hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

Arhiv za Februar 2007

100.000 mrtvih v eni uri!

Objavil Tibor Jablonsky dne 28.02.2007

Melodija zgodnjega jutra. Vreme je turobno, depresivno. I like it. Škoda, da ne kadim. Z veseljem bi prižgal cigaret, spil kavo, ampak ne morem. Sedim v avtu, pijem pivo in nazdravljam s šnopsem, ura je 6.45. Ni res, sedim v kombiju, poslušam death metal, tipkam sledeči tekst in razmišljam o tem, da niso vsi metalci dolgočasni…naj jim bo.

Nanos je zasnežen. ”V tiltu.” To je vreme za delovne ljudi, naj bo takšno še en teden. Rad bi se poslovil od socialnega življenja, delal kot stroj, ne razmišljal. Kdo pa še rabi to dandanes? Sneg. Ne, plundra. Padel je sneg, ampak temperature niso zdržale, mogle so narediti hudičevo plundro. Saj je vseeno, ta kupček besed ni vreden niti objave na mojem kurčevem blogu. Vsak pisec, pa četudi je ničvreden, mora spoštovati svoje bralce, čeprav je to samo njegova mama. Kam te to pripelje? Nikamor….jaz spoštujem svoje bralce, zato moram paziti kaj pišem. Nikoli ne veš koga boš užalil, čigava verska čustva, politična prepričanja, spolne usmerjenosti in blablabla… V tem brezkompromisnem svetu, ki dopušča bolj izjeme kot pravila, so žalitve nekaj vsakdanjega in tako je prav, čeprav se vsak počuti užaljenega. Spoštuj, ali se pa jebi. Drugačnih ni. Nova oblika diplomatskega totalitarizma. Da vidimo zdaj vse prijazne face. ”Intolerance will not be tolareted!” Ha! Zajebano je, jaz toleriram vedno manj. Ne toleriram nakladačev. Ne toleriram umetnikov, ki delajo, samo, da se naredi. Ne toleriram polovičarjev. Ne toleriram glasbenikov, ki izdajajo slabe izdelke. Ne toleriram slabih knjig, filmov, slikarjev, ki ne vedo kaj hočejo. Ne toleriram kiparijev, ki jim spodleti narediti tisto kar so želeli. Ne toleriram, gospodinje, ki zajebe v kuhinji. Ne toleriram staršev, ki jim vzgoja spodleti. Ne toleriram fušev na odru. Ne toleriram napak življenja. Motiti se je človeško. Ne toleriram ljudi.

Ta tekst je slab. Objavljen je zato, ker ga ne toleriram. Takšne stvari se ne smejo dogajati. Vsak pisec, ki razmišlja o svojih bralcih, ne dela tistega kar hoče in zna, ne? Jebiga. Berite to sranje in mislite si kar hočete :-*

Ne toleriram samovoljnežev.

 

 

P.S.

 

Vas je naslov kaj bolj pritegnil k branju? Ali je preveč zatežen…

 

LP

 

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz | 3 komentarjev »

Mlakarjeva Vandima 2. del (izpovedi zafrustriranega uma)

Objavil Tibor Jablonsky dne 25.02.2007

 

..odhajam, v glavi mi vre. Preveč. Preveč je bilo vsega, nisem človek, ki mirno prenaša takšne globinske bombe, čeprav sem jih navajen. ”Kakšen pezdetek sem,” bi rekel znani, kontraverzni, slovenski specialist. In glej ga zlomka, prav ima. Res je. Sem hipersenzibilno bitje, zaprto v svet lastnih čustev, v katerem sem tako utesnjen, da se z glavo kar naprej zaletavam v prepreke, ki me ovirajo ob najmanjšem premiku. A vendarle je v moji skromni, topoumni betici to definicija svobode. Tako jo doživljam, celo življenje živim v prisilnem jopiču. Brez njega ne znam in nočem funkcionirati, ne gre. Ali sem duševno moten? Kako me okolica zaznava? Ali sem tujek? Ne vem, meni je okolica popolnoma tuja, ”yet so familiar..”, čeprav tako zelo domača. Mislim, da potrebujem metamorfozo. Včasih si želim biti Gregor Samsa, rad bi se zbudil kot hrošč. Tako flegma. Še rajši bi bil bik na kakšni gorenjski gmajni… njim se tudi dobro godi.

