hedonistična orgija čutnih radosti

Tako je, odhajam drugam. Zaželel sem si spremembe in drugačnega ustvarjalnega okolja. Od sedaj naprej me lahko berete na vesti,  natančneje na tem naslovu: http://blog.vest.si/tibjab/

Se vidimo/beremo

čao.

Tibor Jablonsky

Naj bo hitro. Kratko. Učinkovito. Jedrnato.

S Pinotom sva imela delovno akcijo v njegovem sadovnjaku. Bil je že skrajni čas za obrezovanje, še kakšen teden in bila bi prepozna. Vetrič se je lahno poigraval z najinimi mislimi, midva pa sva, vsak zazrt v svoj meditacijo, pridno obrezovala sadno drevje, razmišljala o sadjevčkih in lepotah življenja, ki se ti neusmiljeno zaletavajo v obraz.
Nisva lovila nikakršnih želja, najine želje so bile stvarnost in stvarnost je bila kot nalašč primerna za najine bluze. Roka ob roki, bok ob boku, škarje ob škarjah, „šviz, švrk in tcak“ so nama delali družbo kar tjavendan. Spokojno.

Tudi trava je bila razmeroma visoka, med svojim erotičnim plesom je koketirala s koso, pričakovala je, da jo nekdo položi, z ljubeznijo. Zaradi vseh teh dejavnikov nisva niti opazila sence, ki se nama je približevala iz juga. Ne, to ni bil cvet, bila je nevihta. Trden predmet pravilnih oblik je popolnoma raztreščil harmonijo, ki je trenutno vladala temu brezdimenzijskemu prostoru, vanjga je vsejala togoto, penavost in zverinskost. Bil je to MEJNIK. Pa ne tisti mejnik iz srednješolskega berila, pač pa TISTI MEJNIK. Bil je to kamen, ki je označeval državno mejo.

Nekaj časa sva ga neumno gledala, potem sva malo hodila okrog njega, opazila sva tudi znak z napisom HR.

Navkljub dejstvu, da so se mi oči kar precej zapirale in navkljub upravičenem sumu, da je tudi Pino v podobnem psihofizičnem stanju, konec koncev sva spila dobra dva litra pošteno žveplane malvazije, kar tudi ni od muh, sem uspel ugotoviti sledeče dejstvo: Pinotov sadovnjak se je po novem nahajal točno na meji med Hrvaško in Slovenijo.

Še tri sekunde tišine in sledil je divji krik, Pinotu je kapnilo. Stekel je v lopo, pograbil macolo, jo spustil, vzel sekiro, usekal, pobral motorko, jo odvrgel, pobral macolo, se zavrtel, zaustavil in pomislil. Iz stene je pobral puško, si jo oprtal in pritekel ven. Samo ošvrknil me je s tistim norim pogledom in velel: „Greva k meni po orožje!“

Vedel sem, da je to slaba ideja, vedel sem, da zgodba ne bo imela srečnega konca in vedel sem, da je potrebno to zaustaviti. Želel sem mu povedati, da nasilje ne bo ničesar rešilo, da je nacionalizem zgolj nevarna igrača s katero se politiki igrajo, ko zlorabljajo čustva preprostega, malega človeka. Želel sem mu povedati, da je vse to zgolj igra in manipulacija. Želel sem mu dopovedati, da je ta konflikt umetno sprožen. Želel se mu dopovedati, da je tudi sam postal žrtev hujskaštva. Želel sem mu objasniti, da so ljudje na drugi strani meje njegovi bratje. Želel sem mu objasniti….. želel…..

Nisem mogel nič, bil sem preveč pijan in preveč razburjen. „Greva k meni po orožje, uau!“

…..in sva šla…nekateri stvari se zgodijo zelo hitro. Posledice so tiste, ki ostanejo. Ljudje pa trpijo.

TJ

Dragi Darko!

Že ko sem se zjutraj zbudil, sem vedel, da je danes perfekten dan za nositi pralne stroje. Pač, ko veš, da je to danes to. Misija, poslanstvo, karkoli pač že.
Na tak dan se iz postelje iztreliš kakor torpedo. Na brzino zeksaš tistega pol litra mlačne vode, poješ zagozdo kruha z zaseko in kosom klobase, spiješ čez še eno slivovko, zapališ en joint, posnifaš malo spida, posmekaš malo horsa in že si pripravljen na doživljaje novega dne!

Pred kakšnim tednom dni je namreč crknil naš skupni pralni stroj. Stroj, ki je opral mnogo umazanega perila. Tako je bil čas za nakup novega, pa ne novega-novega. Ampak rabljenega. Moja lastnica je namreč škrta mala “pizdica”, ki ni želela zapraviti več kot 50€ za pralni stroj. Tako smo si ogledali oglase in ugotovili, da lahko kupimo za te mastne denarce zgolj navadno krtijo, ki ne tesni, črpa ali spira! Sledila so dolga in mukotrpna pogajanja z gazdarico. Budžet je bil zvišan na 100 ojričev.

