hedonistična orgija čutnih radosti

Izlivi

  • Strani

  • Na twitterju sem bolj aktiven:

004 Zdaj se šele začenja

Objavil Tibor Jablonsky dne 29.09.2013

Tako. V matični domovini sem odpravil še zadnji veliki dolg. Od vpisa na faks pa do diplome je minilo skoraj 11 let, vmes sem že večkrat hotel obupati, a sem se na koncu le toliko zbral in zadevo dokončal. Če sem kaj, sem trmast.
Prvič v življenju sem bil na dopustu v svojem kraju. Vsak dan sem se svaljkal, po 6 ali več ur, na skromnih Lucijskih plažah, ki so mi tokrat ponujale brezskrben užitek, ki sem ga v preteklosti doživel zgolj na kakšnih oddaljenih destinacijah.

Vrnitev je bila hladnejša, v Stuttgartu je jesen že dobro zakorakala. Začenja se bitka za pravo službo, v fohu. Ponudbe je bistveno več kakor pri nas, je pa tudi konkurenca bistveno močnejša. Sam imam rahel hendikep, saj še vednom ne znam dovolj dobro govoriti ali pisati v Nemščini, da bi lahko nemoteno opravljal delo gradbenega inženirja. Bo pa tudi to prišlo, ne dvomim.

Ena stvar, ki mi res ne manjka tukaj gor je politika. Z Nemško se (še) ne ukvarjam, na našo pa postajam popolnoma neobčutljiv. Ker je absurdna. Neobstoječa.  Spremljati košarko je bistveno bolj koristno.

TJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v S trebuhom za kruhom | 2 komentarjev »

Primer Beno Udrih ali dve plati medalje

Objavil Tibor Jablonsky dne 17.07.2013

Pred dnevi naj bi Beno Udrih po SMS sporočilu obvestil direktorja članskih reprezentanc Mateja Avanza o svojem neigranju na letošnjem EP v Sloveniji. Avanzo je bil ogorčen, novinarji so bili ogorčeni, košarkaški strokovnjaki so v en glas zatrjevali, da je to nezaslišano in vesoljna Slovenija se je v trenutku sesirila. Javen linč je bil neizbežen. Za nameček je Beno na svojem instagram profilu objavil sliko na kateri uživa v družbi svojega brata in osebnega trenerja. Namen slike prepuščam interpretaciji vsakega posameznika.

Poglejmo zgodbo iz drugega zornega kota, ali je res vse tako črno-belo?

Prvič, zgodba z Benom Udrihom ni od včeraj, zadeva ima že brado. V njegove prejšnje odpovedi se zavoljo tega zapisa ne bom spuščal, poglejmo zadnjo. In predzadnjo.

Zaradi poroke se ni udeležil evropskega prventva v Litvi, takrat naj bi selektorju Maljkoviću “zagotovil, da se bo z veseljem udeležil EP-ja v Sloveniji”. Kasneje, v začetku letošnjega koledarskega leta, sta bila pri njemu na obisku tako Matej Avanzo kot tudi Božidar Maljković. Iz ZDA sta se vrnila z veselo novico “da je Udrih zraven” “Imamo ga!” “Potrebno bo počakati le, da sklene novo pogodbo”.

To so vse sistematične laži, ki jih KZS že vrsto let lansira na vsakem koraku. So del propagande, del napihovanja in umetnega ustvarjanja evforije. Za njimi (letos) stoji računica, v njej so polne dvorane in umivanje lastnega obraza v javnosti.

Beno Udrih tega ni nikoli izjavil. Na 24ur.com obstaja posnetek, ki je datiran z 20.2.2013. Tam Udrih jasno pove, da obstaja veliko razlogov za njegovo nepojavljanje. Klik!

Da ne bo pomote, še vedno mislim, da tip ne čuti nikakršne pripadnosti, vendar velja poudariti, da je bil zlorabljen. Beno Udrih je prevzel vlogo grešnega kozla od Saše Vujačića. Skupna točka obeh je, da ju zveza že leta namaka, da prikrije svoje kikse. Beno je očitno prevelik jebiveter in se mu ne zdi vredno, da bi stvari razčiščeval preko medijev, pa bi jih lahko, če bi hotel. Oba imata tudi kopico svojih muh in težak ego, sta pa v medijih predstavljena kot glavna krivca za vse. Zveza s svojimi zakulisnimi igrami in lažmi prepričljivo kreira njuno javno podobo v Sloveniji. Nista krivca samo onadva, čeprav nosita svoj delež, le požreti ne želita vsega.