 

Iz sna me zbudi nasilno škripanje avtomobilskih gum, zaslepijo me luči. To ni luč na koncu tunela, konfrontiran sem s pobesnelim avtom, ki je uspel ukrotiti svoje hormone le borih par centimetrov pred menoj. Škoda, če bi me povozil, bi me morda ubil. Tako bi postal en velik mučenik, odšel bi z nekakšnim tihim slovesom, ne kot strahopetec, ampak kot nič hudega sluteča žrtev. Še celo žena bi se morda kesala, ker me je tisti dan nahrulila ko psa. Jaz bi uspešno ubežal vsem svojim problemom, vsi bi zmagali…

Adrenalina ni, iz otopelosti me prebudi glasen napev ”pazi s kime spavaš…” in mlad delikvent, ki se dere name naj se že enkrat umaknem s ceste sicer ”mi bo pištolj u dupe nabio, jebala me opština” (nekaj takega…). Grem naprej, nimam besed, zdaj mi je res žal, da me ni povozil. Bi vsaj nasankal, mulc prekleti. ”Sicer pa s takšnim pravosodnim sistemom, kot ga imamo, bi verjetno bil celo aretiran jaz, ko bi ležal v mlaki krvi, ker kršim sanitarne predpise. Ni dvakrat za rečt,” pomislim.

 

Prispel sem do svojega zatočišča, odprem vrata. Vame buhne oblak alkoholnih hlapov, pomešanih z vonjem po greznici in pokozlanih pijandurah. Človeku postane slabo, ko to zavoha. Ni čudno, da ljudje pijejo tukaj notri. Potrebno je pozabiti okolico. Pogledam naokoli, če je morda že kdo prišel. Nisem prvi, za šankom že visi Frenk, danes je zgoden. V rokah žuli tisti svoj oguljeni viski. Krvav pogled ranjenega morilca izdaja, da pije verjetno že celo popoldne. Ne izgleda več dostojanstveno. Čeprav je džentelmen, ko je trezen, izgleda sedaj kot poscan psihopat. Ampak videz vara, pod tem kožuhom se skriva plaha dušica, blazen intelektualec in moj zaupnik. Molče prisedem zraven njega, prižgem si cigaret in dobim pijačo na mizo, dva dvojna viskija. ”Hm, hitro ga moram ujet…”

Spijem prvega, se odkrham. Malo me sili na bruhanje, prvi je zmeraj hudič. Če bi bila vsaj kakšna normalna pijača, ne pa to doma destilirano, metilno sranje, urgh…

Spijem takoj še enega, sedaj je bolje, zaslišim angelski akord, ki mi veselo zaigra. Oči se mi odprejo, možgani zaprejo, zavedanje izgine. Ozrem se po prostoru, ”kakšne face!”. Kaj tako sprevrženega ne moreš doživeti nikjer drugje, to ni navaden pijanski pajzl, to je groteskna čumnata! Poslušam, čutim, gledam in doživljam. Ne razumem nič. Vem le eno stvar: ”Ta ogaben plac mi je bolj pri srcu kot moj dom, v bistvu, to je moj dom!” Naročim še eno rundo, zame in za Frenka, ki je medtem rahlo zaspal, glava mu je omahnila iz šanka, slina se mu cedi iz nastežaj odprtih ust, mislim, da se je tudi poscal. Udarim ga v ramo in zbudim.

”Ne seri ga zdej stari!” rečem, ”Menda ja ne bom sam pil…”

Moj stavek je naletel na plodna tla. Frenki pograbi kozarec, trčiva in spijeva na dušek. Prišel je k sebi, komaj sedaj je opazil, da sem prišel.

”Kaj pa ti? A ti tvoja krava spet ne da fukat?” Me je pomenljivo vprašal…

”Ah, to so detajli. Ne dobim, oziroma ne iščem že nekaj časa..”

”Fukni jo ven! Naj gre k mami prasica!”

Vem, da zveni grobo in vem, da govori iz srca, zato mu ne zamerim. Že preveč časa čakam, da me bo ona vrgla ven iz stanovanja, na tak način bi se vsaj izognil prepiru glede lastnine. Sam nimam dovolj poguma, da bi šel. Čakam njo, ona pa mene. Začaran krog. Mislim, da bi Vladimir in Estragon prej dočakala Godota, kot bom jaz ta trenutek. Ta misel živi močno v mojem bridkem zavedanju. Kljub vsemu upam. Sem nepoboljšljiv optimist…

S Frenkijem sva tiho.