Nora hunta za rabljeno mašino, pa ne dizelsko, se je začela! Preiskal sem nekaj tistih bogih oglasov, pomenljivo prhnil v zrak ob firmah kot so Indesit, Beko, ipd., in seveda patriotsko izbral: Gorenje!

Lastnik je bil picajzlast moški, ki mi je štirikrat zatrdil, da je pošten človek (postal sem sumnjičav), da bova skupaj izprobala stroj (Poloteval se me je občutek, da me bo prevaral, nevemšekako), ter, da je zadeva, seveda, brezhibna. Medtem ko sva ga sprobavala, nisem dobro gledal, ko je povedal, da je pošten, nisem dobro poslušal, ko sem stroj naložil, sem le plačal in odšel. Za vedno.

Pa ja.

Med prvim pranjem je pol perila ostalo suhega, zato sem zmanjšal dozo perila. V drugi rundi je bila polovica perila premokrega, v tretji pa vode ni potegnilo. Rekel sem si: “Pička ti materina svetopisemska!” in brž poklical nazaj. On se je zgovarjal na poštenost, jaz pa na neposlušnost. Kompromis je še na poti, kontinuirano delovanje s podaljšanim delovnim časom pa očitno tudi. Še dobro, da nimam pametnejšega dela, se zgolj pripravljam na izpit.

Jajca.

“Naredite mi to deželo spet gosposko!” si je na glas zamislil Marko Crnkovič.

Hahahahahahaha……

Zakaj se tega nisem prvi spomnil!

Jerry je vozil dirkalni avtomobil. In vozil je prekleto hitro. Včasih je imel probleme, ko so mu na ovinkih gume prav čudno pocviljevale. Takrat je še bolj togotno pritiskal svoje kosmato stopalo na plin, v upanju, da bodo gume le prijele. In tudi so. Asfaltna podlaga je bila dovolj dobra za tiste gume, trenja je bilo dovolj. Jerry je kasneje večkrat povedal, da se je v ovinkih počutil kakor na smrt obsojeni gangster, zmagoslavno.

Tudi motor je imel basovski zvok, s preveč visokotonci, vsekakor. Njegov zvok je najbolj prišel do izraza na ravnici, takrat je iz sebe izpustil vse svoje frustracije, ter se razkričal do onemoglosti. Nekega dne je utihnil. Za vedno.

Kljub svojemu talentu, je Jerry veliko treniral, res veliko. Cele dneve je preživljal na svoji privatni karting stezi, ki je bolj kot kaj drugega spominjala na hlev nekoliko večjih razsežnosti. Tam se je vozil med kravami, ki so bile njegove muze, bil je namreč jako vraževeren.
Nad njim se je ponavadi vozil Tom Waits v balonu in skozi megafon vpil besedilo kakšne ciganske pesmi. Tom Waits je bil njegov trener, vendar ga je imel le za krinko, da bi prikril umazane posle, ki jih je imel s svojo založbo “Bastard Records”. Šušljalo se je, da si je na Jerryjev račun nabral številne cekine, sedaj pa ga bo počasi, a zanesljivo zapeljal v bankrot.

In pot se je razblinila, boli me grlo, res. Smisleno, a nepošteno.

Dobro Jutro vsem!

Prav zares.

Zjutraj sem zmeraj izjemno skozlan in upehan, ker me pač življenje utruja.

Ali so vam takšni stavki znani?

Ali se to tudi Vam dogaja? Ali ste pomislili, da ni več poti nazaj? Ali si želite, da bi zjutraj kar umrli? Ali vas drugi zaradi tega sovražijo? Ste zaradi tega antipatični? Apatični? Misantropi?

Nič več in nič manj vas ne bomo nategoval, odslej imamo REŠITEV za Vas!

Vsako jutro, delajte TO!

P.S.

En moj znanec je nekoč prakticiral enak ritual, le da je namesto vode uporabljal “vergine” slivovko.
Sedaj je, žal, že pokojen. Pa ne zaradi alkohola, povozil ga je tramvaj, ker je voznik masturbiral med vožnjo in ga ni opazil, ko se pijan valja po tirih. Naj počiva v omami. Voznik namreč. Njega je čez šipo vrglo tri križišča naprej, ker je tramvaj peljal s 380 kilometri na uro.
Sej razumete, ne?

Ne gre za to, da bi tukaj uganjal kakršnekoli perverzije. Ne ne mislim vam brati zgodbic o palčku, ki je za devetimi gorami in devetimi morji, skrit v svoji čumnati preprodajal kontracepcijske tabletke, ni poanta v temu. Poanta je v čisti hudomušnosti.

