hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Mlakarjeva Vandima 2. del (izpovedi zafrustriranega uma)

Objavil Tibor Jablonsky, dne 25.02.2007

 

..odhajam, v glavi mi vre. Preveč. Preveč je bilo vsega, nisem človek, ki mirno prenaša takšne globinske bombe, čeprav sem jih navajen. ”Kakšen pezdetek sem,” bi rekel znani, kontraverzni, slovenski specialist. In glej ga zlomka, prav ima. Res je. Sem hipersenzibilno bitje, zaprto v svet lastnih čustev, v katerem sem tako utesnjen, da se z glavo kar naprej zaletavam v prepreke, ki me ovirajo ob najmanjšem premiku. A vendarle je v moji skromni, topoumni betici to definicija svobode. Tako jo doživljam, celo življenje živim v prisilnem jopiču. Brez njega ne znam in nočem funkcionirati, ne gre. Ali sem duševno moten? Kako me okolica zaznava? Ali sem tujek? Ne vem, meni je okolica popolnoma tuja, ”yet so familiar..”, čeprav tako zelo domača. Mislim, da potrebujem metamorfozo. Včasih si želim biti Gregor Samsa, rad bi se zbudil kot hrošč. Tako flegma. Še rajši bi bil bik na kakšni gorenjski gmajni… njim se tudi dobro godi.

 

Iz sna me zbudi nasilno škripanje avtomobilskih gum, zaslepijo me luči. To ni luč na koncu tunela, konfrontiran sem s pobesnelim avtom, ki je uspel ukrotiti svoje hormone le borih par centimetrov pred menoj. Škoda, če bi me povozil, bi me morda ubil. Tako bi postal en velik mučenik, odšel bi z nekakšnim tihim slovesom, ne kot strahopetec, ampak kot nič hudega sluteča žrtev. Še celo žena bi se morda kesala, ker me je tisti dan nahrulila ko psa. Jaz bi uspešno ubežal vsem svojim problemom, vsi bi zmagali…

Adrenalina ni, iz otopelosti me prebudi glasen napev ”pazi s kime spavaš…” in mlad delikvent, ki se dere name naj se že enkrat umaknem s ceste sicer ”mi bo pištolj u dupe nabio, jebala me opština” (nekaj takega…). Grem naprej, nimam besed, zdaj mi je res žal, da me ni povozil. Bi vsaj nasankal, mulc prekleti. ”Sicer pa s takšnim pravosodnim sistemom, kot ga imamo, bi verjetno bil celo aretiran jaz, ko bi ležal v mlaki krvi, ker kršim sanitarne predpise. Ni dvakrat za rečt,” pomislim.

 

Prispel sem do svojega zatočišča, odprem vrata. Vame buhne oblak alkoholnih hlapov, pomešanih z vonjem po greznici in pokozlanih pijandurah. Človeku postane slabo, ko to zavoha. Ni čudno, da ljudje pijejo tukaj notri. Potrebno je pozabiti okolico. Pogledam naokoli, če je morda že kdo prišel. Nisem prvi, za šankom že visi Frenk, danes je zgoden. V rokah žuli tisti svoj oguljeni viski. Krvav pogled ranjenega morilca izdaja, da pije verjetno že celo popoldne. Ne izgleda več dostojanstveno. Čeprav je džentelmen, ko je trezen, izgleda sedaj kot poscan psihopat. Ampak videz vara, pod tem kožuhom se skriva plaha dušica, blazen intelektualec in moj zaupnik. Molče prisedem zraven njega, prižgem si cigaret in dobim pijačo na mizo, dva dvojna viskija. ”Hm, hitro ga moram ujet…”

Spijem prvega, se odkrham. Malo me sili na bruhanje, prvi je zmeraj hudič. Če bi bila vsaj kakšna normalna pijača, ne pa to doma destilirano, metilno sranje, urgh…

Spijem takoj še enega, sedaj je bolje, zaslišim angelski akord, ki mi veselo zaigra. Oči se mi odprejo, možgani zaprejo, zavedanje izgine. Ozrem se po prostoru, ”kakšne face!”. Kaj tako sprevrženega ne moreš doživeti nikjer drugje, to ni navaden pijanski pajzl, to je groteskna čumnata! Poslušam, čutim, gledam in doživljam. Ne razumem nič. Vem le eno stvar: ”Ta ogaben plac mi je bolj pri srcu kot moj dom, v bistvu, to je moj dom!” Naročim še eno rundo, zame in za Frenka, ki je medtem rahlo zaspal, glava mu je omahnila iz šanka, slina se mu cedi iz nastežaj odprtih ust, mislim, da se je tudi poscal. Udarim ga v ramo in zbudim.