Po drugi strani pa nihče ne namenja pretirane pozornosti junakom, ki se fanatično odzovejo na vsako reprezentančno akcijo. Oni so tisti, ki si zaslužijo soj žarometov, pa ga večkrat ne dobijo. Naj podam primer: Boštjan Nachbar je tudi letos, takoj po koncu svoje dolge sezone, organiziral košarkaški kamp za otroke. Delegacija KZS ni imela časa ali volje, da bi se pojavila na kampu. In to na kampu reprezentanta in glavnega nosilca! Da bi otroci lahko videli in slišali selektorja ali morda Raša Nesterovića. To so zadeve, ki pozitivno zaznamujejo otroke v njihovem košarkaškem razvoju. Tega ne bomo brali. To pa zato, ker nam zvezo vodijo klike, ki nimajo kaj dosti skupnega s košarko. Ne bi me začudilo, če bi se po EP od svoje funkcije poslovil tudi bivši kapetan Rašo Nesterović. Na mesto podpredsednika so ga postavili zgolj za okras. Njegov potencial bo ostal neizkoriščen.

TJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Šport | 1 komentar »

Smo profesionalni ali samo še udrihamo?

Objavil Tibor Jablonsky dne 14.06.2013

Osebno mnenje je eno, mnenje profesionalne novinarke na takšen način je pa popolnoma nestrokovno in nepomembno. Lahko so besede Janši upravičene, vendar v tem primeru zgolj razgaljajo slabo artikuliranost stroke in javnega mnenja v Sloveniji. Pogojno zaželeti gostu dosmrtni zapor v intervjuju na televiziji je škandal, četudi je gost JJ. Zapomnite si to. Ne aplavdiram, čeprav ga ne prenašam.

YouTube slika preogleda

TJ

P.S. Edit: Originalni posnetek je bil vmes že odstranjen. Prilagam video celotne oddaje, dotičen odlomek se nahaja na 56´.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v DanesSemZvedu | Brez komentarjev »

03 Znajdi se!

Objavil Tibor Jablonsky dne 15.05.2013

Debela koža

Pride čas, ko ko nove situacije postanejo nekaj vsakdanjega. Tukaj sva že dobra dva meseca, končno sva se vselila v svoje stanovanje. Imela sva milijon različnih peripetij z iskanjem stanovanja, švercanjem po raznih mišjih rupicah, menjavanjem lokacij, skrivanja pred lastniki, ipd.. na vse se navadiš. Ogled enega stanovanja mi je še posebno ostal v spominu, majhna luknja, nekih 20 kvadratov, lokacija – center, cena – sitnica. Sitnica z razlogom, v bloku so svojo streho nad glavo našle prodajalke ljubezni. Šele pri odhodu iz stavbe so podobe v obliki srčkov in raznih napisov na vratih (Love, Lola, Heidi, Helga, Candy…) dobile pravi smisel. Če skrajšam zadevo, stanovanja nisva dobila, obstajal je bolj siguren ponudnik. Konkurenca v Stuttgartu je strahotna.

Potem je končno nekaj ratalo, kaj nekaj – prava terna! Seveda preko vez in poznanstev, ki si jih sproti pridobivaš, kajpadruzga! Zdaj sva končno v svojem stanovanju, ki ima skoraj 70 kvadratov. Odmeva v tri krasne, ker je večinoma prazno. Midva se ukvarjava z idejami, kako ga napolniti. Sladke skrbi.

Birokracija

Odšel sem na 3 različne urade, vprašati za delovno dovoljenje, vsak te pošlje nekam naprej, nihče ti ne pove nič pametnega. Zmigujejo z rameni in v tistih velikih nemških očeh vidiš opravičilo: „Tega pa ne vem, še nisem vklopil možganov zadnjih par let.“ Nekaj ima s tem opraviti tudi moje znanje nemščine, ki je na zelo bantú nivoju, ampak nič ne dé. Trudim se, da govorim samo nemško, zato se včasih zmenim kakšno zadevo malo bolj pomanjkljivo. Načeloma so pa birokrati zelo podobni našim. Le bolj prijazni.