Kolikokrat se zazrete v tiste “zajebane” dekolteje. Neprizanesljivo.
Prideš v banki, ki je že samo po sebi tako perverzna v svoji konzervativnosti, da ti misli same od sebe uhajajo naokoli po prostoru, na šalter.
Prideš in zagledaš: tisti zajebani dekolte! Odprt je toliko, da te že peče glava. Notri sta posajeni dve joški, ponavadi že nekoliko mlahave narave, ki spokojno iščeta svoj mir pred očmi tisočih obiskovalcev, ki so primorani zreti v njih, saj se nahajajo na višini, ki je primerna samo za to in nič drugega.

Jaz ne vem in ne želim ugibati o tem, kaj si vi mislite ob takihle priložnostih, ampak povem vam, da mene popade hudičev napad otroške igrivosti in arogantne hudomušnosti. Ima me, da bi iztegnil roko, ne tako tipično, erotično, porničevsko, karkoli že. Ima me, da bi nagajivo stegnil roko in v tisti zarezo, ki izgleda, kakor ogromna sploščena rit, vtaknil mezinec na desni roki in pomigal. Pomigal bi kakor otrok, ki preizkuša, če je mleko že dovolj toplo, da ga lahko odstavi iz štedilnika. Nič drugega, samo to.
Žal, tega ne morem. In sedaj mi je tudi jasno, zakaj nas od dekoltejev ločujejo šipe.

Pa še ena za konec: “Ne igraj se s srcem, je samo eno. Igraj se z joškama, sta dve!”

Kekec je, hvalabogu, simbol vseslovenske moškosti, junaštva, tradicije in neustrašnosti. Je nekaj, česar smo si bratje slovenci zmeraj želeli, naš bog. Ne pišem tega zato, da bi sedaj frojdiral Kekca, niti njegove esmeraldske Mojce ne, za takšne prestope nisem dovolj kvalificiran, tudi razumem ne dovolj. Z vami, dragi moji bralci, bi rad le podelil izkušnjo, ki sem jo preživel ob srečanju z negativcem v tej zgodbi.

Še vsak nafleksan panker ve, da brez Kekca ne bi bilo Bedanca in brez Bedanca, ne bi bilo Kekca, zato o Bedančevem shizofrenem karakterju ne bom razpredal predolgo, saj vemo vsi kje je tičal njegov problem. Moja izkušnja z njim mi je nalila polno merico strahu po celem telesu, začelo pa se je nekako takole:
Preberi preostanek članka »

Uffff, če sem že tako popolnoma neaktiven na svojih blogovskih zapisih, vas pa dragi moji maloštevilni bralci, lahko razsvetlim s stvarmi, ki mi trenutno godejo po glavi.
Obala je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja znana po izjemno močni metalski in hardcore sceni. S prihodom Nu-metala je odšla v zaton. Edino, kar se je pojavilo so bili D-facti, pa še to je bilo bolj kilavo…

S ponosom Vam sporočam, dragi ljubitelji težke godbe, da je teh časov konec. Na obali imamo ne enega, ampak kar dva dobra metalska benda, poleg nekaterim že poznanih Hiram, smo dobili tudi Žižölath! Žižölath žgejo bolj tak športen hardcore, primeren za kratka in eksplozivna udejstvovanja kot so skoki na tla, v zid, v publiko, v varnostnike in podobno. Surova energija se kaže v njihovem prvem hitu, ki se je pojavil na spletnem smetišču poimenovanem myspace. V živo imajo občasno dva vokalista, včasih nobenega, odvisno od inspiracije in zaposlenosti vokalistov. Naj žge!

Samo poglejte jih, mene je že strah!

Vir: www.myspace.com/zizolath

In še kratka misel za konec: “…….set you on fire, leave you to burn!”

Romantično.

Ne sprašujte me zakaj ne vozim avta, ne maram cest. Tudi mesa ne jem zaradi tega ker ne prenesem vročine. Športu sem nenaklonjen, ker me daje revma. Berem ne, ker se mi zdi izguba časa. Pišem nič, ker vem, da tega ne bi nihče bral.
Na faks ne hodim, ker vidim, da je to za butce. Prijateljstev ne sklepam, saj te na koncu vsak izneveri. Tujih jezikov se ne učim, ker pač nikoli ne bom vseh spoznal. Ne iščem si partnerja, ker vem, da ga bom prevaral. Ne delam na sebi, ker so ljudje popolnoma neizdelani. Ne poslušam drugih, saj tudi oni ne poslušajo sebe.

Kaj pa rad počnem v življanju?

Rad se spravljam na nemočne in obrekujem pametnejše, to me zaposli, doživljenjsko. That’s all what it’s about!

Ah…zavist, večni eliksir bogaboječih.