Pijeva. Še enega in še enega. Ni konca. Zakaj bi le bil. Njemu je lažje, on ni bil poročen. Živi v idealih, že 20 let je zaljubljen v žensko, ki ga je poljubila na novoletni zabavi. Medtem se je že poročila, dobila otroke, dobro službo in moža nabitega s tisto butasto pozitivno energijo, ki jo najdeš pri kretenih, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Odlično.

Frenk je moj kaliber človeka, z njim v celem večeru spregovorim pet besed. Rada se druživa, ker sva drug z drugim sama, z mislimi.

Ne greva se depresije. Med nama tli nek popačen duh pozitivnega cinizma, tukaj končno snameva maske, ki jih nosiva že celo post adolescentno obdobje.

Ne morem verjeti koliko spije ta človek, začel je nekaj govoriti. Jaz mu ne morem slediti, megla. Vrti se mi in to pošteno. Debata za šankom se je razvnela, nekaj med domobranci in partizani, Titom in Stalinom, Hitlerjem in Roosveltom, Led Zeppelini in bluzom, Bukowskim in Kafko, spačkom in hroščem, plavolaskami in črnolaskami, pedri in lezbijkami, hrvati in srbi, muslimani in kristjani, jezusom in mohamedom, črnim in belim vinom, alkoholom in drogo, levo in desno, naprej in nazaj, strojem in mašino, ladjo in barko, letalom in avionom, ženskami in pičkami, tipi in kurci, ciniki in lucidneži…

Vse je bilo isto. Vsaj mislim. Na določeni točki sem samo vstal, bil sem že preveč pijan, prepameten za ta svet, jaz sem genij, odkril sem bistvo življenja, odkril sem zakaj sem genij, vem pa, da ostali tega ne razumejo. So pač malomeščani in idioti, bog jim pomagaj, jaz jim ne morem, svojo zavest moram…….bum!!!!!!

 

Zabliskalo se je. Sedaj je temno. Toplo. Šumeče. Udaril sem z glavo v tla, kot se spodobi. Zdi se mi, da sem si jo razbil. Vseeno mi je. Želim si postelje, sam že odhajam v sanje, pravzaprav v spomine….

”pej tam popijem glaž al dva

an ka ta treči prou me prime,

se svjet no mančk zadondula

an zmislem tiste se vandime.”

(Iztok Mlakar – vandima)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlakarjeva Vandima, zgodbe | 4 komentarjev »

Matando Gueros – Viva la Rasa!

Objavil Tibor Jablonsky dne 25.02.2007

Včeraj videl in preživel koncert Mehiških ekstremnih metalcev BRUJERIA. Tipi se lahko poščijejo na vse metalske bende (razen Pantere – respecta!).

Z eno besedo: Psihopati.

Italijanska publika je še vedno zelo nežna (kar me je tokrat motilo. SKoraj nihče se ni zares pretepal na koncertu, kot se za bend takega kova spodobi…sicer sem pa vesel, da ni bil koncert v Zagrebu…tam ga verjetno ne bi preživel, malo manj nežna publika:)

Identiteta članov neznana (kao…skozi leta so se izmenjali v skupini člani zasedb Carcass, Faith no More, At the Gates, The Hounted, Fear Factory, Static X, Dimmu Borgir, Nile, Napalm Death….)

Najdete jih na myspaceu:

http://www.myspace.com/brujeriax

ali:

http://www.brujeria.com

Vrhunec koncerta je zame osebno bil poslednji komad, z naslovom MATANDO GUEROS, kar pomeni…pobijmo belce.

Prijetno poslušanje.
brujeria3.jpg

brujeria2.jpg

brujeria1.jpg

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Glasba | Brez komentarjev »

Turšija

Objavil Tibor Jablonsky dne 25.02.2007

Poznate? Srbska verzija solate (ja, včasih jedo tudi zelenjavo, ne moreš verjeti…:). PO mojem mnenju najboljša stvar, ki se lahko zgodi zelenjavi…kot, da bi bilo vloženo, samo bistveno bolj sveže. Zelenjava ostane trda, praktična in polna vitaminčkov…

Dolgo časa že nisem nič objavil, moral sem pa to spraviti gor…bil bi greh če ne bi…

tursija2.JPG

tursija1.JPG

tursija4.JPG

Recepti sta izdali Irina in Barbara, gre pa takole:

10L vode – oko 7kg povrća…

2L vode prokuvati….malo ohladiti i rastopiti 400g soli, ubaciti 1 kesicu konzervansa i 1 kesicu vinobrana

( posebno u šoljici hladne vode rastvoriti konzervans i u drugoj vinobran, kesice od po 10g, pa ubaciti )

dodati 8L hladne vode, promešati pa dodati 200g esencije i ponovo promešati.

sve preliti preko već naređanog povrća u kanti ili buretu zapremine od 25 – 30L

ostaviti da odstoji min. 2 – 3 nedelje na hladnom mestu!

povrće ređati prošarano i naizmenično :

krastavci – kornišoni, paprika – šilja manja, šargarepa, karfiol, kupus isečen na manje komade, paradajz – zeleni manji, peršun, celer,

biber u zrnu, moze i koren rena ako se želi ljuća turšija.

ENJOY!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Tako. Še z moje strani, uživajte…

Jaz sigurno bom.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v miks | 4 komentarjev »

Ekskluzivno Novo odkritje?

Objavil Tibor Jablonsky dne 16.02.2007

Ali so v Srbiji korak naprej v medicini?

Je na pohodu alternativna medicina?

Kaj vedo (nekateri) kar ostali ne vedo?

Ali je zajebancija?

Nateg?

Ali bi se vpisali na tečaj ”ozdravljen hepatitis v eni uri?”

Presodite sami…jaz osebno nisem mogel iti mimo brez fotografiranja….

Lepe Pozdrave iz Beograda…

heps.JPG

Vem, slaba fotografija, kriv je moj uradni fotograf Tibor Jablonsky, ker je ”matora budala”..

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, Poučno | 5 komentarjev »

Včeraj sem diplomiral!

Objavil Tibor Jablonsky dne 5.02.2007

Včeraj sem diplomiral!

Ali se vam kdaj zgodi, da nekatere stvari shranjujete do onemoglosti? Ali si poskušate življenje režirati na način, da dobre stvari hranite za nekakšen poseben moment?

”Pridi k meni, bomo jedli jastoge…”

”Ohohohooooo! Kaj pa praznujemo danes?”

”Nič, pripravil sem jastoge, lahko pa naredimo iz tega slavje…I don’t mind…”

Ali pa: ”Kaj si nor, kaj boš zdej odpiral to buteljko, shrani jo za drugič, ko bo prava priložnost!”

Kolikokrat ste shranjevali stvari za boljše priložnosti? Kolikokrat so vam prav prišle? Kolikokrat so se vam pokvarile, če so bile pokvarljive? Kolikokrat ste si jih vmes zaželeli? Ko ste jih končno odprli, ker je pač priložnost bila prava, ali vam je resnično teknilo?

Nikar ne mislit, da to sprašujem vas, dragi bralec, meni je popolnoma vseeno, kaj si vi mislite o tem, jaz sprašujem sebe. Jaz odgovarjam sebi, nimam pa nič proti, če si ta vprašanja zastavite tudi vi, to je vaša stvar…:)

Osebno sem namreč zmeraj delal tako: Imam veliko dobrih buteljk, ki jih odprem za ”posebne priložnosti”, in ne rečem nič, včasih zelo prav pride. Prejšnjič mi je nekdo poklonil mozartove čokoladne kroglice. Imam jih zelo rad, ampak, to ni vsakdanji posladek. Zato sem jih spravil…za drugič, saj veste, no…za boljšo priložnost, da bom verjetno nekomu ponudil in ga očaral, brez dvoma, plemenit namen se skriva tudi tukaj!

Pa zajebimo filozofiranja o plemenitih namenih in se namenimo k bistvu, zakaj sem se sploh tega spomnil….

Pred leti sem bil s punco na Škotskem. Bilo je super, Škotska je krasna dežela, zaljubil sem se v pokrajino, hudomušnost in prijaznost tamkajšnjih prebivalcev, ter jasno da, whisky! Za dobrim viskijem sem skakal gor in dol. Obožujem ga, ko ga pijem (brez ledu, v ustni votlini ga zmešam s slino in pogoltnem), imam občutek, da držim v rokah vir vse moči. Vidim vse junake modernega časa od Churchilla, Kennedyja pa do meni ljubega Toma Waitsa……uffa!