V ponedeljek se grem prijaviti na zavod za zaposlovanje, da vidim kje lahko dobim številko socialnega zavarovanja, to je neka verzija naše davčne številke.

Življenje & Delo

Tu pa tam oddelam kakšno „pomoč“ (beri: plačilo na roko) pri raznih naših ljudeh. Vmes prčkam mojo diplomo, bo pa kaj kmalu prišel čas, ko bo treba začeti tudi delati. Zmenil sem se za priložnostno delo kot fizikalec z enim našim, tako to gre, za začetek najhitreje.

Jugosi smo v tujini vsi jugosi. Od Jugoslovanov izstopajo edino Srbi, daleč najboljše se znajdejo in vse poznajo. Brez njihove pomoči ne bi našla niti stanovanja. V najini zgradbi prebivajo 4 jugoslovanske družine, 4 italijanske, 1 albanska, 1 kurdska in ena nemška. Slednji so mi sumljivi, kaj za vraga delajo v taki zgradbi? Pri nas ne veljajo nemška pravila. Perilo obešam zunaj, kar je žaljivo, hišni red ne obstaja in še kaj bi se našlo. Totalna Grčija, super je.

Zadnje dni je bila moja glavna okupacija najti prenos zaključnega turnirja evrolige. Misija nemogoče. O košarki živ bog ne ve nič. Vsi kafiči furajo samo Fußball in njihovo bundesligo. Solit se pejte s tem fuzbalom! Internet bi mi sicer morali priklopiti v ponedeljek, dan po finalu, vendar sem še zdaj v temi. Mojster je zadevo priklopil, rekel, da se bo čez eno uro dala uporabljati in odšel. Verjetno mi ni treba razlagati, da sem od takrat imel že ene par koleričnih izbruhov, rezultat je na žalost še vedno enak – interneta ni. Na njihovi podpori govorijo samo nemško in vzamejo ti 42 centov na minuto za 5 minutno čakanje v vrsti. Naši operaterji so zlata vredni proti tem smetem.

Ko ima človek čas, da lahko razmišlja o takih stvareh, je lahko srečen, to samo pomeni, da se mu življenje vrača v normalo.

TJ

P.S.

Rezultata finala evrolige še vedno ne vem. Zanalašč. Ko dobim internet bom pobral dol z neta tekmo in si jo ogledal v živo, z nekajdnevno zamudo. Zaenkrat mi uspeva, da ne izvem rezultata ;)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Beležke, S trebuhom za kruhom | 4 komentarjev »

02 Iskanje

Objavil Tibor Jablonsky dne 29.03.2013

Na postaji je bilo prijetno toplo. V roke sem vzel dva kovčka. Prenosnik in blazino za spanje sem si poveznil preko ramen, na obraz instaliral nasmešek in se odpravil proti podzemni železnici. Na vlaku mi je žena povedala: „spakirala sem vso najino zlatnino, da jo lahko prodava, če bo zagustilo.“ Debelo sem pogledal. Jaz sem kot najpomembnejši del svoje prtljage spakiral Mojstra in Margareto od Bulgakova in Hessejevo igro steklenih biserov, Moskvo – Petuški od Jerofejeva mi je nekdo že tretjič spizdil, na nogah sem pa itak imel alpinine gojzarice, brez tega nisem šel nikamor. O zlatih zalogah se mi niti sanjalo ni, kakšno zlato?!

Ja, prav sklepate,  eden od naju je „umetnik“, drugi pa vé kaj dela. Tako nekako funkcionirava.

Za prve tri tedne sva imela zagotovljeno prenočišče v prijateljičini dnevni sobi, ona že nekaj let živi v Stuttgartu. V tem času sva morala najti stanovanje.
Ker nisva imela časovnega okvirja, kdaj bo viza nared, tudi nisva mogla pravočasno najeti stanovanja. Na nemški ambasadi ti na vprašanje „koliko časa traja postopek za pridobitev vizuma?“ odgovorijo z „eden do šest mesecev ali več“.

