hedonistična orgija čutnih radosti

Dnevnik, beležke in ostale klinopise pišejo ljudje z nekaterimi vzgibi samodiscipline. Tudi revolucionarji so morali imeti nekaj le-te, sicer bi vsaka revolucija ostala zgolj pri zasnovah nadobudnih mislecev in njihovih bahatih priležnic.
Velikim intelektualcem nedefinirane znanosti, med katere sodim tudi sam, se ničkolikokrat pripeti napad drznih misli ob začuda odurno poznih urah, ki niso vredne omembe poštenega človeka. Takrat zašvicam tudi sam. Nedelo se odlično prileže čez dan, saj je takrat takrat vsak načrt preložljiv za nedoločen čas. Rekapitulacija opravljenega dela se zgodi šele zvečer, ko se kakor najbolj ničvredno govno zavališ v svoje ležišče, kjer si namesto poštenega spanca privoščiš soočenje s posledicami, ki jih je nakopal še en dan potuhnjenega lenarjenja.
Ceno takšnega obnašanja si vsak posameznik odmeri sam. Jaz se tradicionalno kaznujem z nemirnim spancem in s stiskanjem zob v snu. Ne bom trdil, da se zadeva ravno prileže, vsekakor pa čez čas lažje shajaš z njo. Čas omili vsako zadevo, tudi lenobo spremeni v če že ne  koristno, pa vsaj v neškodljivo obnašanje.

Enkrat je pa tudi tega dovolj!

Čas je, da pljunem resnici v obraz. Nahajam se v nezavidljivem položaju, saj moram do konca aprila (Čez 50 dni) diplomirati. V nasprotnem primeru bom moral podjetju, ki me je štipendiralo vrniti cca 13000 €. Zanimivo, ne? Da bo stvar nekoliko manj holivudska sem poskrbel že januarja, ko sem še drugič ruknil konstrukcije. Naslednji rok je šele junija. Kako diplomirati do konca aprila, bom moral vprašati kakšnega poslanca. Tako, malo sem pojamral, to je zadnje čase zelo moderno, mar ne?

Po naravi sem radikalen. V marsikaterem pogledu. Brez pretiravanja ne znam funkcionirati. Rad si postavim izjemno visoke cilje za katere si določim nemogoč časovni okvir. Potem popušim. Zadramatiziram. Grem naprej. Redefiniram cilje. In časovni okvir, ponavadi še krajši. Tako to gre.

Tega se sedaj zavedam, ampak kljub vsemu ne bom ravnal nič drugače kot v preteklosti.

Do konca faksa me ločita 2 izpita (Hidravlika in Konstrukcije), seminar (kot ena manjša diploma, ravno tako jo zagovarjaš pred komisijo) in diploma. Začel sem brskati po literaturi za seminar. Delovni naslov je “sanacija starih okoljskih bremen”. Sliši se fantastično, le da jaz nimam pojma, kaj bi sploh delal s tem. Imam pač pozne reflekse.

Namen današnjega zapisa je v tem, da zapišem svoje cilje in opazujem, kako se bodo spreminjali in preoblikovali v času do diplome. Cilji so naslednji:

• Do konca tedna predelaj doslej nabrano literaturo
• V petek se oglasi pri profesorju na faksu, da ti pomaga iskristalizirati obliko seminarja
• V treh tednih napiši seminar
• Do konca aprila zagovarjaj
• Začni pisati diplomsko nalogo
• Zraven ponavljaj za zadnja dva izpita
• Junija naredi oba izpita
• Oddaj diplomsko nalogo in razmisli, kako boš odplačal dolg do podjetja.

Za prvič je dovolj radikalno, od tu naprej se bo samo še zaostrovalo, odvisno od discipline. Za danes sem odkljukal vsaj ta del spiska, ki je vključeval misel o ponovnem aktiviranju bloga. Mislim, da bom zaradi tega lepše spal. Upam, da me zjutraj ne bo bolela čeljust.