No in tako sem si na Škotskem nakupil nekaj manjše zalogice viskija, ki se bo odpiral samo ob posebnih priložnostih. V take stvari verjamem in sem precej trdno odločen, da jih bom tudi tako izpeljal. Ampak kaj češ, življenjski tok je hvalabogu nepredvidljiv, sploh pa ne moreš ”šparati” treh steklenic viskija za posebno priložnost. To sem karseda hitro zaključil tudi sam. Vedel sem: ”No steklenico bom spil skupaj z bendom, ko bomo izdali plato, ena bo šla ob priliki, ko bo dober ambient, ena, tista najdražja, pa za mojo diplomo!

In res je bilo skoraj tako. Prva je šla karseda hitro. Druga tudi, ker smo se z bendom razšli, ostala je tretja. Najprestižnejša, 6 let staranja v hrastovem sodu, plus 6 let staranja v češnjevem sodu… aroma in pol, viski kot se šika!

Hranil sem jo na podstrešju, skrbno skrito skoraj tri leta.

Vmes sem bil na veliko pivskih pohodih in saj veste, zgodi se, da je vse že zaprto, ti pa veš, kaj imaš doma, ampak ne, moja volja je ostala neomajna! Viski bo ostal! Najprej diploma!

A življenje nas vedno znova preseneča, iz dneva v dan!

Ta četrtek smo šli na kegljanje, bilo je super, bilo nas je veliko in bili smo zelo razpoloženi, nekaj smo že spili in odločili smo se, da gremo na še en drink…iz enega sta hitro nastala dva, družba se je vedno bolj manjšala in na koncu smo ostali trije junaki in ena junakinja. Tresk! Lokal se je zaprl, nič ni bilo več odprtega, kaj pa zdaj? Lahko gremo domov, na višku razpoloženja? Ma ja?! Pozabi, miško!

”Grem domov po vino, se dobimo na klopcah,” se oglasim in rešim situacijo, navidezno. Vsi se strinjamo, akcija se prične, pridem domov, iščem vino, vina ni. ”Pizdarija! Kaj pa zdaj? Ne moreš ljudi pustit žejnih… Sploh ne po tem, ko si jih že pripravil, zakurblal….ni šans!”

Odločim se, da bom pričel črpati skrite rezerve, pogledam svoje buteljke vina, ostala je samo še ena, ”To ni dovolj” pomislim. ”Mi smo štirje, z eno buteljko ne bo nič…” Po krajšem tehtnem premisleku se odločim: ”Kamor je šu b’k, nj gre še štr’k!” Vzamem tako zelo očuvano steklenico viskija in se napotim k družbi, ki me že nestrpno pričakuje…

Slavnost se prične, povem, za kakšno priložnost sem kupil ta viski in kaj bomo praznovali, mojo diplomo. Vsi smo vzhičeni, dobivam čestitke, poljubčke. Mislim, da mi nekateri celo zavidajo! Jaz se počutim odlično! Resnici na ljubo, moram priznati, da še nisem diplomiral. Če že pogledam v prihodnost, jo vidim približno tri leta pred seboj. Viski jo je že nekaj časa čakal, vendar je ni dočakal. Ni mi žal. To ne pomeni, da ne bom diplomiral. To pomeni, da sem zadevo zelo resno vzel! Generalka je uspela! Čakam samo še glavno dejanje. Kaj bomo takrat pili, ne vem. Vem pa, da bo dobro in zasluženo, kot je bilo tokrat.

Pusti posebno priložnost, sledi instinktu, razum je odveč. Če bi imel možnost čas previti nazaj, bi ta dogodek enako, do zadnje potankosti ponovil !

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, Glasba | 4 komentarjev »

Mlakarjeva vandima (Izpovedi zafrustriranega uma 1.del)

Objavil Tibor Jablonsky dne 4.02.2007

Četrtek je. Večer. Sedim doma. Berem časopis. Vse je mirno, dnevnik se je končal. V daljavi se sliši zvok avtomobilskega motorja, kovinski zvok, zaloputanje vrat, čutiti je vlago v zraku… Jesen je, tisti melanholični čas, tisto nostalgično obdobje. Pri meni je načeloma spokojno, po stanovanju se sliši prasketanje ognja, drsanje ženinih copat po obrabljenem podu, tu pa tam kakšen pridušen vzdih, ki išče morda kanček pozornosti….