Naslednjega dne sva navsezgodaj pričela pregledovati oglase za stanovanja. Splošen model ponudbe gre nekako takole: stanovanja so prazna, neopremljena, v najboljših primerih je noter kuhinja, večinoma ni. Dobro, to sva vedela. Lastniki večinoma zahtevajo tri mesečne varščine, tudi to sva vedela. 90% stanovanj ti ponujajo agencije, ki si za enkratno provizijo vzamejo 238% zneska mesečne najemnine. To sva vedela in izključila, ni bilo dovolj sredstev za takšen luksuz, potrebno se bo potruditi. Nisva pa vedela ene pomembne stvari. V Stuttgartu, glede na povpraševanje,  primanjkuje med 15.000 in 20.000 stanovanj. Ako se uspeš dogovoriti za termin (večinoma je kontakt samo email, na katerega najpogosteje ne dobiš odgovora), si stanovanje ogledaš še s 50+ ljudmi. V kolikor ti je stanovanje všeč (kar ti nedvomno je, bolje drži ga nego lovi ga, mar ne?) izpolneš formular, v katerega vpišeš praktično svoj celoten življenjepis in ga oddaš lastniku. Čez nekaj dni te ponavadi NE pokličejo. V kolikor te pokličejo, si ti srečni izbranec, ki bo bival v tem novem stanovanju.

Tudi midva sva se uspela dogovoriti za nekaj terminov, za nekaj pa tudi ne. Medtem ko je bila žena v službi, sem bil jaz zadolžen za iskanje oglasov in vrtenje telefona. Ker je moja nemščina trenutno v zgodnji fazi učenja, starejši Nemci se pa bojijo govoriti angleško, sem si – po nekaj neposrečenih poizkusih prebega iz nemščine na angleščino – omislil posrednika, ki je klical namesto mene. Svojo nalogo je opravil brezhibno, problem je bil le v temu, da je večina stanovanj že pošla za tisti dan. Na koncu se je le javila ena gospa, ki pa je povedala, da si v svojem stanovanju ne želi Jugoslovanov. Saj vem, da si radi vrtimo zgodbice o tem, kako je Slovenski delavec v Nemčiji izjemno cenjen. Morda res, ampak ne za povprečnega človeka, ki želi svoje stanovanje oddati čim bolj sigurni osebi.  Obstajajo vsakršni kalibri,  takle mamo.

Kar nekaj zavrnitev za stanovanje sva dobila tudi zaradi premajhne kvadrature. Lastnik nama je lepo pojasnil, da je 40m² pač premajhno stanovanje za 2 osebi. Ma nemoj?!?  Imelo me je, da bi človeku pojasnil, kako smo štiričlanska družina s psom živeli na 36 m², ampak sem uvidel, da se bom o nemškem bontonu moral še veliko naučiti, zato sem bil raje tiho.

Tiho do naslednjič. ;)

TJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Beležke, S trebuhom za kruhom | 3 komentarjev »

01 Odhod

Objavil Tibor Jablonsky dne 26.03.2013

Pa se je začelo. Gradbeniške firme so padale kot domine, bil sem deficitaren kader, kader, ki se ga je v Sloveniji iskalo z lučjo podnevi. Sedaj nas nametavajo z lopatami.

Star sem 29 let in nisem še diplomiral. Žena je arhitektka, tuja državljanka. Leta 2011 je čez noč ostala brez službe, tri mesece na zavodu, na kupe oddanih prošenj in eno povabilo na razgovor. Prosili so jo, naj naredi idejni projekt vrtca v nakupovalnem središču v Ljubljani. Projekt so pohvalili, ga vzeli, nič plačali in se nikoli javili. Tako se zdaj dela.

Jaz sem vmes delal v ribarnici, na bratovo napotnico, zelo kratek čas, zastonj sem se uvajal za butološko delo v dveh različnih podjetjih, eni se mi niso več javili, od drugih sem zbežal. Čez sezono sem se preko poznanstva zaposlil v kuhinji v Portorožu. To je to.

Vmes je minilo poldrugo leto. Niti ne vem kdaj, niti ne vem kako. Moja ženka je nekega dne poskusno poslala 4 prošnje za službo v Nemčijo, dobila je tri odgovore in eno povabilo na razgovor. Odpeljala sva se v Stuttgart, dobila je ponudbo za službo in jo tudi sprejela. Potem sva se odpeljala domov.

Po nemški avtocesti sem se vozil s solznimi očmi. Bil sem jezen. Jezen na svojo državo, jezen na politike, tiste „leve“ in „desne“ kurce, ki nam, v zameno za sistematično ropanje države, že dve desetletji mečejo v oči pesek ideološke zaslepljenosti. Bil sem žalosten. Žalosten, ker bom moral oditi od doma. Sprva sem imel občutek, da bom s svojim odhodom izdal svoje starše, brata, sestro, da ne bom več tu…na dosegu roke, objema, poljuba..

Bil sem prestrašen. Kako se bova znašla? Denarja nimava nič. Kako bova našla stanovanje, plačala kavcijo, kupila pohištvo? Jaz moram narediti še zadnji izpit in diplomo? Bo?!

Od rojstva sem naravnan k pretirani galami, to se da videti na 200 metrov razdalje. Resnica je, da v meni vre desetkrat huje, ampak več kot toliko ne znam skrivati čustev, mislim, da jih tudi ne smem.

Potem sva čakala na njeno vizo. Status quo. Prišla je po dobrih dveh mesecih. Jaz sem vmes končal z zagovorom zadnjega izpita, dan pred odhodom. Diplomo bom napisal v Nemčiji, do poletja jo moram spraviti, z zagovorom vred, pod streho.

Spakirala sva najpomembnejše stvari v tri kovčke. Od prijateljev sva si sposodila 2200 € in se vsedla na vlak za Stuttgart. Na postaji sem se s solznimi očmi poslovil od staršev, brata sem stisnil z vso močjo, nisem ga hotel izpustiti. Navajen sem biti z njimi pogosto v kontaktu, brata smatram za svojega najboljšega prijatelja in čeprav je mlajši, mojega mentorja in učitelja v mnogih stvareh.

Vlak je štartal. Po telefonu sem se pogovarjal še s sestro, skozi Avstrijo sem jokal, na skrivaj, medtem ko je žena spala. Ona je močnejša in izkušenejša od mene. To je že zdavnaj preživela. Že vrsto let je v tujini in to v tujini, kjer nima več kaj delati.

Po devetih urah vožnje sva prispela na glavno postajo v Stuttgart. Globoko sem vdihnil svež zrak. To je torej to. Dobro, pa pojdimo v boj.

TJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Beležke, Misija Diploma, S trebuhom za kruhom | 25 komentarjev »

Prilika o krožnem križišču

Objavil Tibor Jablonsky dne 21.02.2013

Dajte, povejte mi, od radovednosti me razganja, ali morda kdo od vas ve, če še obstaja bar N.1, mogoče je F1, ni pomembno, tam nekje pri Primskovem v Kranju? Nekaj let nazaj sem tam šest ur preždel za šankom, kjer sem z vtrajnostjo ultramaratonca neuspešno vrgel oba para svojih škilastih oči na eno strupeno natakarico. Imela je črne, morda rdeče lase, strog sado-mazo pogled, mirno roko in filigranski občutek za matematiko. Uspela mi je namreč zaračunati prav vsako pivo, ki sem ga tistega usodnega večera pognal po grlu in roko na srce, teh ni bilo malo. Njena žareča lepota in opojni vonj temne hmeljske mešanice sta mi preprečila udeležbo na koncertu zaradi katerega sem prvotno sploh prispel v ta zakoten kraj. To me ni posebno potrlo, kajti ni mi bilo posebno mar za floridske sataniste po imenu Deicide. Če bolj pomislim, mi je bilo za njih ravno vse do Kosova. To se je tudi videlo.

Po končanem koncertu (ko se je lokal zapiral) sem se brez večje ceremonije poslovil od fatalne natakarice Nine (Nike, Džazmine, nekaj takega…) in se z avtom odpravil nazaj, sončnemu vzhodu naproti. Pot ni trajala predolgo, saj sem že po dobrih tristo metrih končal v krožnem križišču, tako neopazno se je prihulilo tam sredi ceste. Če dobro premislim, to ni res, krožišče je namreč služilo zgolj za odskočno desko, saj se avto ni zaustavil na tej točki, temveč je vehementno nadaljeval svojo pot v bližnjo obcestno njivo, sredi katere je našel en samcat in osamljen plinovod. Tam se je resnično ustavil. Napredovanje ni bilo mogoče, saj so bile vse štiri gume predrte, hauba je pa tudi precej scefrano delovala, tako, da je dajala vtis bolj kakšne shirane rikše kot pa resnega prevoznega sredstva. Jaz sem z glavo preveril trdoto vetrobranskega stekla, ki me je v celoti preplašila, saj so še nedolgo nazaj izdelovali stekla bistveno boljše kakovosti.

Neizpodbitno dejstvo je, da so takšne njive zelo primerne za nočna iskanja nirvane, česar sem se zelo veselil, saj je bila vidljivost lepa, nebo je bilo jasno in luna polna, kot nalašč za poduhovljenost. Žal so izlete v transcendenco preprečili platfusarji v modrih oblekah in z lučkami na avtih. Prišli so narediti zapisnik na mesto nesreče, kurc pa taka romantika, pfej!!Usedel sem se kar na tisti kup sveže razbitih ruševin, iz katerih je puščal pllin in razmišljal o moji predragi Nini, Niki, Džazmini ali Sulfidi, fatalki in pol. Vsaj tako se mi zdi, nisem več prepričan. Že takrat sem se zavedal, da sem nasekan kot butara in ravno zaradi tega ne morem dajati merodajnih ocen o vesoljski lepoti.

Saj vem, vsi ste sedaj pomislili, da sem neodgovorno ščene, ki se pijan vozi in ogroža življenja drugih, vendar to ne bi moglo biti dlje od resnice. Za vožnjo je bil zadolžen moj kolega, ki pa je bil še bolj pijan od mene. Spanje v avtu na žalost ni ustrezalo njegovim normativom za varno vračanje domov.

Po končanem zaslišanju, prepovedi vožnje in dogovoru z vlečno službo, da odpeljejo avto na prvi odpad, sva brez večjih skrbi ustavila prve mimoidoče, ter se pred očmi policajev zbasala v njihovega malega cliota. On kot šesta oseba v avto, jaz sem se pa odločil, da bom izkoristil vse potovalne ugodnosti, ki jih ponuja prtljažnik, »od Kranja do Portoroža bomo pa že zmogli,  mar ne?!«

Še danes sem srečen, da sem izvlekel živo glavo iz tega Kranja, nevarno mesto, ni kaj. Resnično pa upam, da je kelnarca bila tega vredna.

V kolikor je kdo od vas, dragi bralci, prepoznal katerikoli detajl v tejle zgodbi, naj mi prosim javi, da bom vedel, kako stojijo stvari tam naokoli. Nimam namreč namena se ponovno vračati na mesto zločina.

TJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Bluzzzz, Skriti Dnevnik Tiborja Jablonskega | 1 komentar »

O samodisciplini in motivaciji

Objavil Tibor Jablonsky dne 13.03.2012

Dnevnik, beležke in ostale klinopise pišejo ljudje z nekaterimi vzgibi samodiscipline. Tudi revolucionarji so morali imeti nekaj le-te, sicer bi vsaka revolucija ostala zgolj pri zasnovah nadobudnih mislecev in njihovih bahatih priležnic.
Velikim intelektualcem nedefinirane znanosti, med katere sodim tudi sam, se ničkolikokrat pripeti napad drznih misli ob začuda odurno poznih urah, ki niso vredne omembe poštenega človeka. Takrat zašvicam tudi sam. Nedelo se odlično prileže čez dan, saj je takrat takrat vsak načrt preložljiv za nedoločen čas. Rekapitulacija opravljenega dela se zgodi šele zvečer, ko se kakor najbolj ničvredno govno zavališ v svoje ležišče, kjer si namesto poštenega spanca privoščiš soočenje s posledicami, ki jih je nakopal še en dan potuhnjenega lenarjenja.
Ceno takšnega obnašanja si vsak posameznik odmeri sam. Jaz se tradicionalno kaznujem z nemirnim spancem in s stiskanjem zob v snu. Ne bom trdil, da se zadeva ravno prileže, vsekakor pa čez čas lažje shajaš z njo. Čas omili vsako zadevo, tudi lenobo spremeni v če že ne  koristno, pa vsaj v neškodljivo obnašanje.