Dovolj bodi za danes. Glasbena podlaga naj služi tudi vizualno. Priporočam.

Lahko noč.

TJ

Dan se je začel precej dinamično. Vstal sem prepozno, zamujal sem. Kljub vsemu sem si vzel dovolj časa, da sem v skorajšnjem miru izpraznil bojler z vročo vodo, si popekel toast z jajčkom in odgalopiral skozi vrata. Neposrečeno. Pustil prižgan štedilnik in električno peč, tašča ne bo ravno srečna zvečer.
Žena me je čakala na bulevarju. Objamem in poljubim se z različnimi članicami nevarnega ženskega klana, kateremu sem v javnosti simpatičen, drugače pa verjetno precej nemogoč. Če bo šlo vse po sreči, tega drugega verjetno nikoli ne bom izvedel, aleluja.
Iz centra s tramvajem na Banjico, mimo Marakane, do ortodonta. Žena gre na šraufanje, jaz pa berem “Srbija Hard Core” od Veličkovića in pičim po Drini v mekani kutijici. Prileže se, odgovarja mi.
Urnik je popolnjen. Berem lahko samo na avtobusu in v čakalnicah, kadim lahko samo na postajah. Tokrat, žal, tramvaji ne zamujajo, prehitro ugašam čike, škoda “najboljeg domaćeg duvana”.
S tramvajem se odpeljeva nazaj  v center.  Obisk pri družinskih prijateljih, kava, gibanica, cigareti in pregled stanja mojega ramena. Gospa je fiziater, jaz imam pa precej neugodne bolečine v ramenu že dalj časa, pretiraval s sklecami, močnó. Očitno nimam več enaindvajset let in ne treniram več desetkrat tedensko, marveč desetkrat letno. Ugotoviva, da je levo rame vizualno deformirano. Ob premikih škriplje, potreben bo rentgen in ultrazvok. “Kdaj drugič, boš moral kar do privatnika, v moji ordinaciji je gneča in ne morem te sprejeti brez napotnice. Boš pa zato takoj na vrsti.”
“Ok in hvala lepa, v kliničnem centru Ljubljana pridem na vrsto šele 15. januarja, čakam pa že štiri mesece.”
“Tudi pri nas ni nič boljše.” skomigne z rameni in se rahlo nasmehne.
Iz vljudnosti popijem še eno rakijo in odhitim na Trg Nikole Pašića. Tam me že pol ure čaka Kum. Sedeva v Črno Želvo, cukava domače pivo, debata teče o politiki, Zeitgeistu, Srbiji, Sloveniji, Jankoviću, Hanžku, Grčiji in nenazadnje tudi košarki, žal o slednjem zelo na kratko. Nekolikokrat ga sesekam, ko se želi razgovorit o svoji bivši, ne želim poslušati, preveč jo imam rad.
Ko se razideva, me vpraša: “Bi prišel z ženo živeti in delati v Beograd, če bi našel tukaj službo?”
Pogledam naokoli, pada dež, všeč mi je, morda še bolj kot kdajkoli.
“Bi. Bi, zakaj pa ne.” odvrnem.

T.Jablonsky

Dragi dnevnik,

Saj vem, po bitki je najlažje biti general, in ja, v Sloveniji nas je vsaj 3 milijone selektorjev (ja, nekateri imamo pač multiple osebnosti, tako to gre), ampak ne morem si pomagati, da ne bi še jaz pristavil svoj lonček, enostavno moram.

Torej, premagali smo Bolgare, jedva, za mišji kurac, šlo je na tesno, šteje samo zmaga. Dejstvo, da nismo mogli zadeti bazena iz razdalje, vliva upanje, da se forma šele dviguje, ter da bomo pravi, ko bomo to dejansko potrebovali, to je v četrfinalu, proti Srbiji ali Nemčiji, Franciji…

Veseli me dejstvo, da so priložnost za igro, kljub težki tekmi, dobili vsi igralci. Nihče ni igral več kot 29 minut (Erazem Lorbek, rekorder po minutaži,  je tokrat bil v drugem planu, vsaj ofenzivno, vse je namreč potekalo preko zunanje linije).