Ni mi mar, zapalim cigaret in obrnem stran. ”Pizda, zajebal sem že pol svojega življenja,” pomislim. In kaj imam? Nič… poročil sem se pri triindvajsetih, jaz sem bil svež diplomant, ona je imela svoje stanovanje, bila je sedem let starejša od mene in zaradi tega pametnejša. Želel sem si dozoreti, zdaj pa imam. Ona se že celo življenje trudi, da bi me spremenila, mi pomagala, da dozorim. Meni je ravno. Zadovoljen sem, da sem večno nezadovoljen. Sem nostalgik. Rad imam poezijo, rad imam pripovedovalce, sam sem sicer bolj molčeč, še najrajši sem tiho.

Časopis postaja pretežek, napetost se stopnjuje, notri ni nič pametnega, že dolgo ne berem več…samo za imidž ga držim, pozoren sem na ogenj, na ulico, v meni se prebuja tisti znani nemir…prav lepo zadiši…”Moram se zluftat, nujno.”

Ženini copati so preglasni, to sovražim. ”Za koji kurac mora tako drsat, pizdarija, naredijo jo še starejšo. Eh, kurc, lahko bi se že uredila, krava zajebana….sploh me ne gane več!”

Tega seveda ne mislim resno, morda pa…kadar sem nemiren, mi take misli hodijo po glavi.

V tišini vstanem, ugasnem čik, si oblečem plašč, vzamem denarnico in stopim proti vhodu.

Če je do malo prej vladala navidezna spokojnost v najinem skromnem domu, kjer so hišni ljubljenčki umrli, otrok pa nikoli ni bilo, se je sedaj vse pretrgalo. Objektivno gledano, spokojnost sploh ni obstajala, to si samo domišljam. Na ta trenutek se je čakalo cel večer. Jaz sem vedel, da bom šel, ona je čakala, da se lahko plaz vsuje. Najprej počasi, potem pa vedno bolj intenzivno: ”Kam pa greš ob taki uri?!” Vpraša s privzdignjenimi obrvmi. ”K Branetu na tarok,sem neposrečeno zamomljal.

Taroka sploh ne znam igrati, na živce mi gre, še ena igra, kjer se psevdo-intelektualci petelinijo eden čez drugega in na vse načine hvalijo, da je to igra, ki zahteva neverjetne matematične sposobnosti, dar predvidevanja, znanje psihologije, ter načela taktiziranja. Če jih pozorneje pogledaš, vidiš, da samo mečejo karte dol kot naviti kreteni in takoj zatem navdušeno preklinjajo ”kok so se zdej zajebali!”

Pa saj ni važno, to je samo moja frustracija, ker pač ne znam igrati

”Spet se boš zapil kot kak gnoj, jutri pa ne bo nič od tebe, ko greva k moji mami..” je dejala razburjeno. Imela je prav. Že vsa ta leta ve, da lažem, veliko se dere, nič se ne zgodi. Jaz sem tiho, ker tudi jaz nimam poguma, da bi kaj rekel. Iz tega vidika sva perfektna drug za drugega.

Na vratih postojim, ker vem, da bo sledil nov strel iz njenih ust. Čakam. Za svojim hrbtom slišim: ”Zakaj zmeraj zbežiš na tarok, kadar se mava resne stvari za pogovorit?”

”Ne moreš celo življenje bežati..”

”Problemi te bodo čakali, tudi ko se vrneš iz gostilne…”

”Vem, da imaš stresno službo, ampak odkrito povedano, mi ni več mar za to, jaz ne morem vsega sama postorit, v najinem življenju sva dva, si me slišal???!!!!!”

Še naprej molčim.

”Če misliš bit tak se ti ni treba vrnit!!!”

”Ostani tam kjer si bil prej, zajebi se do konca, reva poscana!”

Obrnem se, da ji rečem ”Dej ne seri mi!” in grem. V gostilno.

”Prokleta baba! Ampak sej ma prav….”

 

”Pod noč rad z doma jaz zbežim, an soji babi neč ne rečem

Pred njo se šempjota nardim, navzkrivž jo u betulu utečem…”

(Iztok Mlakar – vandima)

Nadaljevanje prihodnjič…

Tibor Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Mlakarjeva Vandima, zgodbe | 8 komentarjev »

Bluz skroz autobus!