Enkrat je pa tudi tega dovolj!

Čas je, da pljunem resnici v obraz. Nahajam se v nezavidljivem položaju, saj moram do konca aprila (Čez 50 dni) diplomirati. V nasprotnem primeru bom moral podjetju, ki me je štipendiralo vrniti cca 13000 €. Zanimivo, ne? Da bo stvar nekoliko manj holivudska sem poskrbel že januarja, ko sem še drugič ruknil konstrukcije. Naslednji rok je šele junija. Kako diplomirati do konca aprila, bom moral vprašati kakšnega poslanca. Tako, malo sem pojamral, to je zadnje čase zelo moderno, mar ne?

Po naravi sem radikalen. V marsikaterem pogledu. Brez pretiravanja ne znam funkcionirati. Rad si postavim izjemno visoke cilje za katere si določim nemogoč časovni okvir. Potem popušim. Zadramatiziram. Grem naprej. Redefiniram cilje. In časovni okvir, ponavadi še krajši. Tako to gre.

Tega se sedaj zavedam, ampak kljub vsemu ne bom ravnal nič drugače kot v preteklosti.

Do konca faksa me ločita 2 izpita (Hidravlika in Konstrukcije), seminar (kot ena manjša diploma, ravno tako jo zagovarjaš pred komisijo) in diploma. Začel sem brskati po literaturi za seminar. Delovni naslov je “sanacija starih okoljskih bremen”. Sliši se fantastično, le da jaz nimam pojma, kaj bi sploh delal s tem. Imam pač pozne reflekse.

Namen današnjega zapisa je v tem, da zapišem svoje cilje in opazujem, kako se bodo spreminjali in preoblikovali v času do diplome. Cilji so naslednji:

  • Do konca tedna predelaj doslej nabrano literaturo
  • V petek se oglasi pri profesorju na faksu, da ti pomaga iskristalizirati obliko seminarja
  • V treh tednih napiši seminar
  • Do konca aprila zagovarjaj
  • Začni pisati diplomsko nalogo
  • Zraven ponavljaj za zadnja dva izpita
  • Junija naredi oba izpita
  • Oddaj diplomsko nalogo in razmisli, kako boš odplačal dolg do podjetja.

Za prvič je dovolj radikalno, od tu naprej se bo samo še zaostrovalo, odvisno od discipline. Za danes sem odkljukal vsaj ta del spiska, ki je vključeval misel o ponovnem aktiviranju bloga. Mislim, da bom zaradi tega lepše spal. Upam, da me zjutraj ne bo bolela čeljust.

YouTube slika preogleda

Dovolj bodi za danes. Glasbena podlaga naj služi tudi vizualno. Priporočam.

Lahko noč.

TJ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Beležke, Misija Diploma | 6 komentarjev »

Jesen v Beogradu

Objavil Tibor Jablonsky dne 23.10.2011

Dan se je začel precej dinamično. Vstal sem prepozno, zamujal sem. Kljub vsemu sem si vzel dovolj časa, da sem v skorajšnjem miru izpraznil bojler z vročo vodo, si popekel toast z jajčkom in odgalopiral skozi vrata. Neposrečeno. Pustil prižgan štedilnik in električno peč, tašča ne bo ravno srečna zvečer.
Žena me je čakala na bulevarju. Objamem in poljubim se z različnimi članicami nevarnega ženskega klana, kateremu sem v javnosti simpatičen, drugače pa verjetno precej nemogoč. Če bo šlo vse po sreči, tega drugega verjetno nikoli ne bom izvedel, aleluja.
Iz centra s tramvajem na Banjico, mimo Marakane, do ortodonta. Žena gre na šraufanje, jaz pa berem “Srbija Hard Core” od Veličkovića in pičim po Drini v mekani kutijici. Prileže se, odgovarja mi.
Urnik je popolnjen. Berem lahko samo na avtobusu in v čakalnicah, kadim lahko samo na postajah. Tokrat, žal, tramvaji ne zamujajo, prehitro ugašam čike, škoda “najboljeg domaćeg duvana”.
S tramvajem se odpeljeva nazaj  v center.  Obisk pri družinskih prijateljih, kava, gibanica, cigareti in pregled stanja mojega ramena. Gospa je fiziater, jaz imam pa precej neugodne bolečine v ramenu že dalj časa, pretiraval s sklecami, močnó. Očitno nimam več enaindvajset let in ne treniram več desetkrat tedensko, marveč desetkrat letno. Ugotoviva, da je levo rame vizualno deformirano. Ob premikih škriplje, potreben bo rentgen in ultrazvok. “Kdaj drugič, boš moral kar do privatnika, v moji ordinaciji je gneča in ne morem te sprejeti brez napotnice. Boš pa zato takoj na vrsti.”
“Ok in hvala lepa, v kliničnem centru Ljubljana pridem na vrsto šele 15. januarja, čakam pa že štiri mesece.”
“Tudi pri nas ni nič boljše.” skomigne z rameni in se rahlo nasmehne.
Iz vljudnosti popijem še eno rakijo in odhitim na Trg Nikole Pašića. Tam me že pol ure čaka Kum. Sedeva v Črno Želvo, cukava domače pivo, debata teče o politiki, Zeitgeistu, Srbiji, Sloveniji, Jankoviću, Hanžku, Grčiji in nenazadnje tudi košarki, žal o slednjem zelo na kratko. Nekolikokrat ga sesekam, ko se želi razgovorit o svoji bivši, ne želim poslušati, preveč jo imam rad.
Ko se razideva, me vpraša: “Bi prišel z ženo živeti in delati v Beograd, če bi našel tukaj službo?”
Pogledam naokoli, pada dež, všeč mi je, morda še bolj kot kdajkoli.
“Bi. Bi, zakaj pa ne.” odvrnem.

T.Jablonsky

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Beležke | Brez komentarjev »

Slovenija – Bolgarija, EP 2011 Litva, Po bitki…

Objavil Tibor Jablonsky dne 31.08.2011

Dragi dnevnik,

Saj vem, po bitki je najlažje biti general, in ja, v Sloveniji nas je vsaj 3 milijone selektorjev (ja, nekateri imamo pač multiple osebnosti, tako to gre), ampak ne morem si pomagati, da ne bi še jaz pristavil svoj lonček, enostavno moram.

Torej, premagali smo Bolgare, jedva, za mišji kurac, šlo je na tesno, šteje samo zmaga. Dejstvo, da nismo mogli zadeti bazena iz razdalje, vliva upanje, da se forma šele dviguje, ter da bomo pravi, ko bomo to dejansko potrebovali, to je v četrfinalu, proti Srbiji ali Nemčiji, Franciji…

Veseli me dejstvo, da so priložnost za igro, kljub težki tekmi, dobili vsi igralci. Nihče ni igral več kot 29 minut (Erazem Lorbek, rekorder po minutaži,  je tokrat bil v drugem planu, vsaj ofenzivno, vse je namreč potekalo preko zunanje linije).

Obstajajo sicer še stvari, ki mi ne dopuščajo mirnega spanca, to je nekonstatnost v igri, še pri vodstvu s 13 točkami razlike nimam občutka, da kontroliramo potek tekme. Nikoli ne vem, kdo bo vrgel žogo v avt. To je zaskrbljujoče, tudi za naprej. Človek si sredi tretje četrtine ne more iti v miru narediti polente z kislim mlekom in ocvirki, saj se lahko kaj hitro ocvirk zatakne v grlu, ko se človek vrne pred teve ekran. Zato vas, igralci in trenerski štab, pozivam, da pazite na počutje in apetit oboževalcev. Menda si ne bi želeli, da nas useka fršlok ali bognedaj, zadušitev zaradi prevelikega kosa prepečenca v grlu, letos nam je to že Olimpija delala. In to uspešno.

Še malo statistike, dobili smo skok, podaje, imeli manj izgubljenih žog in če bi zadeli par trojk več, bi jih danes povozili, simple as that. Zato navijači, glavo gor in pazite na ocvirke.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Izlivi, Košarka, Skriti Dnevnik Tiborja Jablonskega, Šport | Brez komentarjev »