Obstajajo sicer še stvari, ki mi ne dopuščajo mirnega spanca, to je nekonstatnost v igri, še pri vodstvu s 13 točkami razlike nimam občutka, da kontroliramo potek tekme. Nikoli ne vem, kdo bo vrgel žogo v avt. To je zaskrbljujoče, tudi za naprej. Človek si sredi tretje četrtine ne more iti v miru narediti polente z kislim mlekom in ocvirki, saj se lahko kaj hitro ocvirk zatakne v grlu, ko se človek vrne pred teve ekran. Zato vas, igralci in trenerski štab, pozivam, da pazite na počutje in apetit oboževalcev. Menda si ne bi želeli, da nas useka fršlok ali bognedaj, zadušitev zaradi prevelikega kosa prepečenca v grlu, letos nam je to že Olimpija delala. In to uspešno.

Še malo statistike, dobili smo skok, podaje, imeli manj izgubljenih žog in če bi zadeli par trojk več, bi jih danes povozili, simple as that. Zato navijači, glavo gor in pazite na ocvirke.

Lahko bi si kupil majico z napisom »Nisem volil teh volov!« Njeno sporočilo bi mi pomagalo približno toliko kot pijancu dejstvo, da nima denarja za naslednjo flašo. Tudi drugi “voli” so namreč bolj bogi, to je ta problem. Zgrozim se, ko vidim, čeprav ne gledam, kam je prispel nivo politične debate pri nas. Na bruhanje mi gre, ko gledam predstavnike študentskih organizacij na TV, podmladki strank so tudi zgodba zase. Še bolj pa se zgrozim, ko odidem na lokalne volitve, ter na listah opazim kandidate, ki so v moji generaciji veljali za največje zgube. Zgube, ki gredo v politiko. To je ta problem, a so oni krivi? Nikakor ne, a je kdo izmed »tapametnih« šel zraven? Ne, mi smo predobri za to, mar ne?!! Ko je zgodbe že konec, se pa čudimo, kdo nam vlada. Čisto sami smo krivi, če pustimo debile zraven.

Koliko referendumov imamo? Ne štejem več, kar je še hujše, ne vem več za kaj se gre pri njih. A sploh kdo ve? Vidim, da se pri nas uveljavlja nov model politično-izvršne zakonodaje, masovni referendumi. Za vsako novo (ali staro) »sranje« bomo naredili referendum, največkrat samo posvetovalni. A to je to? Je to direktna demokracija? V žilo? Plebs bo imel plebiscit. Super, sistem je enkraten, vse smo sami odločili, skoraj.

Cenjeni gospodje v parlamentu, imam nekaj vprašanj, ki me ob vseh teh referendumih neznansko begajo: Zakaj sploh še volimo? A ste sploh za kaj uporabni? Ob takšnem trendu naraščanja “anket” in poceni nabiranja političnih točk ne potrebujemo 90 poslancev, ne potrebujemo parlamenta, ne potrebujemo strank in vsekakor ne  potrebujemo banalnih afer.

Predlagam vrlim dušam, ki se tako zelo žrtvujejo za narod, naslednjo rešitev. Razpustite vlado in parlament. Ljudje si bomo sami izmislili predsednika, ta bo pa imel ekipo svojih tehničnih sodelavcev, ki bo pripravljala predloge. Enkrat na leto, bo dan za referendum. Takrat bomo državljani rešili obsežen vprašalnik, ki nam bo zagotovil leto dni miru. Rezultate si povežite v stolpiče in tortice, ter jih rezultatom primerno vpeljite v operativno izvajanje. Preprosto kot pasulj. Za boljše razumevanje, podajam še grafično ponazoritev. A ni fletno, no?

 Sistem smo skorajda že osvojili, edina anomalija v njemu ste politiki in parlament, nam  gre kar dobro, je treba priznati. Samo povejte mi, koliko podpisov potrebujem, da spravim tale predlog na referendum? Še par norcev najdem in grem v akcijo.

TJ

Tako je, odhajam drugam. Zaželel sem si spremembe in drugačnega ustvarjalnega okolja. Od sedaj naprej me lahko berete na vesti,  natančneje na tem naslovu: http://blog.vest.si/tibjab/

Se vidimo/beremo

čao.

Tibor Jablonsky

Z Dušo sva bila na potepu. Vsake toliko pač morava iti, tako, nekam, za dušo. Z Dolgčasom se tudi v redu ujameva, vsake toliko morava nekam iti, iz dolgčasa, tako, za dušo.

Pa sva šla, pravzaprav ne, šli smo vsi trije. Jaz, Duša in Dolgčas, malo iz dolgčasa, malo tako, za dušo. Šli smo v Trst, iz dolgčasa. Tam smo gledali usrane golobe, tam smo pili italjančke, poslušali dogodke iz hrvaške nakupovalne mrzlice in se obnašali kot pravi “Slavi”, “Ziganti”, “Bastardi”, etc..
Z nami je bila tudi kolegica Troia. Ona tekoče govori italijansko, ker ima z njimi veliko poslovnih stikov. Prišla je v Trieste, da bi širila svoj posel, vsekakor pa ne iz dolgčasa, niti za dušo, kakor mi. Prav zato smo se je kmalu znebili, kar tudi ni bilo težko. Srečala je postavnega in svetlečega se Michelleja, ki je ob pravem času potegnil iz žepa pravo mero prsatih €vrotov in odšla je z njim, na pogovor….brez duše.

Mi smo ga še naprej vandrali po prekrasnih ulicah, ki govorijo o tem, da smo na zahodu, da je Trst itak naš in da Italija sigurno ni zrcalo civilizacije, kaj šele glamurja. Po Trstu se to sploh ne da meriti, itak je naš, valda.
Kdo pa sploh so naši? To je vprašanje za kdaj drugič.

Vsi tisti maligani, ki smo jih spili med hojo, so na Dolgčasa vplivali tako, da je postajal vse glasnejši in pogumnejši. Navkljub temu, da je merica italijančka velika le borih dva deci, se ga z njimi lahko očitno pošteno natrosiš, še bolj osvežilni so.
Tako je v valu barbarskosti pograbil za roke nič hudega slutečo Dušo, ki je dotedaj le plaho stopala za njim in občudovala staro mestno arhitekturo, jo zbasal v avto in odpeljal v Bologno. Tam je situacija bojda bolj skulirana, je tulil.

Tako sem ostal sam. Ostanek sončenega popoldneva sem preživel na enem mostičku, kjer sem gledal v vodo in imel zanimive debate s stričkom v rjavi obleki. Natakar, ki nama je prinašal pijačo iz bifeja čez cesto, nama je kar dobro šel na roko, tako, da žejna nisva bila. Priznam, da sem imel nemalo težav pri razumevanju govora dotičnega starca, vendar sem med drugim razbral dejstvo, da v Trst ne spada. Tukaj sva se strinjala, tudi jaz nisem spadal tja.
Med debato me je uspel nafilati z napotki, kako najti dobro beznico, pravo luknjo in poceni pivo. Gospod je bil več kot življenjski. Ko sva si že petintridesetič segla v roke za slovo, so pome prišli karabinjeri in me odpeljali nazaj v mojo barbarsko deželo. Danes so bili še milostni, so mi dejali. Naslednjič bom dobil prepoved vstopa.

Obsedel sem. Duša je odšla z Dolgčasom po gobe, vendar jaz nisem bil sam, imel sem mačka. Ogabnega. Ko bi mi vsaj bilo dolgčas.

Na sliki: TJ in JJ.