”Ne seri ga zdej stari!” rečem, ”Menda ja ne bom sam pil…”

Moj stavek je naletel na plodna tla. Frenki pograbi kozarec, trčiva in spijeva na dušek. Prišel je k sebi, komaj sedaj je opazil, da sem prišel.

”Kaj pa ti? A ti tvoja krava spet ne da fukat?” Me je pomenljivo vprašal…

”Ah, to so detajli. Ne dobim, oziroma ne iščem že nekaj časa..”

”Fukni jo ven! Naj gre k mami prasica!”

Vem, da zveni grobo in vem, da govori iz srca, zato mu ne zamerim. Že preveč časa čakam, da me bo ona vrgla ven iz stanovanja, na tak način bi se vsaj izognil prepiru glede lastnine. Sam nimam dovolj poguma, da bi šel. Čakam njo, ona pa mene. Začaran krog. Mislim, da bi Vladimir in Estragon prej dočakala Godota, kot bom jaz ta trenutek. Ta misel živi močno v mojem bridkem zavedanju. Kljub vsemu upam. Sem nepoboljšljiv optimist…

S Frenkijem sva tiho.

Pijeva. Še enega in še enega. Ni konca. Zakaj bi le bil. Njemu je lažje, on ni bil poročen. Živi v idealih, že 20 let je zaljubljen v žensko, ki ga je poljubila na novoletni zabavi. Medtem se je že poročila, dobila otroke, dobro službo in moža nabitega s tisto butasto pozitivno energijo, ki jo najdeš pri kretenih, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Odlično.

Frenk je moj kaliber človeka, z njim v celem večeru spregovorim pet besed. Rada se druživa, ker sva drug z drugim sama, z mislimi.

Ne greva se depresije. Med nama tli nek popačen duh pozitivnega cinizma, tukaj končno snameva maske, ki jih nosiva že celo post adolescentno obdobje.

Ne morem verjeti koliko spije ta človek, začel je nekaj govoriti. Jaz mu ne morem slediti, megla. Vrti se mi in to pošteno. Debata za šankom se je razvnela, nekaj med domobranci in partizani, Titom in Stalinom, Hitlerjem in Roosveltom, Led Zeppelini in bluzom, Bukowskim in Kafko, spačkom in hroščem, plavolaskami in črnolaskami, pedri in lezbijkami, hrvati in srbi, muslimani in kristjani, jezusom in mohamedom, črnim in belim vinom, alkoholom in drogo, levo in desno, naprej in nazaj, strojem in mašino, ladjo in barko, letalom in avionom, ženskami in pičkami, tipi in kurci, ciniki in lucidneži…

Vse je bilo isto. Vsaj mislim. Na določeni točki sem samo vstal, bil sem že preveč pijan, prepameten za ta svet, jaz sem genij, odkril sem bistvo življenja, odkril sem zakaj sem genij, vem pa, da ostali tega ne razumejo. So pač malomeščani in idioti, bog jim pomagaj, jaz jim ne morem, svojo zavest moram…….bum!!!!!!

 

Zabliskalo se je. Sedaj je temno. Toplo. Šumeče. Udaril sem z glavo v tla, kot se spodobi. Zdi se mi, da sem si jo razbil. Vseeno mi je. Želim si postelje, sam že odhajam v sanje, pravzaprav v spomine….

”pej tam popijem glaž al dva

an ka ta treči prou me prime,

se svjet no mančk zadondula

an zmislem tiste se vandime.”

(Iztok Mlakar – vandima)

  • Share/Bookmark

4 odgovorov v “Mlakarjeva Vandima 2. del (izpovedi zafrustriranega uma)”

  1. nada pravi:

    Opisan tipični slovenski moški 21 stol.
    Ale luja !

  2. pajrt pravi:

    zakon! :cool:

  3. irenca irenca pravi:

    Dobro pišeš. Sam fak a si biu pol u redu? Mislim glava pa to? :/

  4. hedonistična orgija čutnih radosti » Mlakarjeva Vandima 4 (zafurana mladost) pravi:

    [...] 2.del [...]

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !