima)

P.S.
Za vse tiste, ki Mlakarjeve Vandime ne poznate, imate vse zbrane dele na desni strani na logičnem naslovu “Mlakarjeva Vandima”

Današnji dan je bil prekrasno sončen. Stopil sem proti dolgem mostu. Pripravil sem si tablico z napisom. Napisano je bilo KP. Resnična destinacija je bil Portorož. Prišel sem na štop plac. Tam je bila ona. Imela je tablico z napisom. Na tablici ji je pisalo KP. Pozdravila me je, pozdravil sem jo. Nasmehnila se je, nasmehnil sem se ji. Nasmejala se je, nasmejal sem se. [papapa-Ra-papa-papa-papapara-pa....]

Ogovorila me je, odgovoril sem ji. Bila je dobre volje, jaz tudi. Bila je razigrana, jaz tudi. Bila je hudomušna, jaz tudi. Bila je poredna, jaz tudi. Bila je za, jaz tudi. Bila je potrebna!

Jaz sem bil potreben kot slon.

Ustavil ji je avto, dobila je štop.
Jaz sem pa tam stal, kakor idiot še dve debeli sončni uri. [papapaRa-papa-papa-papapara-pa....]

Kako si?

To je vprašanje ne more biti bolj bedasto kakor je že! Potreboval sem precej časa, da mi je kapnilo. To je vprašanje, katerega rezultati so samomori, kronična zapijanja, depresije, vsakovrstni pobegi iz realnosti…

Zakaj?

Vprašanje ni tako enostavno kot se sliši. Zadeva je pri nas zgolj navada, zgolj bebavo mašilo, kot izgovor ”pa malo, da se družimo”. Kolikokrat se dva istočasno vprašata to vprašanje? Nihče, ki količkaj malo zraven misli, ne želi odgovarjati nanj. Dejansko človeka prisiliš v razmišljanje o njegovi lastni eksistenci, ki je v večini primerih: zavožena. Ljudje imajo probleme in vedno težje se spopadajo z njimi.

Primer: Sprehajate se po ulici in srečate znanca, ki ga res že dolgo niste videli. Morda ni ravno najboljši prijatelj, je pa znanec. Daš mu roko in vprašaš: ”Kako si?”

Situacija a)

”Fajn”, odgovori.

Laže! Sploh ni pomislil kako je. To je prva beseda, ki jo izstreli. Ne želi razmišljati o sebi. Bolj ga zanimaš ti.

Situacija b)

”Dobro.”

Glej sitauacijo a.

Obstaja pa tudi druga verzija. Odgovori z ”dobro”, ker ne želi biti negativec, oziroma se še ne zaveda svojega položaja. Medtem ko vam je odgovoril, pa razmišlja: ”Dobro? To pa sploh ni res! Imam mizerno službo, kup kreditov, obupno plačo, otroci so ogabni delikventi, žena mi grozi s samomorom in umorom, na delu me en tip izsiljuje, dobil sem hemeroide + herpes + gljivice, za nameček sem pa še na ruleti spušil poslednje prihranke!”

Tega človeka ste VI spravili v zelo nezavidljiv položaj. Posledice bodo morda katastrofalne.

Situacija c)

”Super, mega mi je!”

Kroničen lažnivec, morda je sicer samo pijan, najverjetneje pa je korak stran od samomora. V očeh mu kar vidiš, kako zadeva zbledeva, ni iskren, zaveda se problemov, ki ga tarejo, še preveč. To ga tišči in mu ne da dihati, zato laže sam sebi in upa, da bo boljše. Nekoč, pa čimprej, pizda!

Situacija d)

”Odlično!”

To je človek, ki se ukvarja z mrežnim marketingom ali prodajo zavarovalnin. Ponavadi vam to vprašanje postavi prav ON. Načeloma ne razmišlja o tem ”kako je”, on mora biti takšen. Edino dovoljeno stanje je stanje pozitivne energije, s katero skuša okužiti vse, bolj ali manj neuspešno. Svet je depresiven.

Situacija e)

”Suuuuuper, zaljubljen/a sem”

Uživaj dokler traja! Sedaj pač ne misli, sedaj je iskren/a, ne skrbite, minilo ga/jo bo. Potem kmalu sledi situacija a ali b.

Situacija f)

” V redu, ti?”

Namočil vas je. Izberite si situacijo za odgovor.

Situacija g)

Za to situacijo si bom vzel malo daljši predgovor. Predgovor z anekdoto. Imam dedka, star je 86 let. Kadar njega vprašam, ”Kako si?”, dobim ponavadi v odgovor obilo tarnanja in pridušanja. Njemu se ne ljubi več zavajati sebe. On pove: ”Slabo. Bilo bi boljše, če bi kar umrl.”

Si kdo sploh želi to poslušati? NE.

Seveda mu jaz odgovorim: ”Ah deda, dajte no, saj ni tako slabo, poglejte vendar kakšno krasno vreme imamo. Strela je ravnokar presekala sosedovo kravo na pol.”

Se pravi, če se odgovor glasi ‘’slabo”, kaj naredite? Niste ga pričakovali, ne? Želite čimprej končati debato, da ne bo ”tip totalno zadepresiral scene”. Po najkrajši možni poti se izmuznete in greste naprej svojo pot. Kaj pa ON? Dobil je potrditev, da ga nihče ne želi poslušati, da ni nikomur mar zanj, posledice….sledijo.

Zategadelj, dragi moji otroci, ne sprašujte vprašanj, na katera ne želite slišati odgovorov.

Lahko noč Vam želi,

Der Liebe Tibor Jablonsky

P.S.

Moram priznati, da sem med temi, ki vprašajo to bebasto vprašanje. Še več, zadnje čase se zelo naslajam ob odgovorih..hehehe

Če sem slučajno si bil prejšnjič čisto sam kriv, sem jo pač tokrat preprosto nadrajsal. Zakaj tako? Tokratna ekskurzija je bila obvezna. Na ogledu so bile razne čistilne naprave (beri: drek pumpe) in pa vodna zajetja. Seveda je bilo tam tudi nezgrešljivo oko Tiborja Jablonskega, z odporom. Fant namreč ne mara stvari, ki so obvezne.

Tibor Jablonsky

Vzhičenje. Veselil se je dogodka kakor otrok, ko gre na izlet v lunapark. To je bil dogodek njegovega življenja. Kasneje ga je doletelo bridko razočaranje. Resnica je bila kruta, krvava, a žal tudi neizprosna. Železne Devičke niso imele včeraj samo tonske vaje, ampak tudi koncert. Vsa njegova bogata pričakovanja so se raztreščila kakor kitajski porcelan na Pohorskem tonalitu. Bedak! Koncert je bil v soboto, 2. junija. Reakcija po spoznanju žal ni posneta, njen rezultat je pa bil zelo tragičen. Bojda.

http://video.google.com/videoplay?docid=-9049444169038953428
Jablonsky