Naj bo hitro. Kratko. Učinkovito. Jedrnato.

S Pinotom sva imela delovno akcijo v njegovem sadovnjaku. Bil je že skrajni čas za obrezovanje, še kakšen teden in bila bi prepozna. Vetrič se je lahno poigraval z najinimi mislimi, midva pa sva, vsak zazrt v svoj meditacijo, pridno obrezovala sadno drevje, razmišljala o sadjevčkih in lepotah življenja, ki se ti neusmiljeno zaletavajo v obraz.
Nisva lovila nikakršnih želja, najine želje so bile stvarnost in stvarnost je bila kot nalašč primerna za najine bluze. Roka ob roki, bok ob boku, škarje ob škarjah, „šviz, švrk in tcak“ so nama delali družbo kar tjavendan. Spokojno.

Tudi trava je bila razmeroma visoka, med svojim erotičnim plesom je koketirala s koso, pričakovala je, da jo nekdo položi, z ljubeznijo. Zaradi vseh teh dejavnikov nisva niti opazila sence, ki se nama je približevala iz juga. Ne, to ni bil cvet, bila je nevihta. Trden predmet pravilnih oblik je popolnoma raztreščil harmonijo, ki je trenutno vladala temu brezdimenzijskemu prostoru, vanjga je vsejala togoto, penavost in zverinskost. Bil je to MEJNIK. Pa ne tisti mejnik iz srednješolskega berila, pač pa TISTI MEJNIK. Bil je to kamen, ki je označeval državno mejo.

Nekaj časa sva ga neumno gledala, potem sva malo hodila okrog njega, opazila sva tudi znak z napisom HR.

Navkljub dejstvu, da so se mi oči kar precej zapirale in navkljub upravičenem sumu, da je tudi Pino v podobnem psihofizičnem stanju, konec koncev sva spila dobra dva litra pošteno žveplane malvazije, kar tudi ni od muh, sem uspel ugotoviti sledeče dejstvo: Pinotov sadovnjak se je po novem nahajal točno na meji med Hrvaško in Slovenijo.

Še tri sekunde tišine in sledil je divji krik, Pinotu je kapnilo. Stekel je v lopo, pograbil macolo, jo spustil, vzel sekiro, usekal, pobral motorko, jo odvrgel, pobral macolo, se zavrtel, zaustavil in pomislil. Iz stene je pobral puško, si jo oprtal in pritekel ven. Samo ošvrknil me je s tistim norim pogledom in velel: „Greva k meni po orožje!“

Vedel sem, da je to slaba ideja, vedel sem, da zgodba ne bo imela srečnega konca in vedel sem, da je potrebno to zaustaviti. Želel sem mu povedati, da nasilje ne bo ničesar rešilo, da je nacionalizem zgolj nevarna igrača s katero se politiki igrajo, ko zlorabljajo čustva preprostega, malega človeka. Želel sem mu povedati, da je vse to zgolj igra in manipulacija. Želel sem mu dopovedati, da je ta konflikt umetno sprožen. Želel se mu dopovedati, da je tudi sam postal žrtev hujskaštva. Želel sem mu objasniti, da so ljudje na drugi strani meje njegovi bratje. Želel sem mu objasniti….. želel…..

Nisem mogel nič, bil sem preveč pijan in preveč razburjen. „Greva k meni po orožje, uau!“

…..in sva šla…nekateri stvari se zgodijo zelo hitro. Posledice so tiste, ki ostanejo. Ljudje pa trpijo.

TJ

Dragi Darko!

Že ko sem se zjutraj zbudil, sem vedel, da je danes perfekten dan za nositi pralne stroje. Pač, ko veš, da je to danes to. Misija, poslanstvo, karkoli pač že.
Na tak dan se iz postelje iztreliš kakor torpedo. Na brzino zeksaš tistega pol litra mlačne vode, poješ zagozdo kruha z zaseko in kosom klobase, spiješ čez še eno slivovko, zapališ en joint, posnifaš malo spida, posmekaš malo horsa in že si pripravljen na doživljaje novega dne!