Objavil Tibor Jablonsky dne 4.02.2007

Khm…

verjetno ste nekateri že opazili kako deluje Ljubljanski potniški promet, a ne?

NA ŽETONE!

Če pa žetona nimaš, prijazno vstaviš v šparovček 1,25 €. A je tako?

Tako je, res je… predvidevam, da nisem ne prvi, ne zadnji, ki je to ugotovil…

Verjetno ste tudi vi opazili, da večine šoferjev ne interesira, ali ste vrgli notri točno 1,25 €, nekako ne pokažejo nekih bistvenih emocij…ne rečem nič, ponavadi imam žeton, se pa včasih zgodi, da ga nimam, takrat kompenziram z drobižem. In tako je bilo tudi tokrat: Na železniški postaji stopim dol iz vlaka. Precej naložen hitro ugotovim, da nima smisla hoditi peš do rožne doline, zato se odločim za alternativno varianto, avtobus. Grem na bavarca, počakam na štirinajstico, vmes pregledam, če imam dovolj denarja, da bi kupil žeton. Kot se izkaže, se v moji denarnici nahaja borih 72 centov. Kaj sedaj? Lahko grem dvignit 10€ na bankomat, ki je na drugi strani ceste, lahko pa poskušam riskirati. Nisem premišljeval niti sekunde, štirinajstka je že bila tu. Hop, hop, skočim na avtobus, vsujem zvrhano pest drobiža v ”LPP šparovček” in pojdem naprej. Ne minejo štiri sekunde, in slišim šoferja, ki se nekaj dere v moji smeri. Pomislim: ”Pizda mu materna melanholična, pa prav štet je šel zadevo…”

Obrnem se, spustim kovčke na stol in se mirno vrnem nazaj k šoferju, vmes razmišljam: ”Spelji to zadevo elegantno!” Šofer se zadere:”Kaj misliš, da sem neumen?! To je premalo! Doplačaj!”

”To je vse kar imam.” Odvrnem. ”Grem samo dve postaji naprej.” (Sej vem, neumen izgovor…)

Šoferja je minilo vse: ”Al plačaj, al pa se poberi dol!”

Zdej je tudi mene minilo. Za trenutek ga pogledam in pomislim: ”Kaj mi pa more? A se bo spravil name zaradi 53 centov? Ma ne me jebat, če hočem bi ga lahko prefukal ko psa..” (Ni mi to ravno v navadi, ampak včasih razmišljaš tako…)

Zato mu rečem: ”Ok, vrnite mi 72 centov in grem dol..” Tipu se utrga. Jaz začenjam uživati v predstavi, ljudje na avtobusu gledajo, napetost raste.

”Ne moreš dobiti denarja nazaj, tukaj vse piše!” Pokaže na šparovček.

”Ja pol pa ne grem dol…” Odvrnem z nasmehom. Vsa stvar mi postaja vedno bolj smešna, tip bo padel ven iz sebe.

”Moraš it dol, če ne bom varnostnike poklical!” (Oziroma kontrolorje, pač tiste, ki hodijo gor in dol po postajah..)

”Ni problema, jaz ne grem dol.” Odvrnem in se vrnem h kovčkom. Med potniki zagledam enega svojega znanca, ki zadevo spremlja. Lahko bi šel do njega, ga prosil za 53c, ampak se mi je zdelo že zelo banalno. Ubogi šofer je že skoraj infarkt doživel ko mi je grozil, ljudje so začeli postajat nervozni, ker je avtobus še vedno stal. Odločim se, da je čas za umik. Tisti kreten se vedno bolj dere. Prekinem njegovo dretje in ga vprašam, če mi lahko odpre vrata od zadaj. Malo se zmede, ni pričakoval, da se bom po vsej tej predstavi odločil, da grem dol. Nazadnje mu le uspe odpret to vesoljsko čudo, jaz pozdravim zbrani publikum in zapustim avtobus. Ko stopim dol, pomislim: ”Kakšen kreten, pička mu smotana!” ”Peške bom šel v Rožno dolino, pa sej ni tako daleč.” Če ne drugo, sem za 72 centov, dobil butasto zgodbo in pospešen krvni obtok.

Zdaj se mi mogoče šofer kar malo smili, verjamem, da ima poln kurac takih in drugačnih delikventov, ki mu cel dan delajo pizdarije po avtobusu. Po drugi strani pa: ”Ko ga jebe!”

Tibor

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, Poučno | 1 komentar »