Pred kakšnim tednom dni je namreč crknil naš skupni pralni stroj. Stroj, ki je opral mnogo umazanega perila. Tako je bil čas za nakup novega, pa ne novega-novega. Ampak rabljenega. Moja lastnica je namreč škrta mala “pizdica”, ki ni želela zapraviti več kot 50€ za pralni stroj. Tako smo si ogledali oglase in ugotovili, da lahko kupimo za te mastne denarce zgolj navadno krtijo, ki ne tesni, črpa ali spira! Sledila so dolga in mukotrpna pogajanja z gazdarico. Budžet je bil zvišan na 100 ojričev.

Nora hunta za rabljeno mašino, pa ne dizelsko, se je začela! Preiskal sem nekaj tistih bogih oglasov, pomenljivo prhnil v zrak ob firmah kot so Indesit, Beko, ipd., in seveda patriotsko izbral: Gorenje!

Lastnik je bil picajzlast moški, ki mi je štirikrat zatrdil, da je pošten človek (postal sem sumnjičav), da bova skupaj izprobala stroj (Poloteval se me je občutek, da me bo prevaral, nevemšekako), ter, da je zadeva, seveda, brezhibna. Medtem ko sva ga sprobavala, nisem dobro gledal, ko je povedal, da je pošten, nisem dobro poslušal, ko sem stroj naložil, sem le plačal in odšel. Za vedno.

Pa ja.

Med prvim pranjem je pol perila ostalo suhega, zato sem zmanjšal dozo perila. V drugi rundi je bila polovica perila premokrega, v tretji pa vode ni potegnilo. Rekel sem si: “Pička ti materina svetopisemska!” in brž poklical nazaj. On se je zgovarjal na poštenost, jaz pa na neposlušnost. Kompromis je še na poti, kontinuirano delovanje s podaljšanim delovnim časom pa očitno tudi. Še dobro, da nimam pametnejšega dela, se zgolj pripravljam na izpit.

Jajca.

“Naredite mi to deželo spet gosposko!” si je na glas zamislil Marko Crnkovič.

Hahahahahahaha……

Zakaj se tega nisem prvi spomnil!

Jerry je vozil dirkalni avtomobil. In vozil je prekleto hitro. Včasih je imel probleme, ko so mu na ovinkih gume prav čudno pocviljevale. Takrat je še bolj togotno pritiskal svoje kosmato stopalo na plin, v upanju, da bodo gume le prijele. In tudi so. Asfaltna podlaga je bila dovolj dobra za tiste gume, trenja je bilo dovolj. Jerry je kasneje večkrat povedal, da se je v ovinkih počutil kakor na smrt obsojeni gangster, zmagoslavno.

Tudi motor je imel basovski zvok, s preveč visokotonci, vsekakor. Njegov zvok je najbolj prišel do izraza na ravnici, takrat je iz sebe izpustil vse svoje frustracije, ter se razkričal do onemoglosti. Nekega dne je utihnil. Za vedno.

Kljub svojemu talentu, je Jerry veliko treniral, res veliko. Cele dneve je preživljal na svoji privatni karting stezi, ki je bolj kot kaj drugega spominjala na hlev nekoliko večjih razsežnosti. Tam se je vozil med kravami, ki so bile njegove muze, bil je namreč jako vraževeren.
Nad njim se je ponavadi vozil Tom Waits v balonu in skozi megafon vpil besedilo kakšne ciganske pesmi. Tom Waits je bil njegov trener, vendar ga je imel le za krinko, da bi prikril umazane posle, ki jih je imel s svojo založbo “Bastard Records”. Šušljalo se je, da si je na Jerryjev račun nabral številne cekine, sedaj pa ga bo počasi, a zanesljivo zapeljal v bankrot.

In pot se je razblinila, boli me grlo, res. Smisleno, a nepošteno.